2012, prihajaaaaaaaaaam...!

In ni me strah, bi lahko dodala :-). Ali pa morda čisto malo...

Že cel dan negujem svojo lenobo, v mislih pišem tole in se poslavljam od 2011. Najbolj divje leto doslej. Same spremembe, vrtinci, ma kaj vrtinci, tornadi. Tudi pri vas?

Takole je bilo:
Mladinska knjiga, naša največja založba, je kupila mojo knjigo (Pravljična joga) in jo bo v 2012 izdala!!!!! Navdušenja ne morem dovolj napisati (lahko me pokličete in bom kričala v telefon), ampak poskusite si predstavljati :-D. Skačem od veselja in vse okoli sebe slilim, da skačejo z mano.

Druga velika stvar:
nisem več v službi. Ker nikoli nisem razlagala, kaj delam, tudi zdaj ne bom, tisti, ki me poznate, že veste. In veste tudi, da je bila večina reakcij (ko sem ljudem povedala, kaj načrtujem) povezana z izbuljenimi očmi, nejevernimi vzdihi in mrmranji tipa "ti si nora". Imela sem sanjsko službo, res. Za takratne sanje. Ampak srce me vleče in vleče in se očitno požvižga na občutke varnosti, počivanje na lovorikah, ekonomsko svobodo in kar je še tega. V letu 2012 (in upam, da tudi še po  njem) se bom ukvarjala pretežno z jogo. Zdaj pa imam, kajne?

Pripravljam:
MALI BUDA AKADEMIJO!!!!! Izobraževanje za učitelje Pravljične joge, v dveh modulih, začnemo konec februarja...

Iyengar joga:
zdaj sem članica nemške zveze, tik pred certifikatom (izpit iz filozofije sem naredila, zdaj me čaka anatomija in potem konec marca tazaresni izpit...), vedno bolj zaljubljena. In vedno bolj prepričana.

Kaj še:
ah, turbuletno čustveno življneje. Depresija, iz katere se še nisem čisto izvlekla (kako vem? Ne da se mi lakirati nohtov na nogah!!!!!!!), sicer ni strokovno diagnosticirana, a me vseeno hromi. Revidiranje vrednot. Soočanje s senčnimi stranmi. Ni preveč zabavno, no, ampak, kaj naj rečem... Počasi se učim.

Še vedno sem z vami, tukaj, in še vedno sem vesela in hvaležna, ker me berete. Naj bo 2012 najlepše leto doslej!

xoxo,
u

Čuječnost, drugič

Dovolila sem si malce nečuječnosti in pojedla vrečko čokoladnih rozin popolnoma nezavedno, ob računalniku. Mmmmm. Težava je v tem, da: ker se tega skoraj nisem zavedala, je tako, kot da jih nisem pojedla. Ne čutim nobene POTEŠENOSTI. In zdaj tuhtam, ali bi še eno...

Po enem tednu strogih domačih nalog in novi tedenski nalogi in prvih poskusih čisto prave meditacije z osredotočanjem na dih, sem ugotovila naslednje:
- Zdajle bom odprla še eno vrečko čokoladnih rozin in obljubim, da bom jedla eno po eno, ne več celo pest naenkrat.
- Meditacija je garanje. Če ste mislili, da je raztezanje zadnjih stegenskh mišic napor, ali da je napor 200 sklec, potem..., potem imate seveda prav. Ampak treniranje uma je nova dimenzija napora. Morda celo nova definicija napora.
- Nobene skrivnosti ni. Nobenega čudeženega razsvetljenja, vsaj ne po enem tednu.
- Ni preveč prijetno. Stalno se soočaš z neudobjem, neugodjem, lastno nestrpnostjo, lastnimi napakami.
- Ni preveč zabavno.
- Po meditacji se ne počutim nič bolje, ali mirneje. No, mogoče malce mirneje, ampak res le MALCE.
- Slutim in čutim, da štejeta samo kilometrina in vaja.
- Ne bom odnehala!

Foto by Vexi

Čuječnost, 1. del

"Čuječnost pomeni posvečanje pozornosti na poseben način:
namenoma, 
v sedanjem trenutku,
in brez presojanja."
Jon Kabat Zinn

Že dolgo me je vznemirjal program odpravljanja stresa z meditacijo, mbsr (= mindfulness based stress reduction). Nekaj časa sem čakala, da pridem na vrsto, no, evo, zdaj se je začelo. 8 tednov dela na sebi. In po prvi seansi mi je postalo jasno, da gre zares, da se skozi tole ne bom mogla sprehoditi. (Točno to mi je všeč tudi pri Iyengar jogi. Ne da se blefirati :-).)

Začeli smo s kratko skupinsko meditacijo, v kateri smo se osredotočali na dih. Navodila so vedno tako sumljivo preprosta! Ampak zadeva seveda ni preprosta. Najtežji del, zaenkrat, je tisti "brez presojanja". Vsakič, ko vajeti prevzane nora opica v glavi, ko me tok misi odpelje, in preden se ga zavem, sem že polna sodb in mnenj.

Ta hip se borim z domačo nalogo. Vsak dan moram 45 minut ležati čisto pri miru, in počasi ozaveščati posamezne dele telesa. (Hvalabogu je tu glas, ki me vodi, sama se izgubim že pri prstih desne noge.) Že itak težko ležim pri miru (razen po res dobri jogi), kaj ležim, že stati ne morem na miru, niti sedeti. V stolu si stalno iščem udobnejši položaj, dokler na koncu že ne čepim. Tudi med samo vadbo se velikokrat zalotim ob mislih, da bi rada vmes kaj postorila. Kako malenkost, obesila perilo, pospravila kuhinjo, skuhala čaj, da bo potem prijetneje... Zveni znano? Uh, bitka bo dolga, že vem.
Težko težko težko si izklešem teh 45 minut iz dneva, danes že spet slabo kaže. Sem pa pomila celo kopalnico čuječe, več čas (no, skoraj ves čas) sem se maksimalno zavedala vseh zasušenih kapljic vode, vonja čistila, las, ki so se mi navijali na prste, občasnih seznamov, ki sem jih sestavljala v mislih, pa se potem spet vrnila k drgnjenju... Če to šteje. (Saj vem da ne, ampak vseeno upam.)

foto by Mateja Jordovič Potočnik

...se nadaljuje.

PS Če si kdo želi opravičil za neizpolnjeno obljubo ali ga zanima razlog za dolgo pavzo... ve, kje me najde :-).

xoxo,
u