petek, 30. december 2011

2012, prihajaaaaaaaaaam...!

In ni me strah, bi lahko dodala :-). Ali pa morda čisto malo...

Že cel dan negujem svojo lenobo, v mislih pišem tole in se poslavljam od 2011. Najbolj divje leto doslej. Same spremembe, vrtinci, ma kaj vrtinci, tornadi. Tudi pri vas?

Takole je bilo:
Mladinska knjiga, naša največja založba, je kupila mojo knjigo (Pravljična joga) in jo bo v 2012 izdala!!!!! Navdušenja ne morem dovolj napisati (lahko me pokličete in bom kričala v telefon), ampak poskusite si predstavljati :-D. Skačem od veselja in vse okoli sebe slilim, da skačejo z mano.

Druga velika stvar:
nisem več v službi. Ker nikoli nisem razlagala, kaj delam, tudi zdaj ne bom, tisti, ki me poznate, že veste. In veste tudi, da je bila večina reakcij (ko sem ljudem povedala, kaj načrtujem) povezana z izbuljenimi očmi, nejevernimi vzdihi in mrmranji tipa "ti si nora". Imela sem sanjsko službo, res. Za takratne sanje. Ampak srce me vleče in vleče in se očitno požvižga na občutke varnosti, počivanje na lovorikah, ekonomsko svobodo in kar je še tega. V letu 2012 (in upam, da tudi še po  njem) se bom ukvarjala pretežno z jogo. Zdaj pa imam, kajne?

Pripravljam:
MALI BUDA AKADEMIJO!!!!! Izobraževanje za učitelje Pravljične joge, v dveh modulih, začnemo konec februarja...

Iyengar joga:
zdaj sem članica nemške zveze, tik pred certifikatom (izpit iz filozofije sem naredila, zdaj me čaka anatomija in potem konec marca tazaresni izpit...), vedno bolj zaljubljena. In vedno bolj prepričana.

Kaj še:
ah, turbuletno čustveno življneje. Depresija, iz katere se še nisem čisto izvlekla (kako vem? Ne da se mi lakirati nohtov na nogah!!!!!!!), sicer ni strokovno diagnosticirana, a me vseeno hromi. Revidiranje vrednot. Soočanje s senčnimi stranmi. Ni preveč zabavno, no, ampak, kaj naj rečem... Počasi se učim.

Še vedno sem z vami, tukaj, in še vedno sem vesela in hvaležna, ker me berete. Naj bo 2012 najlepše leto doslej!

xoxo,
u


petek, 9. december 2011

Čuječnost, drugič

Dovolila sem si malce nečuječnosti in pojedla vrečko čokoladnih rozin popolnoma nezavedno, ob računalniku. Mmmmm. Težava je v tem, da: ker se tega skoraj nisem zavedala, je tako, kot da jih nisem pojedla. Ne čutim nobene POTEŠENOSTI. In zdaj tuhtam, ali bi še eno...

Po enem tednu strogih domačih nalog in novi tedenski nalogi in prvih poskusih čisto prave meditacije z osredotočanjem na dih, sem ugotovila naslednje:
- Zdajle bom odprla še eno vrečko čokoladnih rozin in obljubim, da bom jedla eno po eno, ne več celo pest naenkrat.
- Meditacija je garanje. Če ste mislili, da je raztezanje zadnjih stegenskh mišic napor, ali da je napor 200 sklec, potem..., potem imate seveda prav. Ampak treniranje uma je nova dimenzija napora. Morda celo nova definicija napora.
- Nobene skrivnosti ni. Nobenega čudeženega razsvetljenja, vsaj ne po enem tednu.
- Ni preveč prijetno. Stalno se soočaš z neudobjem, neugodjem, lastno nestrpnostjo, lastnimi napakami.
- Ni preveč zabavno.
- Po meditacji se ne počutim nič bolje, ali mirneje. No, mogoče malce mirneje, ampak res le MALCE.
- Slutim in čutim, da štejeta samo kilometrina in vaja.
- Ne bom odnehala!




Foto by Vexi

sobota, 3. december 2011

Čuječnost, 1. del

"Čuječnost pomeni posvečanje pozornosti na poseben način:
namenoma, 
v sedanjem trenutku,
in brez presojanja."
Jon Kabat Zinn

Že dolgo me je vznemirjal program odpravljanja stresa z meditacijo, mbsr (= mindfulness based stress reduction). Nekaj časa sem čakala, da pridem na vrsto, no, evo, zdaj se je začelo. 8 tednov dela na sebi. In po prvi seansi mi je postalo jasno, da gre zares, da se skozi tole ne bom mogla sprehoditi. (Točno to mi je všeč tudi pri Iyengar jogi. Ne da se blefirati :-).)

Začeli smo s kratko skupinsko meditacijo, v kateri smo se osredotočali na dih. Navodila so vedno tako sumljivo preprosta! Ampak zadeva seveda ni preprosta. Najtežji del, zaenkrat, je tisti "brez presojanja". Vsakič, ko vajeti prevzane nora opica v glavi, ko me tok misi odpelje, in preden se ga zavem, sem že polna sodb in mnenj.

Ta hip se borim z domačo nalogo. Vsak dan moram 45 minut ležati čisto pri miru, in počasi ozaveščati posamezne dele telesa. (Hvalabogu je tu glas, ki me vodi, sama se izgubim že pri prstih desne noge.) Že itak težko ležim pri miru (razen po res dobri jogi), kaj ležim, že stati ne morem na miru, niti sedeti. V stolu si stalno iščem udobnejši položaj, dokler na koncu že ne čepim. Tudi med samo vadbo se velikokrat zalotim ob mislih, da bi rada vmes kaj postorila. Kako malenkost, obesila perilo, pospravila kuhinjo, skuhala čaj, da bo potem prijetneje... Zveni znano? Uh, bitka bo dolga, že vem.
Težko težko težko si izklešem teh 45 minut iz dneva, danes že spet slabo kaže. Sem pa pomila celo kopalnico čuječe, več čas (no, skoraj ves čas) sem se maksimalno zavedala vseh zasušenih kapljic vode, vonja čistila, las, ki so se mi navijali na prste, občasnih seznamov, ki sem jih sestavljala v mislih, pa se potem spet vrnila k drgnjenju... Če to šteje. (Saj vem da ne, ampak vseeno upam.)


foto by Mateja Jordovič Potočnik

...se nadaljuje.

PS Če si kdo želi opravičil za neizpolnjeno obljubo ali ga zanima razlog za dolgo pavzo... ve, kje me najde :-).

xoxo,
u

nedelja, 6. november 2011

Mnjam

Ponosno sporočam, da je kruh, ki ga pečem, že zelo podoben čisto pravemu kruhu.
Prilagam dokaz :-).
(Plus vse, kar sem spekla, saj veste, ko je enkrat pečica segreta...)

Hlebec iz polnovredene kamutove moke. Žemljice (sta jih delali punčki) so že šle.

Muffinček, brez mleka in jajc, veliko čokolade. Samo še eden je ostal.



Pica. Malo zažgana, dobra.

PS Takoj ko malo urednim fotke (=pomanjšam, izberem), bom objavila, kako je videti čisto pravo snemanje jogijskih položajev. Od začetka do konca. Obljubim!!!

nedelja, 30. oktober 2011

Pobarvanke

Učenje anatomije je lahko zdravo...



Učenje anatomije je lahko tudi zabavno...



Izpit je čez dobra dva meseca. 4 ure za 4 vprašanja.
Vedno bolj mi postaja jasno, zakaj Iyengar učitelji slovijo kot najbolj usposobljeni med učitelji joge... :-)

nedelja, 23. oktober 2011

Predanost

Obstajajo (vsaj) tri vrste učencev: taki, ki vadijo občasno, priložnostno, vsake toliko jih potegne redna tedenska vadba z učiteljem, v skupini. Potem so tu taki, ki vadijo resno, redno, ki imajo svoje učitelje, svoj izbrani stil in vedo, zakaj vadijo. In nazadnje so tu taki, ki si želijo še več. Žarečih oči, v prvih vrstah, tihi, predani, odločni. Počasi začenjam prepoznavati vse vrste učencev Joge, tudi tiste bolj eksotične. Pa te, ki se jih ne da popredalčkati.
Resneje, kot stopate po jogijski poti, večja je verjetnost, da se vam bo zgodilo kaj od naštetega:
nehali si boste barvati lase, nehali boste jesti meso, začeli si boste miksati zelenjavno sadne sokove, na vaši knjižni polici se bodo znašle knjige z naslovi kot na primer Bhagavadgita, Upanishade, Anatomija & Asane, začeli boste fetišizirati stopala, zbirati kratke hlače in znali boste uporabljati samosprožilec na kateremkoli fotoaparatu.

In če joga nežno zagovarja askezo, na skoraj vseh področjih, potem moja sračja ženska narava, ki ji srce zaigra ob lesketajočih, bliskajočih in dragocenih rečeh, eksplodira, ko pride do stopal. Kar ni skrivnost, to že veste. Nekaj časa sem bila sramežljiva in zadržana, a teh časov je do nadaljnega konec. Moj učitelj se rad norčuje iz lakiranih nohtov na nogah, in zadnjič je zagledal moje: "Oh, so you pull your ear and they start blinking?" se je smejal. Jaaaa!!!! Laku je ime Dim Sum Plum, če se sprašujete. In ja, prstan je zlat :-D, narejen posebej zame. Ahh...


ponedeljek, 17. oktober 2011

Še ena o jogi in hrani

Lunch joga - tokrat s fotkami :-)













hvala Goranu Antleyu za fotke.
hvala dekletom za vadbo :-)
in še posebej hvala Darji in Urši iz Bazilike za ... saj vidite.




nedelja, 9. oktober 2011

Kdo potrebuje kosilo

če lahko imamo oboje, jogo IN kosilo :-)?



ideja je naslednja: joga v središču mesta, v času kosila, namesto kosila (ali namesto hitrega šopinga, ko smo ravno pri tem). in da ne izgubljamo časa še s kosilom, ga po klasu samo pograbimo in nesemo s seboj v pisarno. zdravo, energetsko uravnoteženo kosilo, da o okusu niti ne govorim.... Darja iz Bazilike, respect :-)!

da je to sploh mogoče (o tem sanjarim že kako leto in pol), je kriv City joga center, ki je svoje lovke razširil v samo središče mesta in z Iyengar jogo očaral tudi najbolj zahtevne Ljubljančanke.

več - predsvem več fotk - lahko vidite tule. Patsy, hvala ti!!!!

torej - se vidimo v sredo, ob 12.30h?

nedelja, 25. september 2011

Terapija

Je joga pobeg? Je le oblika odklopa iz prekrutega sveta, iz dolgočasne rutine vsakodnevnega življenja, beg od odgovornosti, obveznosti? Je joga mamilo? In kaj se zgodi, če je "zadet" le eden od partnerjev?

Hjam, nočem biti fatalistična :-). Dejstvo je, da vsakršno pretiravanje vodi k oddaljevanju od cilja, četudi le podaljšuje potovanje. Čisto mogoče, da je joga vse zgoraj našteto. Ima pa resno pomanjkljivost, če gledam nanjo kot na omamno sredstvo - je presneto naporna. Občutek ugodja, ki pretresa telo, vsi ti hormoni sreče, ki se sprostijo in medejo čute, do vsega tega ni enostavno priti.

Če mi je dolgo časa največ pomenil občutek miru, ki sem ga čutila po dobri vadbi - saj veste, ko Um končno upočasni skakanje in se včasih celo pusti pokriti z odejico in uspavati - danes opazim tudi drobne zmage na poti. Ne, joga ni tekmovalna, vsaj ne v smislu primerjanja s kolegi jogiji. A sama s sabo vseskozi tekmujem, ne popuščam, čeprav vem, da grem na živce že skoraj vsem okoli sebe. Ko premagam Lenobo... Ko ugotovim, kako premakniti palca na stopalih... Ko mi uspe v Širšasani začutiti breztežnost, za hip... Ko najdem potrpežljivost za staromodno kuhanje marmelade. (O, ja leto je naokoli!!!!! Spet sem plezala po drevesih in nabirala najslajše slive na svetu in ravnokar mi že tri ure na štedilniku vre lonec najboljše marmelade na svetu, čakam, da se naredijo tisti mali zvitki iz češpljevih luščin, mnjam. Brez dodatkov, razen ščepca cimeta, vanilije, malce javorjevega sirupa... Pa da vidimo.)

Na fotki = Paschimottanasana. Pogled vase, razkošen razteg hrbta in zadnjih stegenskih. Nekaj za nedeljo zvečer. 

Foto Mateja Jordovič Potočnik

sobota, 17. september 2011

Kengurujčki

Kengurujčki so v resnici zanimiva, zabavna skupina staršev in otrok, ki se je odločila nekaj zadnjih dni indijanskega poletja preživeti v Planici, med najrazličnejšimi aktivnostmi. Letos so si zaželeli tudi joge :-). In mene je doletela čast, da jim priskrbim prvi vtis.

Vedno je privilegij učiti jogo, da to rada počnem pa sem menda že povedala, kajne? Še posebej dobro je, če so na drugi strani pobuda, želja in volja močne. In pri teh otrocih in starših je vse troje kar špricalo od moči. Ena sama dobra volja jih je. NJIM ni treba razlagati, niti jih učiti, kako živeti v tem trenutku, kako izkoristiti dan  - ti otroci in njihovi starši so se tega naučili "the hard way". Imajo pa zato zdaj en tak "buda izraz" v očeh, tudi ko poslušajo, da naj počepnejo, se napnejo in znesejo jajce (kar počne kokoška v moji družinski jogi... Malasana je poza, drugače.)

Odločila sem se, da jim (za prvič) ne bom težila s poravnavo telesa, s sanskrtskimi imeni položajev - želela sem, da se zabavamo in da malo začutimo telo. Čeprav so nekateri med njimi zelo bolni, pa tega na uri sploh ni bilo opaziti. Še po koncu smo vadili "konja" (= stoja na rokah, Adho Mukha Vrksasana)... pa Čebelji dih...

Jaz sem uživala. Hvala vsem za to izkušnjo!!!!!!

PS Se opravičuem za kvaliteto fotke (in obenem hvala fotografu :-)) - tu je prevsem zato, da vidite, da je šlo čisto zares!

četrtek, 15. september 2011

Šolarji

Včeraj smo začeli novo sezono Pravljične joge, s pomembno novostjo - joga za šolarje!!!
Na to uro sem se pripravljala dlje kot na katerokoli drugo uro joge, ever. Namreč, v trenutku, ko začnejo mali otroci spraševati: "Oooh, a že spet to?" ali celo zavijati z očmi, potem je čas za jogo za šolarje :-).
Bistvena razlika med jogo za malčke in jogo za šolarje je ta, da želijo prvi veliko ponavljanja, najbolj bi jim bilo všeč, če bi vsak teden preigravali isto joga pravljico. Šolarji so pa čisto druga pesem. Nekaj novega, vsakič znova. Letos bosta na preizkušnji vsa moja kreativnost in iznajdljivost!

Moj urnik po novem predvideva tudi čas za pisanja bloga. Žal mi je, da sem vas zanemarjala. Zgodilo se je ogromno: nekaj fantastičnih seminarjev in izobraževanj, nekaj fotoshootov, ki jih bom seveda delila z vami, en podpis pogodbe, ki me še čaka, velike spremembe na pomembnih področjih mojega življenja, prenova spletne strani, ki je v teku, nekaj projektov, ki so tik pred začetkom...

Zaenkrat le tale sladkorček:



Eva, moja učenka.
Slikala je Mateja Jordovič Potočnik.
Hvala obema!!!

torek, 2. avgust 2011

Sometimes less is more

Ali poznate občutek, ko sredi lenobnega nočnega kopanja lebdite v morju, nad vami zvezde in luna, pod vami zvezde in luna? Breztežnost, brezprostornost in vsi kar je še teh "brez"... Po ta občutek grem včasih zelo daleč. Pa po škržate in vonj borovcev. Letos je zelo malo manjkalo, da bi posnela njihovo pesem v kombinaciji z valovi in ta zvok predvajala med sproščanjem, na urah joge. Naslednje leto bom pripravljena :-).

Še vedno pišem o počitnicah, čeprav so že stoletje daleč, se mi zdi. Vmes se je zgodilo eno vesolje stvari, ne vedno prijaznih. Zdaj se skušam znajti v njem. Ni enostavno in ves čas upam, da se bo za vraga ustavilo in nehalo eksplodirati in goltati vse, kar mu pride nasproti. Rada bi verjela, da ga ustvarjam sama, to vesolje.

In če sem še bolj praktična - med tem ko pišem tole, bi se morala učiti. U.č.i.t.i. Guliti. Namreč, čez nekaj dni me čaka 4urni pisni izpit na temo jogijske filozofije. Tole je torej en kratek skokec od knjig (še eno fino jin vadbo sem si privoščila, o tem več kdaj drugič), da malo pomaham :-), zdaj pa hitro nazaj. Držite pesti.
xoxo


nedelja, 12. junij 2011

Zdaj pa zares

Lep sončen dan, velik, srednje zanemarjen vrt in joga. Uttansana, Parsvottanasana, Prasarita Padottanasana in Malasana so bile danes moje. Nekaj ur sem namreč preživela med puljenjem plevela. Danes je bila moja vadba mešanica karma joge in čisto prave, naporne, Iyengar joge. Sekvenca je morda pomanjkljiva, a jo čutim po celem telesu. Šavasana me čaka takoj ko končam tale zapis...

Drugače pa je moje današnje poslanstvo sporočilo, da me lahko celo dolgo vroče poletje najdete v najbolj kul joga studiu v mestu - City joga centru. Tistemu, ki mi bo povedal, da je izvedel tule, in nato prišel, objubljam posebni tretma :-D.

In še nekaj - če še vedno kdo ne verjame, da otroci resnično ležijo čisto pri miru in z zaprtimi očmi - prilagam dokazno gradivo! V vrtcu Vrtača, v skupini Žoga, sem bila že pred časom: ura Pravljične joge je bila darilo za rojstni dan (how cool is that?!). HVALA otrokom in vzgojiteljicama!












petek, 10. junij 2011

Velika mesta

Zdaj vam bom izdala skrivnost - ne maram preveč velikih mest. Delajo me živčno. To, da moram biti stalno z vsemi čuti na preži, še posebej, če se mi okoli nog motata srakici, je stresno.
A velika mesta imajo svoje prednosti. Tako se kljub vsemu občasno pustim zvleči v katero od evropskih prestolnic - službeno, izobraževalno, družinsko. Zadnji tak podvig je bil Amsterdam, ravno smo se vrnili (in dočakali kovčke, ki jih Italijani sistematično izgubljajo). Izlet je bil očarljiv. Kolesarili smo po ulicah, čez mostičke in klance, šli gledat krokodila in ribe iz Amazonke in cvetlično tržnico in živeli smo na ladji. Absolutno romantično. Še bolj romantično je bilo dejstvo, da je 2 minuti od naše ladjice gnezdil en ljubek Iyengar joga studio. S še bolj ljubko knjigarno v polkleti, s strupenim izborom joga knjig in nadvse simpatičnim lastnikom, ki mi je zaupal, da mu je žena (učiteljica joge) že pred leti rekla, da če želi, da se zakon nadaljuje, bo moral začeti vaditi jogo. "Seveda se šalim," me je nagajivo pogledal. A v vsaki šali je nekaj resnice, kajne?
Učila me je Berber Schoenholzer. Najprej me je z zaupanjem navdalo dejstvo, da pozna vse moje učitelje. Potem me je začarala s sekvenco, z mirnim, sproščenim odnosom in pronicljivim pogledom, ki mu ni ušlo prav nič. Nisem si mogla kaj, da ne bi malo posanjarila, kako lepo bi bilo nekaj časa živeti tam in se pasti po vseh možnih urah joge...
Trgovinam, moji tretji najljubši velikomestni slaščici, se zadnje čase izogibam. (Sicer ne vem, če je to v redu, ker potem dolgo zatajevane strasti izbruhnejo na plano še bolj divje...) In glej ga zlomka - prav tam, kjer smo živeli, na otočku (daaaaaaleč od centra, no, 15 minut kolesarjenja): duhovito ime (Sissy boy), lepa trgovina, kavarnica kar v trgovini, veliko pobarvank in barvic za otroke in veliko lepih oblek. Pa igrač. Pa stvari, ki jih, saj veste, nujno potrebujemo. Še dobro, da niso prodajali spodnjega perila in da so od čevljev kategorično ponujali le allstarke! Po mojem sem porušila osebni rekord hitrostnega zapravljanja, slabi vesti pa se bom tokrat odpovedala, hvala lepa :-).

petek, 27. maj 2011

Nekaj čarobnega

Tapas = The abillity to withstand discomfort.

Velikokrat me ljudje sprašujejo, kako mi uspe vsak dan vaditi. Seveda poznam cel kup trikov, ampak večinoma jih ne potrebujem. Moje telo zahteva jogo, tako preprosto je to. Počasno. Discipliniranje. Telesa. Ki vodi k discipliniranju uma.
Ko sem se pripravljala na prvi porod, sem šla na nekaj tečajev - priprava na dojenje, pa na porod, pa dihanje med porodom in podobno. Nekaj stvari je bilo uporabnih, večino sem pozabila, eno stvar pa sem si zapomnila: v zadnjih mesecih nosečnosti sem se vsak dan tuširala z mrzlo vodo. "S tem pripraviš telo na neudobje. Porod boli. Ampak s to bolečino je lahko delati - na koncu je namreč nagrada."
Zdaj, mrzla voda ni nekaj, kar bi počela z veseljem (razen poleti). Nimam preveč toplotne izolacije in jaz se tuširam zjutraj, ko so radiatorji še mrzli. Kakorkoli, zdelo se mi je pomembno, argument je bil dober in takrat sem se začela tuširati z mrzlo vodo. To počnem še danes.
Podobna zgodba gre s suhim krtačenjem. Edini problem je to, da se koža navadi na krtačo in potrebuje vedno bolj grobe ščetine, da bi spet zadovoljno sijala. Vem, marsikomu bo to zvenelo ekstremno, ampak, hej, to je joga blog :-). Zelo podobno je bilo z mano že v najstniških letih, ko je nekaj malega plesa od mene zahtevalo redne treninge in veliko bolečega raztezanja. Takrat smo temu ljubkovalno rekli mazohizem :-).

Vadim zvečer, sem že pisala. Težko se je odpovedati večerji, branju, televiziji in čokoladi, dobremu filmu v dvoje, pisanju bloga, urejanju papirjev, delu, načrtovanju - ampak, ko se vprašam, kaj bi zdajle najraje počela, je odgovor jasen. (Seveda se prilagodim, živim vendar v tem svetu in če najdražji pomaha z najnovejšim filmom ali če se obeta dobra nogometna bitka ;-), se moja vadba pač skrči na tri poze plus šavasano.) Kar hočem povedati je to, da že ves čas hrepenim po jutranju vadbi. Lažje obvladljiva, pristnejša, malo bolj trda. Jutra so moj najljubši del dneva. Do sedaj to ni bilo mogoče, ker sta se piški zbujali in vsa zalepljena sem ob 4.30h samo poklopila budilko. 
Ta teden pa se dogaja nekaj čarobnega. Vsako jutro se sama od sebe zbudim še pred peto (5h), popolnoma nič zaspana. Dvakrat sem ignorirala to pobudo, tretjič, danes, pa sem si rekla, zakaj pa ne. Vstala s ptiči, popila limono, razgrnila manduko in .... ah.....  Uro in pol. Žal brez pranajame in meditacije, ravno takrat je iz sobice prikorakala Tamlajša, ampak .... ah....

Dan je bil drugačen :-D.

torek, 10. maj 2011

Prava pot

Hec je, da čez dan velikokrat razmišljam, o čem bi bilo fino pisati. Pa pride večer in z njim novi val idej. Največkrat tako pišem čisto od začetka, v živo.
Včeraj sem spoznala fascinantno žensko.  Lepa, pametna, samozavestna, osveščena. Zdravnica. Z vsem tem paketom torej sedi nasproti mene in mi mirno razloži, da ona botoks (in vse najnovejše neinvazivne lepotne posege) priporoči vsaki ženski, ki o tem razmišlja, pa si tega ne upa, bodisi zaradi predsodkov bodisi zaradi strahu. Razlagala je o tem, kako da so ženske nezadovoljne z velikim razkorakom med tem, kar vidijo v ogledalu in tem, kako se počutijo. "Videti smo žalostne," baje povedo. In potem mi je brala svoje sms-je, ki jih pišejo njene prezadovoljne pacientke. Srečne.
Sedela sem ji nasproti in nisem točno vedela, kaj naj rečem. Ne glede na to, kar čutim in kako mislim okoli lepotnih popravkov, mi ena misel ni dala miru - ženska ima prav. Bila je točno na pravem mestu ob pravem trenutku. Za ta čas, te razmere, te ženske. Kako bi lahko sodila, le kako? Prepričana sem, da je na pravi poti. Zanjo, seveda.

Danes sem dobila sms, ki me je pretresel do obisti, in prav zaradi njega sem se zdajle usedla za računalnik (in skrajšala svojo vadbo :-). Pisala mi je ena od mojih učenk, ki še ne vadi dolgo z mano, nekaj mesecev. Napisala je, da je po 12 letih popolne amenoreje zdaj dobila menstruacijo in da je prepričana, da je to tudi posledica močne ženske energije, ki jo čuti na naših urah. Ob takem priznanju se lahko le tiho zahvalim. Prava pot obstaja :-).


ponedeljek, 2. maj 2011

Ponižnost

Bilo je težje, kot sem si mislila da bo.
V Muenchen smo prišli že v petek, jaz s krasno popotnico (herpes, močne ženske težave), si za sprostitev privoščili en klas pri Elisi (vau! Mimogrede, imela je rdeče nohte in srebrn prstan na nožnem prstu. Premikala se je kot kaka divja žival. Učila je nežno ampak močno, s toplim, živim glasom. Sekvenca je bila kot ustvarjena za petkov večer!) in nato prebedeli noč na neudobnih blazinah. V soboto ob 9h se je začelo - 5 srednje do zelo hladnih žirantov, studio, ki je kar migotal od nervoze in stroga, naporna serija asan. Iti bi moralo brez napake. Svojih sošolcev nisem videla, ker sem stala v prvi vrsti. To je trajalo dve uri, potem smo imeli dve uri premora, v katerem smo izvedeli, katero asano (poleg sveče) bomo morali učiti naše učence (skupina prostovoljcev, ki je jogo vadila kake tri mesece). Uganite, katero asano sem morala učiti! Se spomnite prejšnjega posta? O tem, kako ne maram Chatushpadasane? No, točno njo sem morala učiti. Zdaj, ali je žirija brala moj blog (kar ni zelo verjetno :-)) ali pa zakon karme deluje tudi zelo neposredno in moram zdaj Chatushpadasano vzljubiti, ljubiti in posvojiti.
Tule bom zapis o izpitu končala. Najzanimivejšega dela, to, ali sem izpit naredila ali ne, itak ne vemo. Na rezultate bomo morali vsi čakati tri tedne, takrat namreč dobimo po pošti pismo (papirnato!), v katerem nas čaka resnica.

Izpit je preteklost. Čaka me zaključek šolskega leta, pa priprave na naslednji semester, pa poletna joga... Ogromno idej. Kar brbota :-).

Zdajle odpeljem punčki v posteljo, eno pravljico preberem, drugo si izmislim, potem pa, upam, razvijem jogico. Ob priliki bom z vami delila nekaj trikov, kako prelisičiti um, ki pravi, da je preutrujen za jogo. (Pomaga tudi nov pripomoček, moj najljubši ta hip je stol. Ne kakršen koli, jasno, ampak čisto pravi joga stol, s katerim moji zakloni počasi dobivajo lepšo energijo!)

ponedeljek, 25. april 2011

Osovražena

V soboto imam izpit. Prvi v dooolgi vrsti Iyengar izpitov. Čez 6 mesecev sledi drugi, pa potem čez dve leti tretji, in tako naprej. Sistem je postavljen tako, da ves čas hlepiš. Najprej po večji raznolikosti asan. (In na začetku si, to lahko priznam, želiš, da bi že minila ta prekleta minuta, ko je treba v asani vztrajati.) Potem hlepiš po še bolj detaljnem poglabljanju v asane. Potem po mirnih trenutkih meditacije. Nazadnje pa po mojem hlepiš le še po kompetentnih sogovornikih :-).
Kakorkoli, znati moram 32 asan, dve pranajami in znati moram naučiti svečo oziroma Salamba Sarvangasano. Seznam asan je predvidljiv, osnovne stoječe, sedeče in nekaj inverzij. Ker se v položajih na izpitu vztraja pol minute (ali morda ena?!), moram jasno trenirati tako, da v asani vztrajam dlje, vsaj dvakrat dlje. Pa sem si, piflarka, naravnala štoparico. Dve minuti, vsaka stran. Tadasana ni problem. Vrksasana (drevo) tudi ne. Trikotnik je itak moja najljubša poza, potem pa se začne. Virabhadrasana II in Parsvakonasana s časom ne postaneta lažji. Dve minuti na vsaki strani se vlečeta kot čreva. In ne le to. Moj um se odloči igrati po svoje, začne klasificirati asane. Na tiste najljubše, malo manj ljube, komaj vzdržne in tiste osovražene. Osovražene so vedno tiste, pri katerih imam težave. Ker sem do sedaj postala telesno kar močna, mislim, da je težava drugje. Ko postane naporno, zaslišim glasek, najprej čisto tihcen: "Dovolj je!" "Odnehaj!" ali pa: "Zdaj pa res, no!" Včasih, kadar me mori kaj drugega in nisem čisto pri stvari, je ta glas močnejši, takrat celo vabeče ponudi skrajšano verzijo vadbe, in potem počitek na kavču. Dolgo kopel. Branje knjige. Pisanje bloga. Moj um se zvija kot kača, če jo dregneš. In potem se greva. Včasih zmaga on, včasih jaz. Okej, vedno večkrat jaz.
Rangiranje asan pa je še vedno najljubša dejavnost mojega izvijajočega se uma. Ta hip je najbolj osovražena Chatushpadasana. Poskusila jo bom vključiti v vsakodnevno prakso, da vidim, če jo lahko moje telo vzljubi. Ubožica se mi kar smili :-).


torek, 19. april 2011

Rainbow Kids Yoga

I thought about writing this blog in English, but after thinking it trough, I don't think I can do it. Not at the moment :-(. So, this few words are meant as one big HELLO to my new friends, my fellow Rainbow Kids Yoga certified teachers. This weekend was fantastic, thanks to you, guys!!!

Vrnila sem se iz Londona in kar prekipevam od idej, navdiha, navdušenja. Učiteljica je bila res odlična (se mi je že zgodilo, da TT - teacher training - ni bil to kar sem mislila, da bo. V smislu kvalitete, jasno.) Pravzaprav je bilo tako fino, da sem ob najmanjši možni hotelski sobi le skomignila z rameni, in ob zapletih z londonsko podzemno le prosila za pomoč :-).
Ločitev od otrok je bila boleča. Ampak le zame, sem ugotovila. Tavečja me že spet pošilja v London, češ da je super, ker jo čuvajo stric pa bratranci pa da je cel žur. Hm.
Zdaj je sicer na vrsti odrasla joga, izpit in potem nekaj seminarjev (jupi!!!!!), a do takrat bom tule z vami gotovo delila še kaj zanimivega s področja otroške joge. Za začetek je postalo jasno, da moram začeti učiti tudi malo večje otroke, od 6 do 9 let. Posebej, ne pomešane med starše in male otročke. Joga samo zanje. Zdaj imam najboljše možno orodje in velik kup znanja... Komaj čakam :-D.

Thanks for the photo, Koryn!


sobota, 9. april 2011

Čokoladna torta

Pomlad se vrti okoli rojstnih dni, kratkih potovanj, izobraževanj (joga za otroke, London, naslednji teden, bom poročala!!!), izpitov. (Iyengar joga ima zagotovo najzahtevnejše izobraževanje za učitelje. 500 ur treninga, preden lahko pristopiš k izpitu za level one, prvo stopnjo. Še prej potrebuješ 3 leta vaje, da lahko postaneš (ja, tudi za to je obstaja izpit!) "teacher in training". Ni dovolj, da ZNAŠ, Iyengar jogo moraš ŽIVETI. S tem se zadnje čase kar veliko ukvarjam. Z novo generacijjo učiteljev Iyengar joge - kakih 10 nas bo - se bo raven kvalitete poučevanja joge v Sloveniji gotovo dvignila.)
Vmes sekajo prehladi, vročine, nočna vstajanja, ob vsem skupaj pa mi ne da dihati še zoprna poškodba, zaradi katere ne morem na polno vaditi, ampak moram iskati kompromise, stranpoti, subtilnejše vidike joge. Spet lekcija. Imam pač bolj trdo bučo in mora moje telo kar malo po mizi udarit, da dojamem, kdaj je treba odnehati. Drugače kar rinem in rinem (v težave, ponavadi).

En dober primer ure, ki zmanjšuje napetost, razdražljivost in nihanja razpoloženja. Zelo primerna za čas tik pred menstruacijo, pa tudi za pomlad, z vsemi izzivi, ki jih prinaša. Povzeto po Bobby Clenell, eni od Senior Učiteljic Iyengar joge, Učiteljic z veliko začetnico.

Takole gre:
Supta Baddha Konasana, 5 minut
Supta Virasana, 5 minut
Parsva Virasana, 20 sekund, vsaka stran
Adho Mukha Virasana, 1 minuto
Adho Mukha Švanasana, podprta glava, 1 minuta
Uttanasana, podprta glava, 1 minuta
Prasarita Padottanasana, podprta glava, 1 minuta
Salamba Širšasana, 5 minut
Adho Mukha Virasana, 1 minuta
Salamba Sarvangasana, 10 minut
Ardha Halasana, s stolom, 5 minut
Adho Mukha Swastikasana, 2 minuti, vsaka stran
Janu Širšasana, 1 minuta, vsaka stran
Paschimottanasana, 5 minut
Setu Bandha Sarvangasana, s prekrižanima bolstroma, 8 minut
Viparita Karani, 10 minut
Šavasana, 10 minut.


Danes je bilo sicer (poleg joge) na sporedu družinsko kosilo in za konec sem spekla čisto pravo bio vegansko čokoladno torto. Prvič. Sicer nisem veganka, mi je pa všeč koncept, ki ne vsebuje belega sladkorja ali bele moke. Da ne dolgovezim: torta je najboljša čokoladna torta, kar sem jih kdaj jedla. In jutri bo še boljša:-).

torek, 29. marec 2011

Čiščenje

Vsako pomlad me zgrabi želja po urejanju, še hujša kot tista pri mesečnih ciklusih. Spomladi si zaželim čiščenja omar, urejanja predalov, praznjenja polic, z največjim veseljem mečem stvari stran / jih podarjam. Včasih me strast do fengšuiziranih ali vastuiziranih prostorih tudi zanese in potem se še mesece tolčem po glavi, kaj mi je vendar bilo, da sem vrgla stran tisto super xy zadevo. Najdražji je tako pred dvema letoma z veliko prepričevanja rešil usnjeno jakno, za katero sem bila v zaslepljeni pomladanski vnemi prepričana, da je ne bom nikoli več oblekla. Uh, bi se mi kolcalo!
Poleg čiščenja prostorov me je vsako pomlad mikal post. Letos sem prvič dovolj svobodna (tamali nista več dojenčka), da sem si upala. Ker sem sumila, da moje telo ne bi dobro odgovorilo na radikalen stradež (zgolj voda), se mi je zdel post z zelenimi kašastimi sokovi vedno bolj privlačen. In ker ponavadi tudi naredim vse, kar me zanima, sem ga kar poskusila. Prejšnji teden. Dva dni priprav, tri dni posta, potem pa še nekaj dni vračanja nazaj na "normalno" hrano. (Za ta zadnji del mi je malo žal, da ga nisem bolje izpeljala, morala bi si vzeti še več časa, tako pa me je premagala ogromna skleda regrata. S skoraj vsem, kar paše k regratu:-).)
Kaj naj rečem - vse je res, kar govorijo o postu. Prva dva dneva sta bitka. Vrti se ti, glava boli, zvečer sanjaš o palačinkah s čokolado (ki si jih pred dvema urama pekel za otroke). Tretji dan letiš. Predvidevam, da tudi četrtega, pa petega... Sama si ne drznem tako daleč. Zaenkrat mi zadostuje mala zmaga, lepša koža in premagana sladkor in kava. Saj ne, da sem odvisna - s kavo imava en tak ljubezensko sovražni odnos, ki ga moram vsake toliko prekiniti. Všeč mi je okus, učinek pa ne. S sladkorjem pa, uf, to bi zahtevalo čisto svojo zgodbo... V glavnem, morala sem se malo považiti :-).

Vesela bom vaših izkušenj!


nedelja, 13. marec 2011

7 predsodkov o jogi za otroke

1. Otroci ne morejo delati joge, ker je joga mirna dejavnost, otroci pa niso mirni.
Otroci resda niso mirni, a tudi otroška joga ni mirna! Precej daleč od tega, pravzaprav. Če poznate odraslo (hatha) jogo, potem boste na uri Pravljične joge presenečeni. Tudi asane se da vaditi dinamično, pa to ni nujno odrasli, vinjasa stil.

2. Joga je tiha. Otroci niso tihi.
Res je, otroci niso tihi - a tudi Pravljična joga ni tiha. Na urah vriskamo in pojemo in oponašamo živali (tudi kikirikamo, kar precej dobro vedo v sosednji sobi, kjer istočasno vadijo odrasli in jih naše kikirikanje včasih malo moti. Pa ne preveč, še posebej, ker je poleg veliko otroškega smeha), pihamo kot veter in udarjamo kot strele. Potem smo tiho kot miške in mehki kot žamet in elastični kot deževniki. In močni kot velikani, seveda.

3. Učitelj je nezmotljiv.
Hja, na urah odrasle joge nikoli preveč ne razglašam, kadar pokažem pozo prezgodaj ali če katero izpustim, ali kadar pozabim nekoga popraviti še na drugi strani. Odrasli me redko opomnijo, pravzaprav se ne spomnim niti enega primera. Otroci pa vsakič navdušeno opozorijo: "Zakaj pa zdaj pozdravljamo sonce, če smo se ravnokar igrali nevihto?!? To pa ni letalo, če imamo roki naslonjeni na steno! Letalo leti: ta-ko-le!" mi kažejo. Ne, nobene podrobnosti v zgodbici na pozabijo in vsaka različica asane mora biti naslenjič izvedena to-čn-o ta-ko. Ali pa si moram izmisliti RES dober razlog, zakaj je drugače. Pa bolje, da je ta razlog enostaven in hiter, sicer se začnejo igrati druge stvari.

4. Na urah joge smo zbrani in osredotočeni. Otroci se ne zmorejo koncentrirati.
Otroci se seveda zmorejo koncentrirati, res pa je, da so časovna obdobja zbranosti pri otrocih drugačna, krajša in nekako bolj poskočna od obdobij zbranosti pri odraslih. Kako ohranjati pozornost in jo peljati skozi uro, to je pravzaprav na uri Pravljične joge največji izziv. In ta izziv nikoli ne postane dolgočasen.

5. Odrasla joga je fina tudi zato, ker ne potrebujemo ničesar  - vse delamo le z lastnim telesom.
To je sicer načeloma res (če ne obiskujete Iyengar joge, tam je pripomočkov kolikor hočete), ampak otroški svet je pač drugačen. Pripomočki so zakon! Na urah Pravljične joge uporabljam peresa, zvončke, plišaste živali, veliko kartonasto sonce, malo čebelico za na prst, ragljo, kraguljčke, trakove, žoge, jogice... uh.

6. Za otroke je bolje, da se učijo angleščino, hodijo na telovadbo in plavanje ter igrajo violino! Kakšna joga, lepo vas prosim!
Tu mi ne preostane drugega, kot da pritrdim. Kdor misli tako, mu še tako strastno naštevanje pozitivnih učinkov joge ne bo spremenilo mnenja.

Ah, naj vseeno naštejem nekaj najočitnejših:
*povečata se PROŽNOST in telesna MOČ.
*otroci bolje SPIJO in lažje nadzorujejo ČUSTVA.
*poveča se sposobnost koncentracije.
*poveča se SAMOZAVEST.
*okrepi se občutek za lastno telo.
*poveča se KREATIVNOST.
*poveča se kapaciteta PLJUČ.
*otroci se naučijo SPROSTITI.
*VEZ med staršem in otrokom se še poglobi.

7. Na urah joge se vadi JOGO in nič drugega.
Na urah otroške joge pa se tudi pogovarjamo, izvemo vse o novih igračah, novih bratcih ali sestricah, najnovejših buškah, včasih celo o zadnjih zanimivih sanjah. Veliko je vprašanj in malo manj odgovorov (ker ne uspem), veliko je objemov in včasih malo opominjanja. Čisto malo. Otroci imajo Pravljično jogo kar radi, se mi zdi :-).

sobota, 12. marec 2011

Kot hrošček na hrbtu

Zdi se mi, da cepetam na mestu. Nič me ne poteši. Niti drobni vpogledi v posameznih asanah (pri Ardha Chandrasani sem roko (tisto na tleh) premaknila za deset centimetrov naprej in  - voila - končno lahko pogledam gor), niti očiten napredek pri drugih rečeh (ujjaji počasi postaja gladek, vsaj zdi se mi. In zdi se mi tudi, da sem začela čutiti zgornji del pljuč, tisti, ki ga je treba napolniti nazadnje). Pomladni nemir, preveč kofeina (še vedno včasih pretiravam), preveč logistike, prepolni urniki? Kaj pa vem, v slabo voljo me spravlja to stanje. Saj ne, da hočem takoj narediti stojo na rokah na sredi sobe (hočem, hočem!!!), bi bilo pa fino začutiti nekaj več moči v rokah in ramah, no. Madoniš, še predobro se spomnim, kako me je odneslo od sreče, ko sem se prvič odgnala do vrha, noro.)

Dober tekst sem brala nekaj dni nazaj. O tem, zakaj učitelji joge ne meditirajo. Nimamo časa? Ne znamo? Še nismo priši do tja? Ker se zdi vadba asan in pranajame dovolj meditativna? Vse to, sram me je, ampak vse drži, vsaj zame.  Samyama, zadnji trije lističi osemdelnega cveta joge (dharana, dhyana in samahdi) so pomemben del joge. Vsaj tako kot asane. Zadnjih nekaj mesecev mi je pozornost ves čas po malem uhajala k meditaciji. Kateregakoli teksta sem se lotila, katerekoli knjige, skoraj vsak pogovor - kot da bi se pripravljala na ta pomemben korak. In potem sem ga storila, začela sem meditirati. Ali bolje -začela sem sedeti in opazovati dih. Seveda se ni zgodilo nič, kot je tudi prav. Po nekaj dneh me je volja minila, kar ni prav. Zdaj o tem berem še več in počasi prihajam do spoznanja, da potrebujem učitelja. Kot za asane. Asane so znanost! Če se lahko v posamezni pozi ukvarjam s takimi detajli kot je to, kam potegnem delček kože pri gležnju, kako spravim kost bolj v sredino mesa in v center sklepa, potem je najbrž tudi o meditaciji treba nekaj reči vedeti. Nekaj detajlov, trikov, praktičnih napotkov. Samo sedeti in dihati? Hmmm. Sumljivo preveč preprosto.

Grem raje kuhat :-)).


ponedeljek, 7. marec 2011

Prava pot

Še en vikend s Kevinom Gardinerjem. Veliki učitelji joge so "privat" majhni in neopazni. Ko pa stopijo v dvorano, pred množico nadebudnih jogijev, zasijejo. In zrastejo vsaj za 20 centimetrov.
Vikend je bil popoln dokaz, da smo na pravi poti, da je joga pot človeške evolucije in pika. Sama si včasih želim, da na poti ne bi stalo TAKO veliko ovir. Ta vikend, na primer, sta moji tamali obe bolehali, tako da sem bila v stalnem krču od slabe vesti (čeprav vem, da ne smem iz navadne viroze delati velike reči in da moj Kralj z lahkoto vse zrihta) in preutrujena od celonočnega vstajanja.
V petek smo odpirali ramenski obroč, odpirali prsni koš, prebujali trebušne mišice, v soboto smo ponavljali "snov" za bližajoči se izpit (serijo asan, ki je zahtevana), v nedeljo, že precej uničeni, smo delali izzivalne inverzije in na koncu, čisto na koncu, nekaj malega "rekuperativnih", zdravilnih poz.

Vse manj časa imam za tale blog, ampak obljubim, da se bom poboljšala. Zdaj sem našla nov, navdihujoč dizajn (kot vidite :-). In novo podlogo za jogo sem si privoščila, grešno drago. Baje v Manduki posadijo drevo za vsako podlogo, ki jo prodajo ("naj ti pošljejo fotko tega drevesa," je zabrudal moj Kralj, ko sem mu to povedala v opravičilo in kot razlago, zakaj točno potrebujemo toliko podlog za jogo). Je iz naravne gume in ču-do-vi-ta.

PS Prisežem, da mi jogice niso poslali v reklamne namene :-)...

petek, 18. februar 2011

Trebušne mišice

Sem razmišljala, ali bi kaj razlagala, zakaj me toliko časa ni bilo, pa sem se odločila, da se bom raje delala, kot da ni nič :-).
Novega ni kaj veliko, včeraj smo bile z mojima hčerkama gostje nacionalkine oddaje 11-ta šola, še vedno se borim, ma kaj borim, tepem se z urniki, logistiko, usklajevanjem, cel teden, da se potem zgodi petek, ko, ah, si lahko vzamem čas za malo daljšo vadbo in morda še kak skokec na net :-). Petki so sploh zakon, ta obet dveh dnevov crkljanja in lenarjenja in izletov in ljubezni... Saj vem, da bi morala živeti tukaj in zdaj, in večinoma mi kaj drugega itak ne preostane, ampak petki so zaradi tega pričakovanja res sladki.

Da se vrnem k naslovu: trebušne mišice. Ženske smo občutljive okoli tega. Rade imamo svoje trebuhe (ali pa jih sovražimo, odvisno v kateri fazi življenja smo :-)), še posebej, ker se znajo tako lepo napihniti in potem zlezti spet skupaj (pa ne čisto!), ko na svet spravljamo naše mladiče. Ker sem se tudi sama spustila po tem toboganu, celo dvakrat, zelo hitro zapored, vem, da nosečnost in porod na trebušne mišice ne delujeta preveč spodbudno. Mišice se raztegnejo, še posebej najgloblji transverzus, sprednji erektusi se razmaknejo in tako naredijo prostor otroku, vse skupaj zalije maščoba, in, kar je najhuje, vse skupaj popolnoma ošvohni! Če ste pred in med nosečnostjo še nekako skrbeli zase, imeli občutek za telesno jedro, če ste torej spoštovali svoje trebušne mišice, potem veste, o čem govorim. Ker me je prvi porod in darilo, ki je prišlo z njim, povsem prevzelo, se mi niti ni preveč mudilo vračati nazaj v "formo", sem kar nekako zaupala svojemu telesu in širokim trenirkam. Potem sem po drugem ugotovila, da tudi če hočem, ne morem nič. Da moje telo prepoveduje telovadbo in napor in da se je odločilo še posebej zavarovati trebušni predel. Ja, maščobica na trebuščku je bila (preteklik!) očitno nekaj dragocenega, pa sem jo pustila pri miru (nobenih trebušnjakov, nobene telovadbe, samo joga, zelo postopno).

Danes učim mlade mamice, ki jih zelo zanima, kaj točno naj počno, da bo trebuh IZGINIL!!! Kdaj bo že izginil, vraga, čutim krik v njihovih vprašanjih.  In če je joga sploh DOVOLJ, da bo trebuh ŠEL! me med drugim sprašujejo.

Seveda je. Če vadimo jogo, bo telo samo vzpostavilo ravnotežje. Obstaja cel kup asan in njihovih različic, ki namerno krepijo telesno jedro, a to se krepi, če vadimo pravilno, pri skoraj vseh asanah. Kar je po porodu najbolj nujno, je to, da ste potrpežljive in spoštljive do svojega telesa.

Za okus prilagam variacijo ene najtežjih asan kar jih poznam (vsaj zame, po dveh niti ne tako zelo oddaljenih porodih) - variacijo je na zadnjem seminarju pokazal moj učitelj, Michael Forbes. Zelo sem mu hvaležna. Asani se reče Paripoorna Navasana. Čoln, po domače. Tudi s TRAKOM, uporabljenim tako kot kaže fotka, ni enostavna, klasična izvedba pa se zgodi brez traku, jasno. Uf.

sreda, 12. januar 2011

Zaljubljena

Malih otrok načeloma ne učim stoj, niti sveč, niti na glavi niti na rokah, je prenevarno, še posebej, ker jih je ponavadi na urah veliko. Delamo pa priprave na stoje (fotka) in sveče. In, glej ga zlomka, še preden izrečem, da naj ne plezajo z nogicami po steni, naredijo točno to. Otroci OBOŽUJEJO obrnjene položaje. Svoji dve moram skoraj vsak dan malo obrniti, nadvse radi visita z glavo navzdol, kot dve netopirki sta, in se režita kot nori. No, ste kdaj poskusili narediti stojo na rokah? Če niste atlet ali močan moški ali izkušena jogistka, potem ni lahko. Sploh ne. Otroci pa to naredijo takorekoč mimogrede, njim tudi male šibke rokice sploh niso niti ovira niti težava, kaj šele velika in težka glava... (na jogi se učimo, da "ne morem" ne obstaja ;-)), v glavnem, ne morem dovolj izraziti svojega navdušenja nad raziskovanjem tega "pojava".

V majhne otroke se res ni težko zatreskati. Enkrat se ti nasmehnejo, dvakrat te primejo za roko in že si njihov. To me je pravzaprav precej pretreslo, ko sem začela učiti otroke, ki niso moji hčerki. Kako se navežeš! Kadar jih je na uri res veliko, postanem malo živčna, pa ne zato, ker se ne bi dalo delati, ampak zato, ker potem na bom mogla vsakič posebej skočiti k S., da mu še enkrat pokažem pozo, pa ne bom mogla dovolj občudovati novih nalepljivih M-jevih tatujev in ne bom mogla dovolj poslušati vseh njihovih zgodb. Popolnoma odkrit odnos, čisto zaresen, ki je na urah joge še posebej izrazit, popolno zaupanje, predanost, tako na moji kot na njihovi strani. Vsakič ko zapuščam vrtec, kjer učim, bolj občudujem vzgojiteljice. Ja, saj znajo piti kri, vsak otrok je v resnici tudi vampir z diplomo, ampak zdi se mi, da bi z malimi otroki moral vsak preživeti veliko časa. Vsaj toliko, da se priklopiš na njihovo brzino. Na to, da ni pomembno nič drugega kot točno to, kar je tukaj in zdaj. Povejte mi, ali obstaja boljši trenutek za jogo?


petek, 7. januar 2011

Novoletni sklepi


Kamorkoli pogledam, vsi jih pišejo. Naj najprej povem, da so mi novoletni sklepi načeloma simpatični. Ampak kaj, ko je vse skupaj premalo konkretno za moje konkretno življenje. Preveč poenostavljanja in kalupiranja. Prebrala sem pa vse. Čez novoletne praznike (iii, ena lepa na temo letošnjih, že malo passé, ampak lepa: V., moja učenka, krasna punca, je lepo zaokrožila misel o letošnjih praznikih: »Že itak komaj čakamo vikend, zdaj naj pa še novoletni žur noter stlačimo, ali kako?!«) sem imela nekaj časa zase. Ne govorim o dolgih kopelih (ideja!) niti o tihih sprehodih po bližnjem gozdu. Joga, dragi moji. Ah.
Seveda sem razmišljala tudi o svoji Poti. Pravzaprav sem zadnje čase redko počela kaj drugega. A dogajalo se je to, da bolj kot sem mozgala, manj jasna je bila situacija. Na koncu sem bila čisto živčna, s pogrizeno obnohtno kožico, razbolelim želodcem in mojo mačko, ki me je vztrajno skušala ozdraviti stresa in mi skočila na prsi vsakič, ko je dobila priložnost (v postelji, ponoči ko sem spala, zvečer, ko sem brala knjigo...). Potem sem obupala, nehala razmišljati in se enostavno predala vadbi. Švic. Dihanje. Vsak dan.
Najprej se ni zgodilo nič. Potem pa se je čisto nepričakovano in kot iz bližnje okolice  - kot bi imela to že ves čas pred nosom, torej – začelo odpirati. Dokopala sem se do kratkoročnih in srednjeročnih ciljev (in lepo oblikovanih želja, ki pa so tako zelo intimne, da jih še sama s sabo težko delim), na prvi pogled benignih, a močno upam, da bodo vodili k čemu večjemu. Več si ne upam napisati.

Eden od sklepov je ta, da bom učila v čudovitem Robertovem centru. (Ne veliko. Nimam veliko časa, žal.) Okoli tega imam sicer malo mešane občutke – namreč, izjemno rada učim, ampak nočem preveč skreniti z začrtane poti. Je to novoletni sklep? Juhej, imam začrtano Pot! Ali to pomeni, da lahko že kršim pravila? Kakorkoli, prosil me je, naj mu napišem nekaj stavkov o sebi in poslala sem mu tole:

Jogo vadi skoraj 20 let, poučuje pa od leta 2004. Z jogo se je srečala v Sloveniji, vadila je različne stile (bikram, vinjasa, anusara, iyengar, ashtanga, kundalini in pilates joga), z različnimi učitelji. Najbolj jo zanima Iyengar joga (redno obiskuje delavnice v Ljubljani in se trudi pridobiti certifikat za učitelja), izkušena pa je tudi v različnih vinjasa flow tehnikah. Je inštrukotor Pilatesa in Pilates Joge (Stott pilates). Njena ljubezen so otroci in tako poučuje Pravljično jogo, namenjeno malčkom, jogo za nosečnice in jogo za mamice z dojenčki.