Kot hrošček na hrbtu

Zdi se mi, da cepetam na mestu. Nič me ne poteši. Niti drobni vpogledi v posameznih asanah (pri Ardha Chandrasani sem roko (tisto na tleh) premaknila za deset centimetrov naprej in  - voila - končno lahko pogledam gor), niti očiten napredek pri drugih rečeh (ujjaji počasi postaja gladek, vsaj zdi se mi. In zdi se mi tudi, da sem začela čutiti zgornji del pljuč, tisti, ki ga je treba napolniti nazadnje). Pomladni nemir, preveč kofeina (še vedno včasih pretiravam), preveč logistike, prepolni urniki? Kaj pa vem, v slabo voljo me spravlja to stanje. Saj ne, da hočem takoj narediti stojo na rokah na sredi sobe (hočem, hočem!!!), bi bilo pa fino začutiti nekaj več moči v rokah in ramah, no. Madoniš, še predobro se spomnim, kako me je odneslo od sreče, ko sem se prvič odgnala do vrha, noro.)

Dober tekst sem brala nekaj dni nazaj. O tem, zakaj učitelji joge ne meditirajo. Nimamo časa? Ne znamo? Še nismo priši do tja? Ker se zdi vadba asan in pranajame dovolj meditativna? Vse to, sram me je, ampak vse drži, vsaj zame.  Samyama, zadnji trije lističi osemdelnega cveta joge (dharana, dhyana in samahdi) so pomemben del joge. Vsaj tako kot asane. Zadnjih nekaj mesecev mi je pozornost ves čas po malem uhajala k meditaciji. Kateregakoli teksta sem se lotila, katerekoli knjige, skoraj vsak pogovor - kot da bi se pripravljala na ta pomemben korak. In potem sem ga storila, začela sem meditirati. Ali bolje -začela sem sedeti in opazovati dih. Seveda se ni zgodilo nič, kot je tudi prav. Po nekaj dneh me je volja minila, kar ni prav. Zdaj o tem berem še več in počasi prihajam do spoznanja, da potrebujem učitelja. Kot za asane. Asane so znanost! Če se lahko v posamezni pozi ukvarjam s takimi detajli kot je to, kam potegnem delček kože pri gležnju, kako spravim kost bolj v sredino mesa in v center sklepa, potem je najbrž tudi o meditaciji treba nekaj reči vedeti. Nekaj detajlov, trikov, praktičnih napotkov. Samo sedeti in dihati? Hmmm. Sumljivo preveč preprosto.

Grem raje kuhat :-)).