sreda, 27. oktober 2010

Kamilice in Supta Virasana

Tamlajša je še vedno malo pikasta. Prebolela je šesto bolezen, ki pa bi lahko bila tudi reakcija na cepljenje :-S. Iz rokic me ne spusti niti za hip. (Uh, ta cepljenja, če bi imela več poguma, otrok ne bi dala cepit...!) Najdražji ima ječmen in skoraj ne more odpreti očesa. Mene boli želodec že od sobote, spet sem si uspešno razdražila sluznico s preveč kave... Pa dobro vem, da je ne smem piti! Samo Tastarejša veselo hodi v vrtec, in danes se že cel dan tepem po glavi, ker sem ji pozabila dati na glavo kapo. Sicer ima kapuco, pa vendar. Bad, bad mama!

Glede na to, da me zvija želodec, ne smem jesti (niti piti) ničesar, kar ima okus. Morala bi imeti energijo za vadbo, a vam povem po pravici, da pretežno ležim v Supta Virasani in močno upam, da bo pomagalo. Poza naj bi namreč čudežno delovala na prebavni ogenj. Na želodec. V mojem primeru na boleče vnet želodec. Prvi dan sem čutila malo olajšanja, potem pa me je tako zvilo, da sem uporabljala le "zvita-v-klobčič" pozo.

Dovolj bodi o tem. Supta Virasana.
Že samo Virasana je lahko izziv, zato si prvič vsekakor podložite zadnjico s tesno zvito deko (po dolgem), na primer (ali leseno kocko). Kolena so ena sama! In presneto dragocena. Zato nikakor ne guncajte, pritiskajte, tlačite, torej ne uporabljajte kakršnegakoli nasilja, da bi se spravili v pozicijo. Nežno se zvabite med stopala in če je udobno, se začnite gibati nazaj, do ležeče pozicije. Kolena se bodo hotela razmakniti, na začetku jih ne potiskajte skupaj, sčasoma in z vajo bodo ostala povezana. Če zateguje, se ustavite. Ustavite se tolikokrat, kolikorkrat bo potrebno. In tako visoko kot bo potrebno. Hrbet si podložite z blazinami. Glava naj ne bo nižje od prsnega koša. In potem oporo počasi nižajte, dokler trup ne doseže tal. Izogibajte se bolečini!
Poza je izjemno blagodejna za kolena, saj premika sklepe v nenavaden polžaj in s tem poskrbi za enakomerno vlaženje vseh površin v notranjsti sklepa. Sklep postane gibčen, elastičen, zdrav. Poza poživlja in sprošča hkrati, fino jo je zavzeti po posebej težkih stoječih pozah, super je za tekače... Mirno jo lahko vadimo tudi med dnevi lune.
Posebno pozornost namenite vstajanju iz poze, še posebej, če se v njej zadržite zelo dolgo (nekaj minut). Pojdite najprej na vse štiri, prekrižajte nogi v mečih in sedite med stopala. Prevalite se na zadnjico in počasi in z občutkom iztegnite nogi, najprej eno, potem drugo.

nedelja, 24. oktober 2010

Prastrah

Ali lahko verjamete, da sem več kot 10 let let vadila jogo, pa se nisem obrnila na glavo? V stojo na rokah ali stojo na glavi... Nobenemu od učiteljev se ni zdelo tako pomembno, oziroma so vsi ponujali nekakšne nadomestne različice, z drugimi sem preživela premalo časa, tisti, ki pa svoje učence so obračali na glavo, so pa prehitro obupali nad Ljubljano ali Slovenijo (in njunim pomanjkanjem jogijskega navdušenja).

Z obračanjem na glavo je povezanih veliko strahov. Od prastrahu pred padcem in strahu pred poškodbo hrbtenice (ki je tudi precej realen, če smo iskreni), do klasičnih strahov pred ogromnim prostorom zadaj, prostorom, ki ga ne vidimo, ne čutimo, ne poznamo.
Zato je treba imeti dobrega učitelja, ali več njih.
Dober učitelj ti že na prvih nekaj urah (če si zrel za to, seveda) vlije dovolj samozavesti, da poskusiš nekaj, česar sam ne bi nikoli. Taka doživetja so gorivo jogijskega študija, razlogi, zakaj vztrajati, zakaj riniti naprej, zakaj sploh početi vse to. Občutek, ko prvič pogledaš na svet od spodaj navzgor, je res dih jemajoč.
Nisem namreč ena tistih, ki bi že v osnovni šoli z lahkoto delali stoje, salte, premete, ne, bila sem ena tistih, ki še po vrvi niso prišle meter od tal, kaj šele po drogu, kjer je še drselo povrhu. Kje so bili šele premeti!
Pa se danes nisem hotela poglabljati v obrnjene položaje, ti zahtevajo več časa in poglobljenejši pristop, tudi na tem preprostem blogu :-). Morda le na hitro omenim, da se Sirsasana, stoja na glavi, imenuje "kralj" vseh položajev in sveča, Salamba Sarvangasana, "kraljica" asan. Ne brez razlogov, jasno, ampak o teh drugič, če mi dovolite.

Nekaj "študentov" Iyengar joge se nas vsake toliko dobi in vadimo, se pripravljamo na izpit. Drug drugega popravljamo in spodbujamo. Zadnjič je P. samo stala poleg mene, ko sem cvilila, da Pinche Mayurasane pa res ne upam, da tega pa ne morem, in - he - v naslednjem trenutku sem dvorano že gledala od spodaj navzgor. Oziroma, če sem natančna, buljila sem v tla direktno pod in malo za sabo. Fizično ni naredila ničesar drugega kot da je malo zadržala mojo nogo, ko se je dotaknila stene!

Tole je ta poza. Od takrat z njo nimam težav, pravzaprav sem jo vzljubila. Napak je še veliko in do ravnotežja v prostoru mi še nekaj manjka, ampak ko te stvari enkrat stečejo, je to le še vprašanje časa :-D. Hvala ti, P., super učiteljica si!

četrtek, 21. oktober 2010

Srečna mami = srečna družina

"Skrbelo me je, kako bo, glede na to, da še nikoli nisem vadila joge," mi je danes zaupala mlada mamica M. "Bala sem se, da bo morda zoprno za ostale, če bi že več znale...," je še dodala, z žarečim obrazom, takoj po vadbi, in z nasmehom, ki je povedal več kot besede. Ena skrb manj!

Začele smo mirno, z nežno Viparito Dandasano II, na dveh prekrižanih bolsterjih, s pozo, ki odpira prsni koš, omogoči globlje dihanje in močno bogati kri s kisikom. Več kisika pomeni več mleka, zato je vadba za mlade mamice vedno polna poz, ki širijo prsni koš in dvigajo razpoloženje (zmanjšujejo možnost depresije). Potem smo tempo povečale, vključile dojenčke, pa naredile še zadnje stoječe asane, se spet poigrale s tamalimi, pa potem malo dojenja, previjanja, nekaj sedečih in ležečih poz, igre, in še počitek - obvezna Supta Baddha Konasana in sladka Viparita Karani. Na koncu sem imela priložnost malo popestovati  trimesečnega fantka L. in oba sva se imela fino, mami pa tudi, prav z užitkom je zaprla oči in sprostila telo. V takih trenutkih ne težim z vodeno "meditacijo", dobro vem (še se spomnim:-)), kako dragocen je počitek, kako pomembne so minute, ki jih mlada mami nameni samo sebi. Saj veste, srečna mami = srečna družina.

Danes, na drugi uri joge za dojenčke in mamice, je bilo spet lepo. Jasno mi je, da ta ura nima strašno velikega tržnega potenciala, ampak si jo želim razvijati. (Tudi vse ostalo, kar počnem v zvezi z jogo, bi bržkone spravilo v obup kakšnega ekonomista ali človeka z občutkom za posel.) Pri jogi se mi pač zdi, da jo pohlep lahko pokvari še prej kot karkoli drugega. Nisem slepo romantična in tudi najemnino moram plačati (pa še kaj:-)), a vseeno se mi zdi, da denar že pride, ko je čas zato. In da pride še prej, če stvar delaš s srcem. Veselim se četrtkov in ne, draga P., ne bomo odnehale :-).

Pozi dneva je ime Paschimottanasana in je najbolj osnovni sedeči razteg hrbta. Po slovensko ji rečemo "klešče". Za otroke, v Pravljični jogi je "sendvič". Ne le, da deluje izjemno blagodejno na živčni sistem, da globoko pomirja, je tudi izjemna za obliko nog, za preganjanje celulita na zadnji strani stegen in za prožnost celega telesa. Obstajajo neštete variacije na temo in super je, če si glavo podprete - med dnevi ženske lune ali kadar smo zelo utrujene, lahko nogi razmaknemo in mednju položimo visoko blazino ali nekaj njih, na katerih potem počiva glava.
Bistveno je, da sta nogi iztegnjeni, da kolena intenzivno "potapljamo" v tla, da glave ne "prepognemo" h kolenom ampak da podaljšujemo cel hrbet (in tako tudi vrat in glavo) proti nasprotni steni :-). Pozor - ni za tiste, ki imajo težave s križem!!!

nedelja, 17. oktober 2010

Brendi, paketi, guruji

Zadnje dni v ameriškem joga kotlu vre od nezadovoljstva "pravih" joga učiteljev.  Moti jih komercializacija, marketing, množičnost, v katero je zašla joga (v ZDA je joga v zadnjih 10 letih postala velik biznis, letno se obrne 6 milijard, jogo vadi okoli 16 milijonov ljudi). Motijo jih ljudje, ki sami sebe okličejo za guruje, za edine zveličavne učitelje, za najboljše med najboljšimi in moti jih to, da ti ljudje ustvarjajo "svoje" joga stile. V trenutku, ko brendiraš jogo, to že ni več joga, pravijo.
Čeprav se načeloma strinjam s tem, da bi tisti, ki učijo jogo, morali živeti in delati v skladu z osnovnimi jogijskimi principi (yama, niyama), da torej ves čas skrbijo za dobro vseh prebivalcev planeta in vesolja, da nesebično ves čas pomagajo, da ne smetijo planeta, da torej ne prodajajo nepotrebnih in celo, o groza!, plastičnih predmetov, da niso pohlepni, da torej naivnim študentom joge ne prodajajo dragih tečajev za učitelje brez pravih referenc, skratka, da v joga svetu držijo pokrov nad brezobzirno vladavino trga, pa po drugi strani verjamem, da se joga razvija, da se spreminja in da nad motivi posameznika, ki se loti vadbe, nikoli, ampak res nikoli ne bi smeli vihati nosu. Še posebej učitelji! Saj če verjamemo v moč joge, bo ta itak slej ko prej posameznika zapeljala v svoje globine, hočeš nočeš si bo telo zaželelo redne(jše) vadbe, um bo slej ko prej postal mirnejši, bolj tih in bolj čist, čustva bodo znižala nihaje in obrate. Joga bo že poskrbela za posameznika in njegovo preobrazbo. Kdo smo mi, da bi sodili (pa čeprav učitelji)? Zame sta lepo oblikovana zadnjica in vitek pas enako pomembni motivaciji kot razsvetljenje. Učenec je učenec in vsak je tam s svojimi razlogi in vsak je na jogici sam. S svojim dihanjem, svojimi (pre)kratkimi stegenskimi vezmi, svojimi šibkimi rokami, svojimi strahovi ini dvomi...
Jogi, ki jo učim, rečem Joga za Ženske. Otroke učim Pravljično jogo. Ljubim dobre brende, ljubim lepe pakete, ljubim ljudi, ki vedo, kaj delajo in ki to delajo strastno. Poslanstvo je to, da čimveč ljudi vadi jogo, kajne? V tem primeru takoj podpišem, da cilj opravičje sredstva. Odnehati je treba le, ko je v nevarnosti  učenčevo (ali učiteljevo) dobro počutje, ali celo zdravje. Osnovni pogoj je torej znanje, velika količina kvalitetnega, s prakso podčrtanega znanja.

Ko sem še pred davnim leti (kakih 10 let nazaj, če sem natančnejša) nekoč mimogrede svojemu svaku (ki je učitelj telovadbe, učitelj smučanja, tenisa, difovec, skratka, vsesplošno telesno razgledan in opremljen človek) omenila, da bi rada učila jogo, me je pogledal s skepso v očeh (on je pač take sorte tič, dvomi o vsem in njegova komunikacija je redkobesedna in neposredna), češ, TI, pa učiteljica joge! Za to je treba vendar biti star vsaj 50 let in ogroooomno vedeti, je rekel. Takrat me je njegovo mnenje splašilo in me, priznam, malce zaustavilo. Pa ne za dolgo :-). Joga itak ni nekaj, kar bi se človek naučil in potem znal... Joga je pot. Polna švica, študija, bolečin in ljubezni.

Za konec še modrost našega sostanovalca: visenje na glavi je zakon! On že ve :-)

sreda, 13. oktober 2010

It takes two

Ena joga pravljica, tri različne skupine otrok (jutri me čaka četrta), tri popolnoma različne zgodbe.
Že odkar učim otroke, opažam, da je zelo pomembno, v kakšnem stanju sem, ko se ura začne. Vsaka napetost, živčnost, nerazpolženje, četudi nezavedno ali pa vsaj potlačeno, se na otroke prenese kot elektrika po bakreni žici.
Pomembno je tudi, da mi je pravljica všeč, da verjamem vanjo, da zabava tudi mene.
Včeraj so bili izpolnjeni vsi pogoji - uspelo mi je najti bližnjico in prišla sem 10 minut prej, ničesar nisem pozabila, otroci so se, čudoviti kot vedno, odkrito veselili, skratka, vse bi moralo teči kot po maslu. Pa ni. Deklica, ki vadi z mano že dolgo in za katero vem, da ji je Pravljična joga všeč, da je všeč njenima staršema, na vadbo hodijo najraje skupaj in so ena taka zelo nežna družina, se je ta dan odločila, da noče. Ne le vaditi, da noče ničesar. Prvi del ure je minil še dokaj normalno, potem pa se je začelo - mala je sitnarila in jokala in to smo boleče občutili vsi v dvorani. Ni hotela povedati, kaj je narobe, le tiho je cvilila. Druga deklica, ki vedno lepo sledi in me gleda z velikimi temnim očmi, se je demonstrativno usedla na jogico in ni hotela ponoviti več ničesar. Za občutljivo otroško srce je bilo vse skupaj preveč - vsi smo sočustvovali z jokajočo punčko in z nemočnim očkom. Čisto na koncu ure je mala povedala, da je jokala zato, ker si je zaželela isto igračko kot deklica, ki jo je vzela sekundo pred njo.

Včasih otroci ne ponovijo asane. Včasih to "nesodelovanje" traja nekaj tednov. Ampak ves čas kot uročeni opazujejo mene in druge otroke in starši mi poročajo, da potem doma skušajo vse ponoviti. Včasih je za nekatere informacij preveč, včasih jm je nerodno. Ljudje smo pač različni in majhni otroci še celo niso narejeni na gumb, ki bi ga pritisnili ob točno dolčeni uri, na točno določen dan, teden za tednom. Enostavno ne gre tako.
Še vedno me katera od podobnih situacij spravlja v obup. A se vse bolj spretno izkopljem iz brezplodnih misli :-). Raje začutim veliko spoštovanje in še več ponižnosti. In potrpežljivo zložim skupaj naslednjo pravljico. Potrpežljivost je beseda ko jo iščem. Vrlina, ki se jo učim vsak dan znova.

Jutri začnem z vadbo mamic z dojenčki. Pripravila sem luštno uro (in pol), mamice se bodo "nagarale" in se naučile nekja učinkovitih "prijemov" za popestritev igre in izmenjave nežnosti s svojim dojenčkom. Bomo videlil, kako bo šlo, vsekakor poročam :-D. Medtem spoznajte mojo malo plastično pomočnico. Ime ji je Budi (ni moja ideja!).



Še to: predlagam pozo dneva, ki jo lahko delate res pogosto. Je namreč odlična kot priprava na težje asane in posebej primerna za ženske, ki si ves čas želimo vitek pas in krepke trebušne mišice. (Še posebej po porodu ali več porodih!)
Poza je kombinacija delfina in deske. Podlahti so na tleh, prsti na rokah razprti, teža enakomerno razporejena po vsej površini, ki se stika s tlemi. Telo je ravno kot deska. V pozi potiskamo dlani in podlahti močno v tla in na ta način povečamo moč in stabilnost poze. Ne pozabimo dihati. Zadržimo vsaj nekaj krogov, vdihov in izdihov, enakomerno in počasi. Odlična je za krepitev mišic telesnega jedra, trebušnih in hrbtnih, krepko delujejo mišice ramenskega obroča. Dojenček lahko leži med rokama in se spogleduje z mamico. Če mamica zmore, se lahko gresta eskimske poljubčke. Lažja različica: kolena na tleh.

četrtek, 07. oktober 2010

Globok vdih

Danes sem vstala ob 5.45. Si naredila sendvič za seboj, popila limonado, se stuširala, vmes je Tamlajša ponovno zaspala (tokrat v moji postelji), potem sem pocrkljala Tavečjo, obe umila in oblekla (v že pripravljena oblačila, ki sem jih na kupčke zložila večer prej), in, seveda, ko smo bile že vse obute in oblečene in vrata že skoraj zaklenjena, ugodila prošnji Tamlajše, da bi rada "baso vn!" in ker je ni bilo v plenički, sva šli na stranišče ("Ne kao! Ne ka(hl)o!"). Zamujam! Pridirjam v vrtec, vse zaklenjeno, najdem zgodnji vhod, oddam punčki, imam slabo vest, ker sem ju priganjala, in z divjo vožnjo mi uspe biti na drugem koncu mesta ob 7.30h. Minutka zamude. (Nisem omenila, da mi je pod skrbno izbrano obleko  - po uri joge grem takoj v pisarno - tekel potoček švica. In da sem besno, skoraj nasilno kričala na počasne voznike s še počasnejšimi refleksi. Seveda sem se vsakič tega zavedla in - aaaaaaaaa! Se takoj nato kesala.)

No, in ko končno prisopiham v drugo nadstropje, ker me že čaka M., čudovita punca, trenutek zatem pride še K, ugotovim, da sem pozabila ključe od dvorane. Doma, v drugi jakni, v žepu... Samo še sesedla sem se lahko. Dan se ni preveč dobro začel.


Sem povedala, da je Najdražji odnesel sebe in fotoaparat za nekaj dni v srednjo Dalmacijo? Tako da, sori, nič ne bo z novimi fotkami. Imam pa par starih in to bo motiv današnje poze dneva. Supta padangusthasana, prvi del. S trakom (in brez, ampak jaz jo raje in bolje delam s trakom).  Odlična asana, sploh če jo izvajate zgodaj zjutraj (malce mazohistično :-)). Zadnje stegenske mišice so deležne raaaaaztega. Celoten hrbet, posebej ledveni del, pa nežne masaže. Poza mehča kolčne sklepe, dobro prekrvavi noge in na dolge proge celo preprečuje klasično poškodbo hrbtenice, hernio. Bistvo je spet dihanje, oziroma izdihi. Z vsakim izdihom vlečemo nogo (z občutkom, počasi) bolj v kolčni sklep. (Ne proti glavi.) Obe strani zadnjice naj bi bili enakomerno v stiku s tlemi.



torek, 05. oktober 2010

Zakaj ne "navadna" joga?

Zakaj Joga za Ženske, zakaj ne "navadna" joga?

Naj najprej povem, da vse skupaj ni nekaj novega, topla voda je že odkrita. "Jogo itak vadijo le ženske", se mi je smejal Najdražji, ko sem začela razvijati misel. Kar seveda ni res, ampak to vemo me, kajne?

Iyengar šola joge se izrazito ukvarja z ženskami, sploh hči in učenka samega BKS Iyengarja, guruji-ja, gospodična Geeta Iyengar. Do najmanjših podrobnosti je naštudirala ženski ustroj in predvidela asano za vsako težavo, najsi je to pretirana mesečna krvavitev ali pogoste migrene, nemir pred menstruacijo ali težko telo po napornem porodu. Ta poglobljenost in nežnost sta me popolnoma očarala. Še nikoli poprej nisem slišala, da je okej, če med menstruacijo počivamo, da je pravzaprav naša ženska dolžnost, da počivamo. V mojem svetu se o bolečih menstruacijah ne govori, ali pa, če že, se malo pojamra in na koncu vzame protibolečinsko tableto. Po nekaj takih informacijah (in prebranih knjigah) in po vestnih testiranjih, ali zadeva deluje, me je ponovno preplavilo neskončno spoštovanje do lastnega telesa. Vse je postalo logično, vse se je postavilo na svoje mesto. SEVEDA sem brez energije, še posebej prvi dan krvavitve! SEVEDA sem še posebej čustvena in si želim topline. In JASNO, da sem po koncu svoje lune leteča, eksplozivna, da-bi-premikala-gore močna.

Prvič: ženske imamo telesa, ki so prožna in elastična, sposobna velikih naporov. Idealna za vadbo joge.
Drugič: žensko življenje (ne le telo) je ves čas pod vplivom hormonov. Hormonski koktajli uravnavajo pomembne procese, menstruacijo, nosečnost, menopavzo, če naštejem tri najbolj izrazita ženska "stanja". Seveda si želimo, da bi bili ti koktajli optimalno zmešani in razporejeni po telesu.
Tretjič: ženske smo si rade všeč. Rade v ogledalu vidimo napeto kožo, lepo oblikovane roke, noge, zadnjice, in sijoče oči.

Na vse našteto lahko vadba joge zelo pomembno vpliva. Učinek začutimo takoj in se z redno vadbo le še poveča. (Še nekaj: pomlajevanje, drage dame, je le eden od stranskih učinkov!)