četrtek, 30. december 2010

xoxo za 2011

Komaj diham od teh praznikov oziroma kvazi praznikov. Popolno je. Najbolj mi je všeč tisti čas vmes, ko nekaj narediš in je do naslednjega "moram" še nedoločljivo veliko časa. Ko se nikamor ne mudi, ko nimaš načrtov za nekaj ur vnaprej natančno določenih, ko enostavno si. Z ljudmi, ki jih ljubiš. Mljask, pa eno samo kuhanje, stalno pospravljanje za tem kuhanjem, in potem hrana...
Enkrat so me med ljubljanske štante in na medice zvlekle kar moje joga dame. Nisem se preveč upirala, in njim na čast sem imela naslednjega dne mačka. Vem, tudi to je precej ne-jogijsko, ampak, glede na to, da mački z leti postajajo vse bolj temperamentni, jih bržkone ne bo več veliko. Čeprav, to moram priznati, je kar pasalo klepetati in se delati neuničljive. Naslednjič, smo si obljubile, naslednjič gremo plesat. Jupi!!!

Vsem žurerkam in vsem jogistom za darilo pa zdajle objavljam ultimativno sekvenco za "dan potem". Dan, ko telo noče stati in švicati. Ste že slišali za yin jogo? Nasprotje od yang joge, je ženski, lunarni princip. Gre za to, da za razliko od dinamičnejših menjav položajev in obremenitev mišičnih skupin izberemo globljo, počasnejšo različico. Raztezamo vezi, kite, za dolgotrajnejše učinke. V položajih vztrajajmo po pet, deset minut. Oblazinimo, kolikor je treba, da je zadeva udobna. "Premikamo" se z dihanjem, kolikor se temu lahko reče premikanje, vsak izdih nas pelje globlje. Če najdete bolečino, veste, kam morate. Ja, točno tja! Ampak previdno! Obstajata "dobra" in "slaba" bolečina in med njima je treba znati ločiti... Pripravljeni?
Še tole: če niste izkušeni, potem tega raje ne poskušajte sami. Najprej učitelj.


1. Viparita dandasana, 5 minut


2. supta virasana, 10 minut


3. supta baddha konasana, 10 minut (podprite tudi stegna. Ta poza je zakon med menstruacijo, no, v resnici so takrat skoraj vse super :-)


4. adho mukha svastikasana, 5 minut vsaka noga, višino podpore lahko spuščate


5. parsva adho mukha svastikasana, 5 minut vsaka stran, nogi zamenjate vmes (lahko pa tudi 5 minut vsaka stran, pa potem zamenjate nogi, in še 5 minut, vsaka stran :-D). Podpora je lahko tudi stol!



6. adho mukha upavista konasana, 5 minut. Čelo naslonite na blazino, bolster, stol...


7. paschimottansana, 10 minut. Nogi malo narazen, čelo podprite z blazino ali čim podobnim v primerni višini


8. salamba sarvangasana, 10 minut

9. karnapidasana, 5 minut

Namesto 8. in 9. lahko, če ste še posebej šibki ali je čas vaše lune (takrat se ne obračamo), izberete tole:

10. setu bandha sarvangasna. Stopala in medenica naj bosta približno na isti višini, 10 minut.

in na koncu, 

11. šavasana, 10 minut.

Naj se vam izpolni želja! Imejte se prelepo in SREČNO 2011!!!!!

xoxo,
u











torek, 21. december 2010

Polna luna in piškoti velikani

Čutite polno luno? Včeraj ponoči in danes so se združili trije naravni pojavi - polna luna, zimski solsticij in lunin mrk. To se je nazadnje baje zgodilo leta 1703.
Všeč mi je beseda solsticij. Zveni pravljično in skrivnostno in čarovniško.
Jaz še kar  prisluškujem svoji intuiciji in si želim še jasnejša navodila ;-). Vmes vozim na avtomatskem pilotu, spiram noske, brišem rite, danes bom najbrž celo noč bolj ali manj pokonci, Tamlajše se je nekaj lotilo :-(.
V ponedeljek sem imela prvo uradno, odprto uro joge za odrasle. Nadomeščala sem učitelja, ki je skočil v Indijo. Vadba poteka v stari, raje-ne-opisujem-kakšni dvorani. Prišlo je skoraj 20 ljudi. Predvidevam, da večina iz radovednosti. Imela sem nepopisno tremo, pa saj jo imam vedno, a včeraj je bila še bolj gosta. Roke so se mi tresle vse do prve badanghullyasane :-). Potem je steklo gladko, a je bilo težko. Ves čas sem imela občutek, da bi se morala bolj ustavljati in popravljati, na skupni uri so bili namreč skoraj čisti začetniki in nekateri, ki vadijo že vsaj pet let. In ves čas sem čutila razklanost in nemočno željo, da ugodim obojim. Ker je bila dvorana mrzla (no je, hladna, recimo temu), sem se ekstra potrudila, da res dobro ogrejemo telesa. Ne vem, če jim je bilo všeč. Nekaterim gotovo, a učiti za nekom drugim je vedno večrezen meč. Občutek imam, da sem jih morda preveč gnala. Hm. Večino časa sem se itak počutila kot na izpitu. Bomo videli, kako bo šlo naprej.
Hočem reči to - nad predanostjo, odločnostjo in pogumom teh, ki sem jih včeraj videla prvič (in morda ne zadnjič) sem očarana. In spoznala sem, kako pomembno je imeti "svojo" skupino. Ljudi, ki jih poznaš, oziroma jih skušaš čimbolje spoznati. Dlje kot vadijo, bolj joga deluje in globlje lahko prodrejo njeni terapevtski učinki. Tega se na eni uri (uri in pol) ne da niti začeti čutiti. Zato nimam preveč dobrega občutka glede včerajšnje ure. Vse skupaj je bilo čutiti kot telovadba. Pa najbrž tudi zato ker smo z "mojimi" dekleti že tako usklajene, da točno vem, kaj katera zmore, kdaj potrebujejo nov izziv, kdaj je čas za korak nazaj...
Rada imam svoje učence. Tako velike kot male. Malim sem za zadnjo letošnjo uro spekla piškote. Zdrave, jasno. Tako gigantsko verzijo. Potem smo na Pravljični jogi iskali dedka Mraza in našli Ognjenega zmaja in pili vročo čokolado s severnimi medvedi in okrasili smerkico. In čisto  na koncu, ko so mali jogiji ležali čisto pri miru in z zaprtimi očmi (noro, res!), so se pod smrekico prikradla darila... Lepo je bilo :-D.


sobota, 18. december 2010

Joga divjina

Ah, tale december.
Pa imam napisan cel spisek tem, ki bi se jih rada lotila, in vedno znova ugotovim, da bi to od mene zahtevalo več časa, več časa, več časa.

Želim si, dragi dedek Mraz, da bi čas postal še bolj elastičen.

Nisem v najboljši koži zadnje čase. In takrat, ko se ne počutim res vrhunsko, sem rada sama. Malo nadišavim sobo, razvijem jogico in začnem. Zadnje čase rada vadim kar po knjigi g. Iyengarja, zdaj sem nekje pri 8 ali 9 tednu. To je lep sklop stoječih asan, nekaj sladkih za telesno jedro (=trebušne mišice) in za konec malo inverzij. Da je "trening" napornejši, naredim prej še eno dolgo širšasano, zdaj že brez stene, v položaju lahko vztrajam vedno dlje (super je - poza je pravi navdih).
Tule je sekvenca, direktno iz knjige:
utthita trikonasana
utthita parsvakonasana
virabhadrasana I 
virabhadrasna II 
virabhadrasana III
ardha chandrasana
parivrtta trikonasana
parsvottanasna
prasarita padottanasana I, II
urdhva prasarita padasana (dvigi nog leže na tleh)
paripoorna navasana
ardha navasana (malo večji razmik med trupom in nogami, roki sklenjeni za vratom)
salamba sarvangasana
halasana
ujjayi pranayama, 5 minut, v šavasani

Vse razen zadnje delam dvakrat, včasih trikrat. Vse skupaj vzame dobro uro, včasih uro in pol.

Načrtno zaviram svojo ambicioznost in hlepenje po zahtevnejših asanah. Ugotovila sem, da je to dobro za disciplino. Zase vem, da moram imeti svoj ego ves čas na vajetih, in sem zato še bolj pozorna na zametke joga snobizma :-).
Pred leti sem bila na uri ashtanga joge (krasna zadeva, potem ko enkrat res dobro poznaš vse asane in si dovolj močan in prožen, da zmanjšaš možnost poškodb na minimum), učiteljica je bila precej introvertirana (sicer ja pa to praksa pri skoraj vseh "vinjasa stil" jogah - učitelj pač stoji na vrhu sobe in vodi, demonstrira sekvenco, ni popravljanja), ampak globoko potopljena v svojo prakso in očitno predana jogistka. Jaz sem prišla samo poskusit in sem skoraj izdihnila, tako naporno je bilo. Še posebej, če delaš na polno in ne le "markiraš", kot smo včasih rekli učenju koreografij na plesnih treningih. Kar hočem reči je to, da sem še bolj kot izčrpanost čutila vzvišenost in zaprtost ljudi, ki je vadila v tistem prostoru, v tistem času (nočem posploševati!!!). Gre za odtenke, za drobce, brezskrbnemu očesu in čutom ponavadi neopazne reči, ampak so obstajali in gotovo še obstajajo, tovrstni joga snobi. Taki, ki gledajo zviška na nekoga, ki v pascimottanasani ne prilepi trupa povsem k nogam, na primer.
Danes opažam, da so joga krogi dejansko zaprti. Krogi joga učiteljev so zaprti skoraj hermetično. Zdi se mi, kot bi se vsi bali, da jim bo kdo drug pobral dobre trike in jim odpeljal učence. "Dog eat dog" svet, torej, z enako ohlapnimi etičnimi načeli kot v kakem drugem svetu. Včasih nisem prepričana, ali si res želim zagaziti v to. Zaenkrat še ostajam navdušena nad krasnimi ljudmi, ki jih spoznavam, nad njihovimi izkušnjami, znanjem... Bomo videli, kako se bo to spremenilo, ko bom (če bom, ko bom) konkurenca.

Pogrešam res dobrega učitelja tukaj, v Sloveniji.
Kar se joge tiče (pa še česa drugega) smo res divjina.

Eh, no, pa sem hotela pisati o tem, kako zelo rada imam svoje učence, kako občudujem njihovo zagnanost in odprto srce, in kako bom najmlajšim jutri pekla piškote za novoletno uro Pravljične joge... Pa drugič :-).


Podnevi, ko moji pripomočki stojijo v kotu, lepo naloženi, postanejo hiška :-)).


četrtek, 9. december 2010

Spet te noge

Hja, kaj naj rečem, zadnje čase pač veliko razmišljam o podplatih :-D.
Ko sem še delala v Pilates centru, me je vedno znova pretresel pogled na nebogljenost ljudi, ki pridejo v center, pa se morajo takoj sezuti. Nekako tako, kot obiski, ki pridejo na novoletni žur, vsi urejeni in lepi, pa jim ponudimo copate. V hipu odpade vsa "bojna" oprema, res, ko ljudi sezuješ, smo vsi le še - bosi. Nekaterim se je na obrazu videlo, kako težko jim je in kako veliko raje bi bili obuti, v karkoli.

Stopala smo navajeni skrivati, že od malega jih tlačimo v nogavice, čevlje, vse ožje in ožje, s čudnimi težišči, vse pač v imenu mode, lepote in privlačnosti. Tudi prav, v to se ne bom spuščala, tudi sama občasno uživam v občutku, ki ga dajo seksi visokopetni čevlji.
In potem se odločimo vaditi in moramo se začeti ukvarjati s svojimi ubogimi, kot človeška ribica bledimi, zakrčenimi in na vseh koncih otiščanimi stopali (saj ne rečem, da je pri vseh tako, naj mi oprostita, prosim) in potem dobivamo še navodila tipa "dvignite, razširite in razprostrite prste po blazini" ali pa "naj bodo stopala živa, prsti dolgi".
Mene so ta navodila povsem očarala, kaj pa drugega. Ne le, da imam (kot je najbrž očitno, ne) majhen fetiš na stopala, ta očaranost traja še iz časov, ko smo veliko plavali v ljubljanskem pokojnem bazenu Ilirija in je moja ljuba babi prostodušno kazala in razlagala, kako jo dedi heca, da ima prste na nogah narezane kot grablje in da če je drugi prst daljši kot palec, potem je ženska lepa. Potem smo si vse male vnukinje navdušeno merile prste in ugotavljale, katera je res lepa.

Pravijo, da če res dolgo delaš Iyengar jogo, dobiš take plavutkaste podplate, take, da nočeš nositi nobenih drugačnih čevljev kot takih, ki so spredaj zelo prostorni. No, meni se je to zgodilo že precej pred Iyengarjem, hvala lepa.

Zdaj pa zares: da bi senzibilizirali tako majhno in hkrati tako zelo pomembno področje svojega telesa - in to si seveda želite! - lahko uporabite katerega od naslednjih trikov, še raje pa kar vse (zakaj so stopala tako pomembna? Se hecate? Od tega, kako jih uporabljate, je odvisno stanje vaše hrbtenice, drže, telesne pripravljenosti. In pravi izziv je poskusiti kontrolirati čisto vsak majhen prstek tam doli):
1. Uporabite masažno žogico, z bodicami, in jo gnetete pod podplati kadarkoli le utegnete. Bosimi, seveda.
2. Prste rok prepletete s prsti nog in dobro premasirate vse skrite kotičke med prsti.  Bodite pozorni na to, kako se noga, ki jo "obdelate" prvo, popolnoma spremeni. Pozornost takoj zahteva tudi druga!
3. Uporabite trak z zaponko, vanj ujamete palca, naslonite stopali na steno in skušate mezinčka odmakniti čimdlje od palcev (fotka).

nedelja, 5. december 2010

Sladki časi

Končno! Urok je prekinjen. Po dolgih letih poskusov in neuspehov so mi zdaj dvakrat zapored uspeli krasni piškoti! (Morala bi reči - so nam uspeli, Tamali sta veselo pomagali :-D.)
Projekta "zdravi piškoti" sem se namreč lotila že nekajkrat, pa je vedno klavrno propadel. Vselej, ko sem namesto bele uporabila kako drugo moko, in namesto belega sladkorja katero od naravnih sladil, se je vse skupaj sfižilo. Drugačnih pač nisem hotela peči. Potem sem se nekaj časa raje posvečala kruhu, pa pitam, štrudlom, tortam. Do zdaj! Lešnikovih poljubčkov nisem utegnila slikati, so prehitro izginili (so bili mogoče še boljši kot tile na spodnji fotki, mandljevi rogljički).

Keč je v tem, da do zadnje podrobnosti sledim receptu. Da za trenutek pustim kreativnost ob strani. Se podredim in sprejemm dejstvo, da je nekdo šel in poskusil vse to pred mano. Da utišam ego in postanem ponižna, spoštljiva in - pridna kuharica. Zveni kot "yamas", jogijska načela, kajne ;-)?

sreda, 1. december 2010

Lekcija

Uh, danes sem pa hrepenela po vadbi kot ne pomnim kdaj. Prav sanjala sem eno dolgo stojo na glavi. Ravnokar sem vstala iz moje najljubše, takoimenovane "hitra_001" sekvence :-). Takole gre: ena srednjedolga, 5 minut, širšasana (= stoja na glavi), pa dolga adho mukha švanasana (= strešica), dolga sarvangasana (= sveča), plug in karnapidasana (=kolena k ušesom) in ena ne tako dolga šavasana (= truplo). Zdajle čutim trebušne mišice, neverjetno, in vozel, ki je začel nastajati v želodcu, se je začel topiti.
Danes sem namreč dobila lekcijo. Še eno uro nazaj, pred vadbo, sem bila polna čustev in nestrpnosti, zdaj je drugače. Čutim večji mir in lažje sprejemam izziv.
Spet sem učila skupino otrok, ki je, khm, če rečem "živahna" je to premil izraz, ampak naj bo, za zdaj. Čakalo me je šest otrok, potem sta prišla še dva. Ni jih zanimalo. Pa ne zato, ker jih ne bi zanimala Pravljična joga (vsaj nikoli do sedaj niso kazali tovrstnih znakov), ampak predvsem zato, ker so pač želeli pritiskati na moje gumbe, kot to v eni od faz najbrž želijo čisto vsi otroci. Ko zdaj analiziram, opažam celo vrsto napak, ki sem jih zagrešila, nevednica, in tako samo sebe obsodila na tako uro, kot se je zgodila danes. Saj če pogledam od zunaj, se je zgodila pač ura otroške joge, nič nenavadnega, grozno je bilo to, da si nisem upala disciplinirati otrok, narediti reda, in čutila sem, da otroci to od mene pričakujejo, jaz pa sem si želela le vadit jogo z njimi! Pa tako super pravljico sem jim pripravila! Tamali so me pojedli za zajtrk. Namazali na kruh, prežvečili in izpljunili. Tako se tudi počutim :-).
Lekcija številka ena: primeren prostor. Pomeni, da je prostor čimbolj prazen, dovolj velik, primerno prezračen in svetel, tla primerno oblazinjena. Čimmanj igrač. Nič kompromisov.
Lekcija številka dva: otroci morajo zamenjati prostor, ali pa morajo imeti med dvema dejavnostima, ki zahtevata njihovo celotno pozornost, nekaj odmora. Malico, klepet, prosto igro.
Lekcija številka tri: po končani uri si moram vzeti veliko časa. Pa če so ceste še tako polne ledenih plošč.

Danes me je vse skupaj res dotolklo. Saj se nabira že nekaj časa, in pridejo trenutki, ko kričim sama v sebi, pa kaj hudiča mi je treba vsega tega? Zakaj vraga ne morem lepo pridno sedeti v pisarni in dati miru?! Zakaj me tole tako žene? Jao.
Ampak, hec je v tem, da zdaj, po stanju čistega obupa (ja, strastno reagiram včasih) spet razumem, vidim in čutim, da moram nadaljevati. Amen.

torek, 23. november 2010

Sladoled

A veste, kako se reče pozi, kjer sedimo zelo pokonci, ena noga je iztegnjena naprej, drugo pa zgrabimo za gleženj in se s palcem na nogi skušamo dotakniti ust (ne sklanjamo glave k stopalu)? Sladoled!!!!! Ideja, ki smo jo na licu mesta tudi preizkusili, je bila všeč vsem, otrokom, mamicam in očkom. Mislite, da otroci to naredijo z večjo lahkoto kot odrasli? V glavi imam še vedno predstavo o tem, kako neskončno prožni so mali otroci, pa to seveda sploh ni res. Celo nasprotno. Še dobro, da vadijo jogo :-).

"A bo dons joga?" me kliče prijateljica včeraj popoldne. "Bo, zakaj ne," se začudim. "A si že dobra?" jo zanima. Misli na moj hrbet. Eh, malo mi je nerodno, ta hrbet, zaradi katerega sem naredila celo paniko, celo odpovedala uro Pravljične joge, ta moj hrbet oziroma bolečina v njem je po dveh dneh čudežno izginila. Mogoče ni bil čudež, mogoče je bila joga (hehe), a po štirih dneh sem se že veselo zvijala v vse mogoče izzivalne asane, in to več kot 8 ur na dan. Učitelja sem vprašala, kaj naj zdaj s to "poškodbo", pa me je le malce zadržano vprašal, če bolečina pojenja in potem rekel, da njega to ne bi skrbelo. Toliko o tem. Malo hipohondersko je izpadlo vse skupaj, ampak prisežem, da sem se prestrašila.
To pišem zato, ker danes spet čutim ta križ, madoniš. Sicer ne hudo, ampak ga čutim. (Sumim, da je izvor bolečine drugje, morda sploh ne fizični.) Zato bom zdajle napisala čudežno sekvenco samega gurujija - svetuje jo pri splošnih bolečinah hrbta in pri težavah, ki nimajo nobene zveze z izmaknjenimi diski ali resnejšimi poškodbami hrbta. Prilagojena je moji vadbeni stopnji, to, koliko časa pa vztrajamo v položaju, na to pa gospod BKS Iyengar svetuje, da uporabimo zdravo pamet in da opazujemo odzive svojega telesa. Aja, pa da poiščemo izkušenega učitelja ;-):
širšasana (stoja na glavi)
sarvangasana (sveča)
jatara parivartanasana (leže na hrbtu, noge na stran, lažjo različico že veselo vadimo, super za stranske trebušne mišice! fotka ob priliki, obljubim)
supta padangusthasana
janu širšasana in parivrrta janu širšasana,
paschimottanasana,
urdhva mukha paschimottansana,
parivrrta paschimottanasana,
marichyasana I in III,
malasana,
adho mukha švanasana (strešica),
uštrasana (kamela),
šalabhasana (kobilica),
dhanurasana in parsva dhanurasana,
urdhva dhanurasana (most).

Na koncu si bom drznila dodati še eno popolnoma enostavno, nepretenciozno masažico hrbta, posebej križa. Ne spomnim se več, kje sem jo pobrala, ampak jo obožujem in uporabim na skoraj vsaki uri. Taka neopazna, mimogredna, ampak deluje, res sprosti mišice hrbta. Ležimo na hrbtu, objemamo kolena in se zibamo levo in desno, čisto majhni premiki, ne prevalimo se na eno stran ampak ostajamo na hrbtu. Videti je takole:

torek, 16. november 2010

"Lift the kneecaps!"

To je nujni angleški naslov, nočem se afnat, ampak uradni jezik Iyengar joge je v resnici angleščina (z malce sanskrta). V slovenščini to zveni nekako tako: "Dvigni pogačice!" Ali pa: "Naj bodo kolena čvrsta!" Ali pa: "Pospravi pogačice!" Navodilo pomeni, da napnemo mišice okoli kolena in s tem preprečimo poškodbe kolen, jih stabiliziramo in omogočimo prani, energiji, da po nogah potuje nemoteno. Vsak, ki vadi to vrsto joge, ve, kaj navodilo pomeni, zdi se mi celo, da bi bilo mirno lahko zaščitni znak Iyengar joge :-).
Povedala bom, kdaj in zakaj sem se zaljubila vanjo (poleg tega, da res deluje).
Dolga leta, ko sem delala jogo sama ali z nekaterimi redkimi učitelji, pa tudi še prej, ko sem še plesala, je bilo prožno telo pač nujno, takorekoč "kamen temeljac". Posebej zadnje stegenske in hrbtne mišice so morale biti karseda dolge in pripravljene na skoraj gimnastične prepogibe. Rada sem jih imela, in jih še imam, te raztege. Saj je včasih hudo, še posebaj zgodaj zjutraj, ampak občutka, ko se iz dolgega, intenzivnega predklona (uttanasna) ponovno zravnaš, ne zamenjam za nič drugega.
Vedno sem to počela s sicer iztegnjenimi koleni, ampak pasivnimi stegni. (Ravno tako ravnotežne asane, vrksasana, drevo, ali pa uthitta hasta padangustasana, na primer.) Dokler nisem lepega dne prišla na Iyengar klas.
Prvi popravek, ki mi ga je učiteljica namenila, je bil točno ta : "Lift your kneecaps!!" ali po naše: "Dvigni kolena, za božjo voljo!" je zgroženo zaklicala. Vau! Dvakrat sem zatrepetala s trepalnicami in globoko zadihala, da bi prikrila ganjenost. Po točno taki natančnosti sem namreč hrepenela celo svoje jogijsko življenje. Po tem prvem so se uvidi kar vrstili. Ne le kolena, Iyengar se spušča v take podrobnosti, da postane vse skupaj ogromen izziv in vir neskočne zabave. V še tako naporni pozi je milijon stvari, na katere je treba paziti, in dlje ko vadiš, več je teh stvari, bolj abstraktne postajajo (bi vam kaj pomenilo navodilo, da zasukajte kožo sem ali tja, ali pa da potisnite notranji gleženj proti zunanjemu...?) in hkrati vse bolj vznemirljive, vse bolj čutne. Ko telo postaja občutljivejše, imaš včasih občutek, da si med vadbo na avtomatskem pilotu. Spustiš se in zaupaš, da ti bodo občutki dovolj natančno pokazali, ali si na pravi poti.
Fotka je z vikend seminarja, foto Miha Potočnik. Na njej se trudim z zadnjo nogo dotakniti stene in potem kontrolirano splezati v most, oziroma v dwi pada viparita dandasano. Pozo smo kasneje naredili tudi brez stene... Ah, super je bilo :-).

sreda, 10. november 2010

Poškodba = učiteljica

En parivrrta trikonasana preveč, ali pa preveč zavit, in moj križ ni več to kar je bil :-(. Zvečer po vadbi je bilo še vse okej, zjutraj sem že čutila bledo bolečino, ki se je čez dan stopnjevala do kar močne bolečine. Otroke sem komaj še dvigovala, zvečer pa sploh ni šlo več nič, samo še ležanje na tleh, s pokrčenimi koleni. Najprej sem kuhala od jeze. Potem me je skrbelo. Zdaj sem precej mirna in študiram položaje, ki olajšajo boleč spodnji del hrbtenice. Še dobro, da v petek pride Michael, vprašala ga bom, kaj storiti. Pa k fizioterapevtki grem (prvič v življenju!), pa jutri še k zdravnici. Sicer ni grozno, lahko hodim in počnem stvari, vsaj zdi se mi, ne poskušam preveč, ampak jaz bi rada jogo delala na polno! Do konca svojih dni.

Kot rečeno, najprej sem bila jezna. A vse bolj sumim, da bo ta izkušnja dragocena. Namreč, do zdaj sem vsem, ki so prišli k meni na jogo z bolečinami v križu ali z občutljivostjo v tem predelu hrbta (ni jih malo!), pripravljala asane, ki naj bi pomagale, študirala sem knjige, poskušala asane na sebi, ampak vedno sem se počutila rahlo goljufivo, kar malo sleparsko. Namreč, sama nikoli nisem imela težav, asane sem izvajala precej brez težav, poškodovana nisem bila še nikoli. Vsaj resneje ne. (Saj tole tudi ni preveč resno, baje. Danes mi je zdravnica zatrdila, da če bi bilo resno, ne bi mogla niti hodit. Jaz pa jutri učim dojenčke in mamice :-D.)

Terapevtske možnosti, ki jih ponuja joga, so neskončne. Ne-skon-čne. Slutim, da se bliža čas, ko se jim bom posvetila bolj od blizu. Saj veste, pri jogi šteje osebna izkušnja. Upam, da bom za svojo lahko hvaležna.

nedelja, 7. november 2010

Joga stopala

Super se počutim, ravno sem vstala iz dooolge šavasane, ki jo je z mano delila Tastarejša. Pred tem sem pripravljala jutrišnjo sekvenco za dame, in povem vam, ne bo jim lahko :-D. Veliko pozdravov soncu, skoraj vse stoječe asane, nekaj tvistov in veliko zaklonov. Vrhunec bo most. Ali pa kamela in nato setubandha... Se moram še odločiti.

Kadar vadim takole podnevi, kar je redkost, saj mi ponavadi uspe šele zvečer, še bolj natančno opazujem vse podrobnosti. Neusmiljeno, jastrebovsko natančno, in potem si določene stvari odpustim, recimo kako dlako po nogah, pa žilico na stegnih, pa malce tresočega celulitka tik nad koleni... Rada imam svoje telo, neverjetne stvari lahko počne :-).
Pri jogi me moti ena sama zadeva, no, mogoče je to pretežka beseda, najbrž sem samo preobremenjena. Stopala! Ste že opazili? NIKOLI ne smejo biti neurejena, še posebej, če učiš jogo. Nikoli ne sme biti videti rumene debele kože, dolgih nohtov, okrušenega laka. Obožujem pedikure in sanjarim o tem, da bi nekoč v svojem malem toplem joga studiu imela tudi "custom made yoga feet" pedikuro. Tako brzinsko, tik pred uro. Ali pa po uri, bolj sprostilno. Sami, brez strokovne pomoči, mi je za stopala težko nenehno skrbeti, se moram kar brcati v zadnjico, a hkrati je to tudi edino, kar me od kozmetičnih tretmajev v zadnjem času še zanima. Maska? Ja, za stopala, prosim! Barve? Ja, za nohte! Vitaminsko ultra pomlajevalno olje? Ja, za obnohnto kožico, hvala lepa! Ni lepšega, kot opazovati presenetljiv odtenek rožnate na nohtih, medtem ko v sveči dvigujem boke, stegujem hrbet, potiskam komolce v tla, se s prsti na nogah dotikam stropa. In sproščam grlo, potapljam oči nazaj v jamice, diham, diham, diham...

petek, 5. november 2010

Great expectations

Takole gre:
"Ker nas živali pokličejo na pomoč, se mali jogiji odpravimo v puščavo (še prej pripravimo kovčke), natančneje, v oazo, kjer vlada suša. Ostalo je le še eno majhno bedno jezerce, pa še tega skrbno straži lev, ki ni preveč dobre volje. Stalno je na preži, eno oko ima odprto tudi med spanjem, in vsako žival, ki pride bližje, da bi pila, prežene z rjovenjem, če pa to ne zaleže, pa skoči nanjo in jo ugrize! Zebra sicer pobegne, a vse živali so žejne in si želijo piti vodo iz jezera in nočejo, da jih lev napade! Tako se pogumna žirafa spomni, kako bi leva lahko prestrašili. Opice pomagajo splesti klobuk iz zelenja pa pelerino iz listja in vej, in potem se žirafa, ki je zdaj videti kot zelena pošast, čisto počasi približa levu, in na tri štiri zdaj vsi skupaj zatulimo - BU! Lev se prestraši in zbeži v puščavo. Živali so srečne, pijejo vodo, rajajo, skupaj zaplešemo ples za dež, in čisto na koncu obležimo, izčrpani, in čutimo, kako po nas padajo tople, mehke dežne kaplje..."
Evo, to je pravljica za ta teden. Žirafa je zvezda, mali jogiji pa seveda sledijo in spoznavajo živali in - akcija, v glavnem.

No, ta teden so bile vse moje izkušnje in potrpežljivost spet na preizkušnji - trudila sem se narediti privlačno uro, zgodaj popoldne, za dva noro bistra in čisto navihana malčka in še eno deklico, ki ni niti razumela niti govorila njunega jezika. Ta trojica mi je dala vetra!!!! Majhno število otrok je že itak problem, ker se otroci težje sprostijo, potem pa še jezikovne ovire (ura je bila v angleščini) in nagajive simpatije, pa utrujenost, ki se v male otroke priplazi že zgodaj popoldne, takoj po vrtcu, pa resni, tudi že rahlo utrujeni starši, pa nemočna učiteljica joge, ki je za trenutek ali dva popolnoma izgubila nadzor. Tiha deklica je doma v svojem telesu in si je želela delati stojo na glavi, poredneža sta se lovila, mamica (rahlo obupana a vztrajna) mi je želela pomagati, ampak ura je bila seveda obsojena na improvizacijo in "neuspeh". Čeprav, če zdajle takole pomislim, otroci so se super zabavali, divjali smo, sprostili smo se, asano ali dve smo izvedli brez prekinitev in vsi skupaj. Mogoče sem prezahtevna? Včasih si v glavi pripravim scenarij, kako naj bi bilo vse skupaj videti in kako bi se moralo čutiti. Ampak včasih pričakovanj ne izpolnim niti na odrasli uri, pa si ravno tako pripravim scenosled, dramaturški lok, uvod, jedro in zaključek. Ah, ta pričakovanja. Še dobro, da imam na uri vedno s seboj polno torbo igrač in ragelj in zvončkov in ... Pa včasih še vedno premalo :-).

ponedeljek, 1. november 2010

Do you feel fresh?

"Tile Slovenci, stalno govorijo," je malo za šalo, malo zares z očmi zavila Margareta Eckl, ko je skupina bodočih učiteljev Iyengar joge postala preveč živahna. "Ali vas moram res pripraviti do sopenja, da boste tiho?!" In nas je. Sistematično, najprej 108 Urdhva Prasarita Padasan (dvigov iztegnjenih nog, od tal do 30 stopinj, pa do 60 stopinj, pa do 90 stopinj. Vmes nekaj dihov.) Mi smo delali samo dvige in spuste, na polno, brez pavze. Potem nas je izkušena učiteljica spravila k sebi z nekaj asanami, oziroma, kot se reče v joga žargonu: "You feel refreshed now, don't you?". Po daljšem ležanju v Supta Baddha Konasani smo sicer res prišli k sebi, ampak le zato, da nas je do konca dotolklo skoraj neskončno zaporedje pozdravov Soncu (Surya Namaskar), v kombinacijami z vsemi stoječimi asanami. Oh, ja!

Vikend z Margareto. Edino žensko učiteljico Iyengar joge v Sloveniji ta hip (no, je že ni več, pride le trikrat na leto). Izjemno natančna, dosledna, pa vendar vse doseže na mehak, ženski način. Meni njena energija zelo paše, če bi živela bližje kot v Mǖnchnu, bi gotovo obiskovala njene ure.

Takole mi je nadvse prijazno pomagala. Videti je pa kot mučenje, ne? (Hvala M. za fotko!)


Nekaj insightov, uvidov tega joga vikenda, najdragocenejših, pa bodo izkusile moje drage joga dame v nekaj naslednjih tednih in morda že danes ;-).

Še tole:
Imam nov najljubši joga gedžet. Čudovit vijoličen bolster, moram ga čimprej preizkusiti. Prej sem delala z dvema belima, malo drugačnima (tamalidve sta mi ju porisali), zdaj imam enega... Če se bom sploh dokopala do njega :-D.


sreda, 27. oktober 2010

Kamilice in Supta Virasana

Tamlajša je še vedno malo pikasta. Prebolela je šesto bolezen, ki pa bi lahko bila tudi reakcija na cepljenje :-S. Iz rokic me ne spusti niti za hip. (Uh, ta cepljenja, če bi imela več poguma, otrok ne bi dala cepit...!) Najdražji ima ječmen in skoraj ne more odpreti očesa. Mene boli želodec že od sobote, spet sem si uspešno razdražila sluznico s preveč kave... Pa dobro vem, da je ne smem piti! Samo Tastarejša veselo hodi v vrtec, in danes se že cel dan tepem po glavi, ker sem ji pozabila dati na glavo kapo. Sicer ima kapuco, pa vendar. Bad, bad mama!

Glede na to, da me zvija želodec, ne smem jesti (niti piti) ničesar, kar ima okus. Morala bi imeti energijo za vadbo, a vam povem po pravici, da pretežno ležim v Supta Virasani in močno upam, da bo pomagalo. Poza naj bi namreč čudežno delovala na prebavni ogenj. Na želodec. V mojem primeru na boleče vnet želodec. Prvi dan sem čutila malo olajšanja, potem pa me je tako zvilo, da sem uporabljala le "zvita-v-klobčič" pozo.

Dovolj bodi o tem. Supta Virasana.
Že samo Virasana je lahko izziv, zato si prvič vsekakor podložite zadnjico s tesno zvito deko (po dolgem), na primer (ali leseno kocko). Kolena so ena sama! In presneto dragocena. Zato nikakor ne guncajte, pritiskajte, tlačite, torej ne uporabljajte kakršnegakoli nasilja, da bi se spravili v pozicijo. Nežno se zvabite med stopala in če je udobno, se začnite gibati nazaj, do ležeče pozicije. Kolena se bodo hotela razmakniti, na začetku jih ne potiskajte skupaj, sčasoma in z vajo bodo ostala povezana. Če zateguje, se ustavite. Ustavite se tolikokrat, kolikorkrat bo potrebno. In tako visoko kot bo potrebno. Hrbet si podložite z blazinami. Glava naj ne bo nižje od prsnega koša. In potem oporo počasi nižajte, dokler trup ne doseže tal. Izogibajte se bolečini!
Poza je izjemno blagodejna za kolena, saj premika sklepe v nenavaden polžaj in s tem poskrbi za enakomerno vlaženje vseh površin v notranjsti sklepa. Sklep postane gibčen, elastičen, zdrav. Poza poživlja in sprošča hkrati, fino jo je zavzeti po posebej težkih stoječih pozah, super je za tekače... Mirno jo lahko vadimo tudi med dnevi lune.
Posebno pozornost namenite vstajanju iz poze, še posebej, če se v njej zadržite zelo dolgo (nekaj minut). Pojdite najprej na vse štiri, prekrižajte nogi v mečih in sedite med stopala. Prevalite se na zadnjico in počasi in z občutkom iztegnite nogi, najprej eno, potem drugo.

nedelja, 24. oktober 2010

Prastrah

Ali lahko verjamete, da sem več kot 10 let let vadila jogo, pa se nisem obrnila na glavo? V stojo na rokah ali stojo na glavi... Nobenemu od učiteljev se ni zdelo tako pomembno, oziroma so vsi ponujali nekakšne nadomestne različice, z drugimi sem preživela premalo časa, tisti, ki pa svoje učence so obračali na glavo, so pa prehitro obupali nad Ljubljano ali Slovenijo (in njunim pomanjkanjem jogijskega navdušenja).

Z obračanjem na glavo je povezanih veliko strahov. Od prastrahu pred padcem in strahu pred poškodbo hrbtenice (ki je tudi precej realen, če smo iskreni), do klasičnih strahov pred ogromnim prostorom zadaj, prostorom, ki ga ne vidimo, ne čutimo, ne poznamo.
Zato je treba imeti dobrega učitelja, ali več njih.
Dober učitelj ti že na prvih nekaj urah (če si zrel za to, seveda) vlije dovolj samozavesti, da poskusiš nekaj, česar sam ne bi nikoli. Taka doživetja so gorivo jogijskega študija, razlogi, zakaj vztrajati, zakaj riniti naprej, zakaj sploh početi vse to. Občutek, ko prvič pogledaš na svet od spodaj navzgor, je res dih jemajoč.
Nisem namreč ena tistih, ki bi že v osnovni šoli z lahkoto delali stoje, salte, premete, ne, bila sem ena tistih, ki še po vrvi niso prišle meter od tal, kaj šele po drogu, kjer je še drselo povrhu. Kje so bili šele premeti!
Pa se danes nisem hotela poglabljati v obrnjene položaje, ti zahtevajo več časa in poglobljenejši pristop, tudi na tem preprostem blogu :-). Morda le na hitro omenim, da se Sirsasana, stoja na glavi, imenuje "kralj" vseh položajev in sveča, Salamba Sarvangasana, "kraljica" asan. Ne brez razlogov, jasno, ampak o teh drugič, če mi dovolite.

Nekaj "študentov" Iyengar joge se nas vsake toliko dobi in vadimo, se pripravljamo na izpit. Drug drugega popravljamo in spodbujamo. Zadnjič je P. samo stala poleg mene, ko sem cvilila, da Pinche Mayurasane pa res ne upam, da tega pa ne morem, in - he - v naslednjem trenutku sem dvorano že gledala od spodaj navzgor. Oziroma, če sem natančna, buljila sem v tla direktno pod in malo za sabo. Fizično ni naredila ničesar drugega kot da je malo zadržala mojo nogo, ko se je dotaknila stene!

Tole je ta poza. Od takrat z njo nimam težav, pravzaprav sem jo vzljubila. Napak je še veliko in do ravnotežja v prostoru mi še nekaj manjka, ampak ko te stvari enkrat stečejo, je to le še vprašanje časa :-D. Hvala ti, P., super učiteljica si!

četrtek, 21. oktober 2010

Srečna mami = srečna družina

"Skrbelo me je, kako bo, glede na to, da še nikoli nisem vadila joge," mi je danes zaupala mlada mamica M. "Bala sem se, da bo morda zoprno za ostale, če bi že več znale...," je še dodala, z žarečim obrazom, takoj po vadbi, in z nasmehom, ki je povedal več kot besede. Ena skrb manj!

Začele smo mirno, z nežno Viparito Dandasano II, na dveh prekrižanih bolsterjih, s pozo, ki odpira prsni koš, omogoči globlje dihanje in močno bogati kri s kisikom. Več kisika pomeni več mleka, zato je vadba za mlade mamice vedno polna poz, ki širijo prsni koš in dvigajo razpoloženje (zmanjšujejo možnost depresije). Potem smo tempo povečale, vključile dojenčke, pa naredile še zadnje stoječe asane, se spet poigrale s tamalimi, pa potem malo dojenja, previjanja, nekaj sedečih in ležečih poz, igre, in še počitek - obvezna Supta Baddha Konasana in sladka Viparita Karani. Na koncu sem imela priložnost malo popestovati  trimesečnega fantka L. in oba sva se imela fino, mami pa tudi, prav z užitkom je zaprla oči in sprostila telo. V takih trenutkih ne težim z vodeno "meditacijo", dobro vem (še se spomnim:-)), kako dragocen je počitek, kako pomembne so minute, ki jih mlada mami nameni samo sebi. Saj veste, srečna mami = srečna družina.

Danes, na drugi uri joge za dojenčke in mamice, je bilo spet lepo. Jasno mi je, da ta ura nima strašno velikega tržnega potenciala, ampak si jo želim razvijati. (Tudi vse ostalo, kar počnem v zvezi z jogo, bi bržkone spravilo v obup kakšnega ekonomista ali človeka z občutkom za posel.) Pri jogi se mi pač zdi, da jo pohlep lahko pokvari še prej kot karkoli drugega. Nisem slepo romantična in tudi najemnino moram plačati (pa še kaj:-)), a vseeno se mi zdi, da denar že pride, ko je čas zato. In da pride še prej, če stvar delaš s srcem. Veselim se četrtkov in ne, draga P., ne bomo odnehale :-).

Pozi dneva je ime Paschimottanasana in je najbolj osnovni sedeči razteg hrbta. Po slovensko ji rečemo "klešče". Za otroke, v Pravljični jogi je "sendvič". Ne le, da deluje izjemno blagodejno na živčni sistem, da globoko pomirja, je tudi izjemna za obliko nog, za preganjanje celulita na zadnji strani stegen in za prožnost celega telesa. Obstajajo neštete variacije na temo in super je, če si glavo podprete - med dnevi ženske lune ali kadar smo zelo utrujene, lahko nogi razmaknemo in mednju položimo visoko blazino ali nekaj njih, na katerih potem počiva glava.
Bistveno je, da sta nogi iztegnjeni, da kolena intenzivno "potapljamo" v tla, da glave ne "prepognemo" h kolenom ampak da podaljšujemo cel hrbet (in tako tudi vrat in glavo) proti nasprotni steni :-). Pozor - ni za tiste, ki imajo težave s križem!!!

nedelja, 17. oktober 2010

Brendi, paketi, guruji

Zadnje dni v ameriškem joga kotlu vre od nezadovoljstva "pravih" joga učiteljev.  Moti jih komercializacija, marketing, množičnost, v katero je zašla joga (v ZDA je joga v zadnjih 10 letih postala velik biznis, letno se obrne 6 milijard, jogo vadi okoli 16 milijonov ljudi). Motijo jih ljudje, ki sami sebe okličejo za guruje, za edine zveličavne učitelje, za najboljše med najboljšimi in moti jih to, da ti ljudje ustvarjajo "svoje" joga stile. V trenutku, ko brendiraš jogo, to že ni več joga, pravijo.
Čeprav se načeloma strinjam s tem, da bi tisti, ki učijo jogo, morali živeti in delati v skladu z osnovnimi jogijskimi principi (yama, niyama), da torej ves čas skrbijo za dobro vseh prebivalcev planeta in vesolja, da nesebično ves čas pomagajo, da ne smetijo planeta, da torej ne prodajajo nepotrebnih in celo, o groza!, plastičnih predmetov, da niso pohlepni, da torej naivnim študentom joge ne prodajajo dragih tečajev za učitelje brez pravih referenc, skratka, da v joga svetu držijo pokrov nad brezobzirno vladavino trga, pa po drugi strani verjamem, da se joga razvija, da se spreminja in da nad motivi posameznika, ki se loti vadbe, nikoli, ampak res nikoli ne bi smeli vihati nosu. Še posebej učitelji! Saj če verjamemo v moč joge, bo ta itak slej ko prej posameznika zapeljala v svoje globine, hočeš nočeš si bo telo zaželelo redne(jše) vadbe, um bo slej ko prej postal mirnejši, bolj tih in bolj čist, čustva bodo znižala nihaje in obrate. Joga bo že poskrbela za posameznika in njegovo preobrazbo. Kdo smo mi, da bi sodili (pa čeprav učitelji)? Zame sta lepo oblikovana zadnjica in vitek pas enako pomembni motivaciji kot razsvetljenje. Učenec je učenec in vsak je tam s svojimi razlogi in vsak je na jogici sam. S svojim dihanjem, svojimi (pre)kratkimi stegenskimi vezmi, svojimi šibkimi rokami, svojimi strahovi ini dvomi...
Jogi, ki jo učim, rečem Joga za Ženske. Otroke učim Pravljično jogo. Ljubim dobre brende, ljubim lepe pakete, ljubim ljudi, ki vedo, kaj delajo in ki to delajo strastno. Poslanstvo je to, da čimveč ljudi vadi jogo, kajne? V tem primeru takoj podpišem, da cilj opravičje sredstva. Odnehati je treba le, ko je v nevarnosti  učenčevo (ali učiteljevo) dobro počutje, ali celo zdravje. Osnovni pogoj je torej znanje, velika količina kvalitetnega, s prakso podčrtanega znanja.

Ko sem še pred davnim leti (kakih 10 let nazaj, če sem natančnejša) nekoč mimogrede svojemu svaku (ki je učitelj telovadbe, učitelj smučanja, tenisa, difovec, skratka, vsesplošno telesno razgledan in opremljen človek) omenila, da bi rada učila jogo, me je pogledal s skepso v očeh (on je pač take sorte tič, dvomi o vsem in njegova komunikacija je redkobesedna in neposredna), češ, TI, pa učiteljica joge! Za to je treba vendar biti star vsaj 50 let in ogroooomno vedeti, je rekel. Takrat me je njegovo mnenje splašilo in me, priznam, malce zaustavilo. Pa ne za dolgo :-). Joga itak ni nekaj, kar bi se človek naučil in potem znal... Joga je pot. Polna švica, študija, bolečin in ljubezni.

Za konec še modrost našega sostanovalca: visenje na glavi je zakon! On že ve :-)

sreda, 13. oktober 2010

It takes two

Ena joga pravljica, tri različne skupine otrok (jutri me čaka četrta), tri popolnoma različne zgodbe.
Že odkar učim otroke, opažam, da je zelo pomembno, v kakšnem stanju sem, ko se ura začne. Vsaka napetost, živčnost, nerazpolženje, četudi nezavedno ali pa vsaj potlačeno, se na otroke prenese kot elektrika po bakreni žici.
Pomembno je tudi, da mi je pravljica všeč, da verjamem vanjo, da zabava tudi mene.
Včeraj so bili izpolnjeni vsi pogoji - uspelo mi je najti bližnjico in prišla sem 10 minut prej, ničesar nisem pozabila, otroci so se, čudoviti kot vedno, odkrito veselili, skratka, vse bi moralo teči kot po maslu. Pa ni. Deklica, ki vadi z mano že dolgo in za katero vem, da ji je Pravljična joga všeč, da je všeč njenima staršema, na vadbo hodijo najraje skupaj in so ena taka zelo nežna družina, se je ta dan odločila, da noče. Ne le vaditi, da noče ničesar. Prvi del ure je minil še dokaj normalno, potem pa se je začelo - mala je sitnarila in jokala in to smo boleče občutili vsi v dvorani. Ni hotela povedati, kaj je narobe, le tiho je cvilila. Druga deklica, ki vedno lepo sledi in me gleda z velikimi temnim očmi, se je demonstrativno usedla na jogico in ni hotela ponoviti več ničesar. Za občutljivo otroško srce je bilo vse skupaj preveč - vsi smo sočustvovali z jokajočo punčko in z nemočnim očkom. Čisto na koncu ure je mala povedala, da je jokala zato, ker si je zaželela isto igračko kot deklica, ki jo je vzela sekundo pred njo.

Včasih otroci ne ponovijo asane. Včasih to "nesodelovanje" traja nekaj tednov. Ampak ves čas kot uročeni opazujejo mene in druge otroke in starši mi poročajo, da potem doma skušajo vse ponoviti. Včasih je za nekatere informacij preveč, včasih jm je nerodno. Ljudje smo pač različni in majhni otroci še celo niso narejeni na gumb, ki bi ga pritisnili ob točno dolčeni uri, na točno določen dan, teden za tednom. Enostavno ne gre tako.
Še vedno me katera od podobnih situacij spravlja v obup. A se vse bolj spretno izkopljem iz brezplodnih misli :-). Raje začutim veliko spoštovanje in še več ponižnosti. In potrpežljivo zložim skupaj naslednjo pravljico. Potrpežljivost je beseda ko jo iščem. Vrlina, ki se jo učim vsak dan znova.

Jutri začnem z vadbo mamic z dojenčki. Pripravila sem luštno uro (in pol), mamice se bodo "nagarale" in se naučile nekja učinkovitih "prijemov" za popestritev igre in izmenjave nežnosti s svojim dojenčkom. Bomo videlil, kako bo šlo, vsekakor poročam :-D. Medtem spoznajte mojo malo plastično pomočnico. Ime ji je Budi (ni moja ideja!).



Še to: predlagam pozo dneva, ki jo lahko delate res pogosto. Je namreč odlična kot priprava na težje asane in posebej primerna za ženske, ki si ves čas želimo vitek pas in krepke trebušne mišice. (Še posebej po porodu ali več porodih!)
Poza je kombinacija delfina in deske. Podlahti so na tleh, prsti na rokah razprti, teža enakomerno razporejena po vsej površini, ki se stika s tlemi. Telo je ravno kot deska. V pozi potiskamo dlani in podlahti močno v tla in na ta način povečamo moč in stabilnost poze. Ne pozabimo dihati. Zadržimo vsaj nekaj krogov, vdihov in izdihov, enakomerno in počasi. Odlična je za krepitev mišic telesnega jedra, trebušnih in hrbtnih, krepko delujejo mišice ramenskega obroča. Dojenček lahko leži med rokama in se spogleduje z mamico. Če mamica zmore, se lahko gresta eskimske poljubčke. Lažja različica: kolena na tleh.

četrtek, 7. oktober 2010

Globok vdih

Danes sem vstala ob 5.45. Si naredila sendvič za seboj, popila limonado, se stuširala, vmes je Tamlajša ponovno zaspala (tokrat v moji postelji), potem sem pocrkljala Tavečjo, obe umila in oblekla (v že pripravljena oblačila, ki sem jih na kupčke zložila večer prej), in, seveda, ko smo bile že vse obute in oblečene in vrata že skoraj zaklenjena, ugodila prošnji Tamlajše, da bi rada "baso vn!" in ker je ni bilo v plenički, sva šli na stranišče ("Ne kao! Ne ka(hl)o!"). Zamujam! Pridirjam v vrtec, vse zaklenjeno, najdem zgodnji vhod, oddam punčki, imam slabo vest, ker sem ju priganjala, in z divjo vožnjo mi uspe biti na drugem koncu mesta ob 7.30h. Minutka zamude. (Nisem omenila, da mi je pod skrbno izbrano obleko  - po uri joge grem takoj v pisarno - tekel potoček švica. In da sem besno, skoraj nasilno kričala na počasne voznike s še počasnejšimi refleksi. Seveda sem se vsakič tega zavedla in - aaaaaaaaa! Se takoj nato kesala.)

No, in ko končno prisopiham v drugo nadstropje, ker me že čaka M., čudovita punca, trenutek zatem pride še K, ugotovim, da sem pozabila ključe od dvorane. Doma, v drugi jakni, v žepu... Samo še sesedla sem se lahko. Dan se ni preveč dobro začel.


Sem povedala, da je Najdražji odnesel sebe in fotoaparat za nekaj dni v srednjo Dalmacijo? Tako da, sori, nič ne bo z novimi fotkami. Imam pa par starih in to bo motiv današnje poze dneva. Supta padangusthasana, prvi del. S trakom (in brez, ampak jaz jo raje in bolje delam s trakom).  Odlična asana, sploh če jo izvajate zgodaj zjutraj (malce mazohistično :-)). Zadnje stegenske mišice so deležne raaaaaztega. Celoten hrbet, posebej ledveni del, pa nežne masaže. Poza mehča kolčne sklepe, dobro prekrvavi noge in na dolge proge celo preprečuje klasično poškodbo hrbtenice, hernio. Bistvo je spet dihanje, oziroma izdihi. Z vsakim izdihom vlečemo nogo (z občutkom, počasi) bolj v kolčni sklep. (Ne proti glavi.) Obe strani zadnjice naj bi bili enakomerno v stiku s tlemi.



torek, 5. oktober 2010

Zakaj ne "navadna" joga?

Zakaj Joga za Ženske, zakaj ne "navadna" joga?

Naj najprej povem, da vse skupaj ni nekaj novega, topla voda je že odkrita. "Jogo itak vadijo le ženske", se mi je smejal Najdražji, ko sem začela razvijati misel. Kar seveda ni res, ampak to vemo me, kajne?

Iyengar šola joge se izrazito ukvarja z ženskami, sploh hči in učenka samega BKS Iyengarja, guruji-ja, gospodična Geeta Iyengar. Do najmanjših podrobnosti je naštudirala ženski ustroj in predvidela asano za vsako težavo, najsi je to pretirana mesečna krvavitev ali pogoste migrene, nemir pred menstruacijo ali težko telo po napornem porodu. Ta poglobljenost in nežnost sta me popolnoma očarala. Še nikoli poprej nisem slišala, da je okej, če med menstruacijo počivamo, da je pravzaprav naša ženska dolžnost, da počivamo. V mojem svetu se o bolečih menstruacijah ne govori, ali pa, če že, se malo pojamra in na koncu vzame protibolečinsko tableto. Po nekaj takih informacijah (in prebranih knjigah) in po vestnih testiranjih, ali zadeva deluje, me je ponovno preplavilo neskončno spoštovanje do lastnega telesa. Vse je postalo logično, vse se je postavilo na svoje mesto. SEVEDA sem brez energije, še posebej prvi dan krvavitve! SEVEDA sem še posebej čustvena in si želim topline. In JASNO, da sem po koncu svoje lune leteča, eksplozivna, da-bi-premikala-gore močna.

Prvič: ženske imamo telesa, ki so prožna in elastična, sposobna velikih naporov. Idealna za vadbo joge.
Drugič: žensko življenje (ne le telo) je ves čas pod vplivom hormonov. Hormonski koktajli uravnavajo pomembne procese, menstruacijo, nosečnost, menopavzo, če naštejem tri najbolj izrazita ženska "stanja". Seveda si želimo, da bi bili ti koktajli optimalno zmešani in razporejeni po telesu.
Tretjič: ženske smo si rade všeč. Rade v ogledalu vidimo napeto kožo, lepo oblikovane roke, noge, zadnjice, in sijoče oči.

Na vse našteto lahko vadba joge zelo pomembno vpliva. Učinek začutimo takoj in se z redno vadbo le še poveča. (Še nekaj: pomlajevanje, drage dame, je le eden od stranskih učinkov!)

četrtek, 30. september 2010

Sfera in gosenice

Odkar sem začela učiti Pravljično jogo, no, tudi Jogo za Ženske, odkar sem začela, se doma nabirajo knjige. Skladovnice knjig. Joga je resen študij. Mislim, da se še za noben predmet na faksu nisem učila tako zlahka in z veseljem. Resda gre počasi (ali vsaj počasneje kot si želim), ker imam čas omejen in ker joga ni moja edina dejavnost, a vseeno tu in tam naletim na podrobnost, na idejo, na trik, ki ga skušam takoj prenesti v resničnost. Tako sem že dolgo nazaj v eni od knjig našla tole:


Videti je magična, kajne? Reče se ji Hobermanova sfera.
Najdražji je bil prejšnji teden v Londonu in pozoren kot je, je takoj izkoristil priložnost, ko jo je zagledal na letališču (tako je rekel, ampak mislim, da jo je moral kar iskati). Pri nas je ni mogoče kupiti.

Jedro, bistvo, najpomembnješi del, brez katerega ni joge, je dihanje in zavedanje (in obvladovanje) le-tega. Odraslim je precej lahko dati navodila, naj dihajo tako ali drugače, majhni otroci pa so druga pesem. Ne zavedajo se še diha, ne vdiha ne izdiha. Zato učitelji uporabljamo razno razne tehnike in trike, in ena boljših je tale magična sfera. Otroci si tako veliko lažje predstavljajo, kar naj bi se dogajalo z zrakom. Kaj naj bi se dogajao z dihanjem. (Vraga, še odraslim je lažje!) Lažje začutijo, kako se jim napne trebušček med vdihom. Zelo majhni otroci (in take učim ;-) pa enostavno pihnejo v kroglo in le-ta se skrči. Razširijo jo pa tako, da globoko zajamejo sabo.





Odločila sem se začeti še z eno uro joge - vadile bodo mamice in njihovi dojenčki - "gosenice". Malo si želim potipati mamice, če si sploh želijo česa takega. Vadba je ču-do-vi-ta. Vem iz prve roke, vadila sem s Tamlajšo, praktično od rojstva. V bistvu vadi mami, in joga je kot narejena za post-porodno telo, vmes, med posameznimi asanami, pa vadi tudi dojenček. Malo ga masiramo, malo pretegujemo, malo crkljamo in obračamo, in zelo jim je všeč, ko lahko opazujejo mamico in ko gredo z njo na potovanje po prostoru, ko jih vključimo v posamezne asane... Se veselim :-)

nedelja, 26. september 2010

Na zdravje

Spet sem prehlajena! Tretjič v mesecu in pol! Očitno delam nekaj narobe. Zdi se mi, da že tedne in tedne nisem vohala kot je treba. Najdražji meni, da mi ni za zaupati kuhanja, še posebej dragocene hobotnice. Tako da zdajle ne kuham. Imam pa čas za tole :-).

Eden izmed močnih motivacijskih razlogov, zakaj vaditi jogo, je prav odstotost bolezni. Počutim se ogoljufano. Čeprav se morda zdravniki ne strinjajo, pa so zame rahla vročina, zabasan nos, neprehodni sinusi in utripajoča glava še kako bolezen. Sovražim prehlade! Teorijo poznam  - preveč belega sladkorja (okej, občasno pojem kakšno čokolado, kdo je pa ne?!), preveč mlečnih izdelkov (tu pa res ne grešim. Mlečnih izdelov praktično ne jem, občasno kakšen kapučino, pa košček mocarele na solati...), prevečkrat mrzle noge (o, ja, to drži), splošna izčrpanost (kdaj pa bom, če ne zdaj?! Počivala bom že kdaj kasneje.). Prehlad začutim, kako se plazi vame, kako ždi v žrelnici, kako tiho spodjeda sluznico in jo pripravlja na blitz krieg, v eni noči. Dovolj je ena neprespana noč (Tamlajša je zbolela!) in že me povozi plaz tekočega nosu, kihanja, rdečih pekočih oči...

Saj ne bi jamrala, če me to ne bi ustavilo v moji praksi oziroma mi ne bi odvzelo volje do inverzij, pravzaprav do sploh vsega. Če ne morem dihati skozi nos, je vadba bolj kot ne muka.

Danes sem že boljša, naredila sem nekaj okrevalnih poz in nabrusila neti skodelico.
Da bi sinusi ostali prehodni, bom poskusila vsak dan vaditi takole: strešica (adho mukha svanasana), školjka s rokama naprej (adho mukha virasana, na sliki), prasarita padottansana, stoja na glavi (širšasana), upavistha konasana (s podporo), pa še stoja na rokah, adho mukha vrksasana (na sliki - je še v eksperimentalni fazi, sporočim, ko ugotovim, ali deluje), za konec pa adho mukha svastikasana, setu bandha sarvangasana s podporo, supta badha konasana s podporo, tako da je prsni koš lepo odprt. Vse (razen počivalnih dveh) s podprto glavo. Na ta način naj bi limfa še hitreje odplavila odvečno sluz. Pa da vidimo.




četrtek, 23. september 2010

Čarobna žaba

Ta teden sem končno začela učiti malčke tudi v centru Ljubljane, v Pilates holističnem centru. Prva ura je bila odlična! Otrokom je bilo všeč. Mamam tudi. Imela sem še malo večjo standardno tremo, ker sem uro vodila v svojem bivšem centru (včasih sem poučevala pilates in pilates jogo) in je bilo poleg pritiska prve ure prisotno še nekaj nostalgije pa odgovornost do ene mojih učiteljic in prijateljic, pokojne Jerneje Perc. Uh, sem vesela, da je šlo vse gladko! Pripravila sem uro o pravljični žabi, ki jo je ugrabila pretkana čarovnica... in s ponosom sem na plano privlekla svoj najnovejši ulov, leseno žabo. Otroci so morali z zaprtimi očmi ugibati, kdo dela tak zvok (s palico podrgneš po žabinem hrbtu) in potem so seveda vsi poskusili "igrati na žabo". (Seveda pa se to še zdaleč ni moglo primerjati s čisto pravo, ogromno, živo bogomolko, ki jo je na uro prinesel Jun (upam, da sem pravilno napisala njegovo ime), mali jogi in biolog. Bogomolka je ravno malicala veliko zeleno kobilico, a začuda ni nihče vreščal.  (Zdaj mi je nerodno, ampak edini zvok nelagodja je ušel meni...!)

Torkova ura me je naučila še, da v resnici ne morem omejevati ure v smislu: od četrtega leta so otroci na uri sami. Veliko je namreč staršev, ki si želijo biti s svojim otrokm, z njim vaditi, si vzeti tisto uro samo za enega izmed svojih otrok. Prisežem, da se mi zdi, da tudi kakšna mami včasih pade noter! Pa ne trdim, da je kaj narobe, če otroka le pripelješ - seveda ne! Meni kot učiteljici je včasih lažje delati samo z otročki. V vrtcih so odzivi tako neposredni, tako pristni, tam moram biti elastična do lune in nazaj, skoraj lepljiva, da mi otroci ne pobegnejo v sosednji prostor, kjer so kocke, knjigice, punčke - pač vse drugo, kar ni joga.

To sem napisala le zato, ker bi rada objavila tole fotko. Žaba mi ni dala miru, odkar jo je v učiteljskem tečaju uporabila Cristin Tighe, moja prva učiteljica, ko sem se lotila joge za otroke. Lepa, ne? (Še lepša bi bila bogomolka :-D.)

torek, 21. september 2010

Točno tako

"And remember, family first, then yoga," se nam je čisto na koncu tridnevne Iyengar joga delavnice zarežal naš učtelj, Kevin Gardiner. Car, res. Star toliko kot moj oče. Ne bom rekla, da je videti hudo mlajši, ker je moj oče videti super mlad za svojo starost (sploh nima sivih las!!!), ampak telo...! Njegovo telo je telo 35-letnega, hudo prožnega in hudo močnega moškega (pa šteje skoraj še enkrat toliko let). Ima vsaj polovico mlajšo ženo, ki je tudi njegova učenka in ga povsod spremlja. Američan, ki je zaradi ljubezni pristal v Budimpešti. Če to ni romantično!

Slovenski učiteljski tečaj, izobraževanje za učitelja Iyengar joge prve stopnje (v Sloveniji nima tega certifikata še nihče!) je dvignil na novo raven. Nov učitelj z novimi triki, pač. Všeč mi je bilo, kako je lepo poudaril tisto subtilno pavzo med izdihom in ponovnim vdihom, po naporni vadbi, v sladki, sladki šavasani. Pa čisto novi načini uporabe pripomočkov (se bom potrudila in v prihodnosti skušala katero prikazati tule. Recimo kraljevsko, deluxe variacijo supta baddha konasane - metulja).
Vse skupaj je bilo zelo intenzivno. Zelo za nas, učence, ne toliko za tiste, ki naj bi jih učili mi, bodoči učitelji. Za nas in za našo prakso.

Zato je bila njegova končna izjava čisto na mestu, cel vikend sem se med drugim borila tudi s slabo vestjo. Dokler mi ni kolegica, tudi učenka, rekla - a misliš, da otroci ne čutijo, ali je njihova mami srečna?
To je moj odgovor. Konec koncev sem se zakadila v jogo predvsem zaradi njiju, mojih punčk. Hočem biti boljša mama.

"Mami, kje si bila?" me je vprašala moja tavečja, ko sem se vrnila domov. "Učila sem se joge," sem ji po pravici povedala. "A da boš potem lahko učila mene?" "Ja, ljubica, točno tako." Točno tako.



sreda, 15. september 2010

Popolna slika

Danes popoldne sem bila z družino v živalskem vrtu, kot najbrž še polovica Ljubljane. Zadnji indijansko poletni dan! Super je bilo, no, ampak nočem povedati tega. Srečala sem znanko. Znanko, drage moje, ob kateri lahko vadim jogo še sto let, pa me bo še vseeno zalila strupenozelena zavist. Dva otroka, majhen bel kuža, otroci čisti, urejeni, lepo oblečeni, voziček snežno čist, ona pa urejena do zadnje podrobnosti. Do zadnjega laska, če me razumete. Oblačila izbrana z mero in okusom, z veliko denarja, dodatki popolni, make up diskreten, frizura enostavna pa vendar ah, postava ah ah, v glavnem, saj razumete?! In kar je najhuje, to je videti tako, kot da se ženska sploh ne trudi!

Srečna sem v svojem življenju, ves čas se zavedam tega. A to, da je tako polno, nabito z akcijo, emocijami, obveznostmi in dead line-i, to prinaša tudi stvari, ki jih načeloma skušam ignorirati. Včasih pa mi butnejo v obraz. Kot danes popoldne, na primer.
Nikoli mi ni uspevala popolna urejenost, urejenost, ki zahteva posebne čevlje za k vsaki kombinaciji oblačil in frizerja dvakrat na teden, vedno sem bila glede tega malce "umetniška". Zame se pri umetnih nohtih, nepretrgani zalogi svežih najlonk raznih barv in zelo visokih petah vse neha. Odkar imam otroke in močan hobi, pa se neha že prej. Včasih že pri nepopuljenih obrveh, nedepiliranih nogah, kupih nezloženega perila v stanovanju, kosmičih prahu po kotih, zasušenih skodelicah od predvčerjašnjega zajtrka. Šmikam se skoraj ne več, razen na poti v službo si na hitro (med rdečo lučjo, in hvalabogu za kak vlak) napacam maskaro in malo rdečila. Nohtov si ne lakiram (razen dvakrat na leto, in še to le poleti), k frizerju ne hodim (spet, dvakrat na leto), vse to, samo da bi lahko bila več z otroki in najdražjim, da bi lahko naredila vse nujne reči za službo in da bi lahko uživala v svoji joga oazi. Včasih pač mora kak del življenja potrpeti. Ali pa sem enostavno prelena za te reči?

Rada bi slišala, kako uspeva vam :-).

nedelja, 12. september 2010

Marmelada

50 kil sliv. Zrelih, sončnih, neškropljenih, popolnoma bio.



Včasih naredim pozo ali dve kar sredi dneva, sredi akcije. Ardha chandrasana je moja najljubša že nekaj mesecev, obožujem občutek, ko za hip ujamem popolno ravnotežje in postanem brez teže, lebdim. Veja je zakon!!!!!



                             

Kuhanja marmelade je meditacija. Palačinke, anyone?




petek, 10. september 2010

Vsak dan? Vsak dan.


Ravnokar sem 10 minut ležala v šavasani po ne preveč naporni enourni vadbi in najprej skušala domisliti začetek tega zapisa, pa splanirati jutrišnji dan, pa ...- potem pa sem raje delala to, kar naj bi joga mama v šavasani počela. Nič. Z vsakih izdihom sem praznila glavo in sproščala mikro napetosti po telesu. Včasih sem komaj zdržala minuto, dve. Danes mi 10 minut ležanja na hrbtu mine kot blisk :-).

Ste že slišali za to, da naj bi človek jogo vadil vsak dan? Mislim, res vsak dan (mogoče z izjemo nedelje)? Pa ste to vzeli resno? Sama namreč nisem. Do nekaj mesecv nazaj. "Prestop" sem naredila šele z Iyengar jogo. Odkar vadim to najbolj čisto in zame tudi najbolj naporno obliko joge (aštangisti, sori!), so se stvari začele premikati.
Prej sem sicer že kdaj vadila vsak dan, nekaj dni, pa potem nehala. Potem je prišlo obdobje, ko sem veliko učila, vsak dan po nekaj ur, pa sploh nisem pomislila, da bi vadila sama zase. In potem, ko naj bi prišel moj čas, ko bi se morala začeti resno izobraževati (takrat je bil moj džir pilates, pilates joga..), sem zanosila. Nekaj časa sem učila in vadila noseča, hodila bruhat med uro, kar je bilo precej neugledno. Potem sem si vzela dooolgo pavzo, rodila in se razvajala z ljubeznijo. In ko sem se spet sestavila, je bila slika jasna. Vedela sem, česa ne bi več :-). In čutila sem svoje telo, veliko bolje. Vedelo je, kaj mu paše. Ko sem našla, kar sem iskala, je bilo samo še vprašanje logistike, usklajevanja urnikov in nekaj malega discipline. Ah, kaj lažem. Veliko discipline. Več, kot sem jo kdajkoli potrebovala za karkoli. Evo. Pa sem povedala. Hudičevo naporno se je vsak dan zbrcat v zadnjico in narediti nekaj zase.

Kako najti motivacijo je najbolj pogosto vprašanje, ki je vedno aktualno. Vsak dan skuša moja oh kako prefrigana glava najti izgovor. Vsi so prepričljivi. Včasih jim popustim, pa imam potem slabo vest. Ampak vse večkrat zmaga jogica. Sedem nanjo, umaknem Megi (moja mačka, ki najraje leži na jogici, takoj, ko jo razgrnem in po možnosti tudi takrat, ko vadim), in začnem. Včasih naredim le eno pozo, pa malo pranajame, drugič delam, da teče z mene. A v svojo oazo se vrnem vsak dan.



sreda, 8. september 2010

Prvič

Uh, kakšno tremo imam.
Pa to ni prva ta teden.V ponedeljek se je začela moja Pravljična joga z malčki, isti dan zvečer pa še joga za Ženske. Tremo imam, kadar počnem nekaj, kar mi veliko pomeni. Čisto pravo, osnovnošolsko, grlo stiskajočo in vlažnodlansko tremo. Ne maram je preveč, te treme, in hvalabogu občutek mine skoraj takoj, ko povem prvi stavek (skozi stisnjeno grlo). Potem ostane le še popolna predanost trenutku. Ne vem, če se še kje počutim tako živo kot na jogici. (Jogica je podloga za jogo, joga mat, ime si je izmislila moja starejša hči in mi je všeč.)

Najprej se bom predstavila: ime mi je Urška in poleg družine mi največ pomeni joga. Veliko mi pomeni to, da jo vadim sama, kot tudi to, da jo imam čast učiti. V mojem življenju je že skoraj 20 let, včasih bližje, včasih zelo daleč; zadnjih nekaj let, ko jogo tudi učim, in še posebej odkar imam otroke, pa čutim, da bo postala še večji del mojega življenja. Nikamor se mi ne mudi, čeprav nisem več najmlajša. Čutim, da začenjam dolgo potovanje in namenjena sem uživati v vsakem koraku.

Razlog za tole pisanje je predvsem ta, da želim tudi na ta način širiti svoje znanje in izkušnje. Še posebej pa želim staršem, ki mi zaupajo svoje otroke, ponuditi vpogled v svoje življenje, delo, način razmišljanja in jim tako odločitev morda olajšati.

Trema je že skoraj minila! Jupi! Zdaj se gremo zares.
Najprej bi se rada poklonila čisto vsem učiteljem joge na tem svetu, ki učijo čisto katerokoli obliko joge. In čisto vsem učencem, ki so tudi učitelji. in obratno. Res močno verjamem v dve stvari: v to, da je bilo človeško telo ustvarjeno, da vadi jogo in v to, kar je rekel Mahatma Gandhi: "If we are to reach real peace in this world, we shall have to begin with children; and if they will grow up in their natural innocence, we won't have to struggle and to pass fruitless idle resolutions, but we shall go from love to love and peace to peace until at last all the corners of the world are covered with that peace and love for which consciously or unconsciously the whole world is hungering."