petek, 27. maj 2011

Nekaj čarobnega

Tapas = The abillity to withstand discomfort.

Velikokrat me ljudje sprašujejo, kako mi uspe vsak dan vaditi. Seveda poznam cel kup trikov, ampak večinoma jih ne potrebujem. Moje telo zahteva jogo, tako preprosto je to. Počasno. Discipliniranje. Telesa. Ki vodi k discipliniranju uma.
Ko sem se pripravljala na prvi porod, sem šla na nekaj tečajev - priprava na dojenje, pa na porod, pa dihanje med porodom in podobno. Nekaj stvari je bilo uporabnih, večino sem pozabila, eno stvar pa sem si zapomnila: v zadnjih mesecih nosečnosti sem se vsak dan tuširala z mrzlo vodo. "S tem pripraviš telo na neudobje. Porod boli. Ampak s to bolečino je lahko delati - na koncu je namreč nagrada."
Zdaj, mrzla voda ni nekaj, kar bi počela z veseljem (razen poleti). Nimam preveč toplotne izolacije in jaz se tuširam zjutraj, ko so radiatorji še mrzli. Kakorkoli, zdelo se mi je pomembno, argument je bil dober in takrat sem se začela tuširati z mrzlo vodo. To počnem še danes.
Podobna zgodba gre s suhim krtačenjem. Edini problem je to, da se koža navadi na krtačo in potrebuje vedno bolj grobe ščetine, da bi spet zadovoljno sijala. Vem, marsikomu bo to zvenelo ekstremno, ampak, hej, to je joga blog :-). Zelo podobno je bilo z mano že v najstniških letih, ko je nekaj malega plesa od mene zahtevalo redne treninge in veliko bolečega raztezanja. Takrat smo temu ljubkovalno rekli mazohizem :-).

Vadim zvečer, sem že pisala. Težko se je odpovedati večerji, branju, televiziji in čokoladi, dobremu filmu v dvoje, pisanju bloga, urejanju papirjev, delu, načrtovanju - ampak, ko se vprašam, kaj bi zdajle najraje počela, je odgovor jasen. (Seveda se prilagodim, živim vendar v tem svetu in če najdražji pomaha z najnovejšim filmom ali če se obeta dobra nogometna bitka ;-), se moja vadba pač skrči na tri poze plus šavasano.) Kar hočem povedati je to, da že ves čas hrepenim po jutranju vadbi. Lažje obvladljiva, pristnejša, malo bolj trda. Jutra so moj najljubši del dneva. Do sedaj to ni bilo mogoče, ker sta se piški zbujali in vsa zalepljena sem ob 4.30h samo poklopila budilko. 
Ta teden pa se dogaja nekaj čarobnega. Vsako jutro se sama od sebe zbudim še pred peto (5h), popolnoma nič zaspana. Dvakrat sem ignorirala to pobudo, tretjič, danes, pa sem si rekla, zakaj pa ne. Vstala s ptiči, popila limono, razgrnila manduko in .... ah.....  Uro in pol. Žal brez pranajame in meditacije, ravno takrat je iz sobice prikorakala Tamlajša, ampak .... ah....

Dan je bil drugačen :-D.

torek, 10. maj 2011

Prava pot

Hec je, da čez dan velikokrat razmišljam, o čem bi bilo fino pisati. Pa pride večer in z njim novi val idej. Največkrat tako pišem čisto od začetka, v živo.
Včeraj sem spoznala fascinantno žensko.  Lepa, pametna, samozavestna, osveščena. Zdravnica. Z vsem tem paketom torej sedi nasproti mene in mi mirno razloži, da ona botoks (in vse najnovejše neinvazivne lepotne posege) priporoči vsaki ženski, ki o tem razmišlja, pa si tega ne upa, bodisi zaradi predsodkov bodisi zaradi strahu. Razlagala je o tem, kako da so ženske nezadovoljne z velikim razkorakom med tem, kar vidijo v ogledalu in tem, kako se počutijo. "Videti smo žalostne," baje povedo. In potem mi je brala svoje sms-je, ki jih pišejo njene prezadovoljne pacientke. Srečne.
Sedela sem ji nasproti in nisem točno vedela, kaj naj rečem. Ne glede na to, kar čutim in kako mislim okoli lepotnih popravkov, mi ena misel ni dala miru - ženska ima prav. Bila je točno na pravem mestu ob pravem trenutku. Za ta čas, te razmere, te ženske. Kako bi lahko sodila, le kako? Prepričana sem, da je na pravi poti. Zanjo, seveda.

Danes sem dobila sms, ki me je pretresel do obisti, in prav zaradi njega sem se zdajle usedla za računalnik (in skrajšala svojo vadbo :-). Pisala mi je ena od mojih učenk, ki še ne vadi dolgo z mano, nekaj mesecev. Napisala je, da je po 12 letih popolne amenoreje zdaj dobila menstruacijo in da je prepričana, da je to tudi posledica močne ženske energije, ki jo čuti na naših urah. Ob takem priznanju se lahko le tiho zahvalim. Prava pot obstaja :-).


ponedeljek, 02. maj 2011

Ponižnost

Bilo je težje, kot sem si mislila da bo.
V Muenchen smo prišli že v petek, jaz s krasno popotnico (herpes, močne ženske težave), si za sprostitev privoščili en klas pri Elisi (vau! Mimogrede, imela je rdeče nohte in srebrn prstan na nožnem prstu. Premikala se je kot kaka divja žival. Učila je nežno ampak močno, s toplim, živim glasom. Sekvenca je bila kot ustvarjena za petkov večer!) in nato prebedeli noč na neudobnih blazinah. V soboto ob 9h se je začelo - 5 srednje do zelo hladnih žirantov, studio, ki je kar migotal od nervoze in stroga, naporna serija asan. Iti bi moralo brez napake. Svojih sošolcev nisem videla, ker sem stala v prvi vrsti. To je trajalo dve uri, potem smo imeli dve uri premora, v katerem smo izvedeli, katero asano (poleg sveče) bomo morali učiti naše učence (skupina prostovoljcev, ki je jogo vadila kake tri mesece). Uganite, katero asano sem morala učiti! Se spomnite prejšnjega posta? O tem, kako ne maram Chatushpadasane? No, točno njo sem morala učiti. Zdaj, ali je žirija brala moj blog (kar ni zelo verjetno :-)) ali pa zakon karme deluje tudi zelo neposredno in moram zdaj Chatushpadasano vzljubiti, ljubiti in posvojiti.
Tule bom zapis o izpitu končala. Najzanimivejšega dela, to, ali sem izpit naredila ali ne, itak ne vemo. Na rezultate bomo morali vsi čakati tri tedne, takrat namreč dobimo po pošti pismo (papirnato!), v katerem nas čaka resnica.

Izpit je preteklost. Čaka me zaključek šolskega leta, pa priprave na naslednji semester, pa poletna joga... Ogromno idej. Kar brbota :-).

Zdajle odpeljem punčki v posteljo, eno pravljico preberem, drugo si izmislim, potem pa, upam, razvijem jogico. Ob priliki bom z vami delila nekaj trikov, kako prelisičiti um, ki pravi, da je preutrujen za jogo. (Pomaga tudi nov pripomoček, moj najljubši ta hip je stol. Ne kakršen koli, jasno, ampak čisto pravi joga stol, s katerim moji zakloni počasi dobivajo lepšo energijo!)