sreda, 12. januar 2011

Zaljubljena

Malih otrok načeloma ne učim stoj, niti sveč, niti na glavi niti na rokah, je prenevarno, še posebej, ker jih je ponavadi na urah veliko. Delamo pa priprave na stoje (fotka) in sveče. In, glej ga zlomka, še preden izrečem, da naj ne plezajo z nogicami po steni, naredijo točno to. Otroci OBOŽUJEJO obrnjene položaje. Svoji dve moram skoraj vsak dan malo obrniti, nadvse radi visita z glavo navzdol, kot dve netopirki sta, in se režita kot nori. No, ste kdaj poskusili narediti stojo na rokah? Če niste atlet ali močan moški ali izkušena jogistka, potem ni lahko. Sploh ne. Otroci pa to naredijo takorekoč mimogrede, njim tudi male šibke rokice sploh niso niti ovira niti težava, kaj šele velika in težka glava... (na jogi se učimo, da "ne morem" ne obstaja ;-)), v glavnem, ne morem dovolj izraziti svojega navdušenja nad raziskovanjem tega "pojava".

V majhne otroke se res ni težko zatreskati. Enkrat se ti nasmehnejo, dvakrat te primejo za roko in že si njihov. To me je pravzaprav precej pretreslo, ko sem začela učiti otroke, ki niso moji hčerki. Kako se navežeš! Kadar jih je na uri res veliko, postanem malo živčna, pa ne zato, ker se ne bi dalo delati, ampak zato, ker potem na bom mogla vsakič posebej skočiti k S., da mu še enkrat pokažem pozo, pa ne bom mogla dovolj občudovati novih nalepljivih M-jevih tatujev in ne bom mogla dovolj poslušati vseh njihovih zgodb. Popolnoma odkrit odnos, čisto zaresen, ki je na urah joge še posebej izrazit, popolno zaupanje, predanost, tako na moji kot na njihovi strani. Vsakič ko zapuščam vrtec, kjer učim, bolj občudujem vzgojiteljice. Ja, saj znajo piti kri, vsak otrok je v resnici tudi vampir z diplomo, ampak zdi se mi, da bi z malimi otroki moral vsak preživeti veliko časa. Vsaj toliko, da se priklopiš na njihovo brzino. Na to, da ni pomembno nič drugega kot točno to, kar je tukaj in zdaj. Povejte mi, ali obstaja boljši trenutek za jogo?


petek, 7. januar 2011

Novoletni sklepi


Kamorkoli pogledam, vsi jih pišejo. Naj najprej povem, da so mi novoletni sklepi načeloma simpatični. Ampak kaj, ko je vse skupaj premalo konkretno za moje konkretno življenje. Preveč poenostavljanja in kalupiranja. Prebrala sem pa vse. Čez novoletne praznike (iii, ena lepa na temo letošnjih, že malo passé, ampak lepa: V., moja učenka, krasna punca, je lepo zaokrožila misel o letošnjih praznikih: »Že itak komaj čakamo vikend, zdaj naj pa še novoletni žur noter stlačimo, ali kako?!«) sem imela nekaj časa zase. Ne govorim o dolgih kopelih (ideja!) niti o tihih sprehodih po bližnjem gozdu. Joga, dragi moji. Ah.
Seveda sem razmišljala tudi o svoji Poti. Pravzaprav sem zadnje čase redko počela kaj drugega. A dogajalo se je to, da bolj kot sem mozgala, manj jasna je bila situacija. Na koncu sem bila čisto živčna, s pogrizeno obnohtno kožico, razbolelim želodcem in mojo mačko, ki me je vztrajno skušala ozdraviti stresa in mi skočila na prsi vsakič, ko je dobila priložnost (v postelji, ponoči ko sem spala, zvečer, ko sem brala knjigo...). Potem sem obupala, nehala razmišljati in se enostavno predala vadbi. Švic. Dihanje. Vsak dan.
Najprej se ni zgodilo nič. Potem pa se je čisto nepričakovano in kot iz bližnje okolice  - kot bi imela to že ves čas pred nosom, torej – začelo odpirati. Dokopala sem se do kratkoročnih in srednjeročnih ciljev (in lepo oblikovanih želja, ki pa so tako zelo intimne, da jih še sama s sabo težko delim), na prvi pogled benignih, a močno upam, da bodo vodili k čemu večjemu. Več si ne upam napisati.

Eden od sklepov je ta, da bom učila v čudovitem Robertovem centru. (Ne veliko. Nimam veliko časa, žal.) Okoli tega imam sicer malo mešane občutke – namreč, izjemno rada učim, ampak nočem preveč skreniti z začrtane poti. Je to novoletni sklep? Juhej, imam začrtano Pot! Ali to pomeni, da lahko že kršim pravila? Kakorkoli, prosil me je, naj mu napišem nekaj stavkov o sebi in poslala sem mu tole:

Jogo vadi skoraj 20 let, poučuje pa od leta 2004. Z jogo se je srečala v Sloveniji, vadila je različne stile (bikram, vinjasa, anusara, iyengar, ashtanga, kundalini in pilates joga), z različnimi učitelji. Najbolj jo zanima Iyengar joga (redno obiskuje delavnice v Ljubljani in se trudi pridobiti certifikat za učitelja), izkušena pa je tudi v različnih vinjasa flow tehnikah. Je inštrukotor Pilatesa in Pilates Joge (Stott pilates). Njena ljubezen so otroci in tako poučuje Pravljično jogo, namenjeno malčkom, jogo za nosečnice in jogo za mamice z dojenčki.