Zaljubljena

Malih otrok načeloma ne učim stoj, niti sveč, niti na glavi niti na rokah, je prenevarno, še posebej, ker jih je ponavadi na urah veliko. Delamo pa priprave na stoje (fotka) in sveče. In, glej ga zlomka, še preden izrečem, da naj ne plezajo z nogicami po steni, naredijo točno to. Otroci OBOŽUJEJO obrnjene položaje. Svoji dve moram skoraj vsak dan malo obrniti, nadvse radi visita z glavo navzdol, kot dve netopirki sta, in se režita kot nori. No, ste kdaj poskusili narediti stojo na rokah? Če niste atlet ali močan moški ali izkušena jogistka, potem ni lahko. Sploh ne. Otroci pa to naredijo takorekoč mimogrede, njim tudi male šibke rokice sploh niso niti ovira niti težava, kaj šele velika in težka glava... (na jogi se učimo, da "ne morem" ne obstaja ;-)), v glavnem, ne morem dovolj izraziti svojega navdušenja nad raziskovanjem tega "pojava".

V majhne otroke se res ni težko zatreskati. Enkrat se ti nasmehnejo, dvakrat te primejo za roko in že si njihov. To me je pravzaprav precej pretreslo, ko sem začela učiti otroke, ki niso moji hčerki. Kako se navežeš! Kadar jih je na uri res veliko, postanem malo živčna, pa ne zato, ker se ne bi dalo delati, ampak zato, ker potem na bom mogla vsakič posebej skočiti k S., da mu še enkrat pokažem pozo, pa ne bom mogla dovolj občudovati novih nalepljivih M-jevih tatujev in ne bom mogla dovolj poslušati vseh njihovih zgodb. Popolnoma odkrit odnos, čisto zaresen, ki je na urah joge še posebej izrazit, popolno zaupanje, predanost, tako na moji kot na njihovi strani. Vsakič ko zapuščam vrtec, kjer učim, bolj občudujem vzgojiteljice. Ja, saj znajo piti kri, vsak otrok je v resnici tudi vampir z diplomo, ampak zdi se mi, da bi z malimi otroki moral vsak preživeti veliko časa. Vsaj toliko, da se priklopiš na njihovo brzino. Na to, da ni pomembno nič drugega kot točno to, kar je tukaj in zdaj. Povejte mi, ali obstaja boljši trenutek za jogo?