torek, 23. november 2010

Sladoled

A veste, kako se reče pozi, kjer sedimo zelo pokonci, ena noga je iztegnjena naprej, drugo pa zgrabimo za gleženj in se s palcem na nogi skušamo dotakniti ust (ne sklanjamo glave k stopalu)? Sladoled!!!!! Ideja, ki smo jo na licu mesta tudi preizkusili, je bila všeč vsem, otrokom, mamicam in očkom. Mislite, da otroci to naredijo z večjo lahkoto kot odrasli? V glavi imam še vedno predstavo o tem, kako neskončno prožni so mali otroci, pa to seveda sploh ni res. Celo nasprotno. Še dobro, da vadijo jogo :-).

"A bo dons joga?" me kliče prijateljica včeraj popoldne. "Bo, zakaj ne," se začudim. "A si že dobra?" jo zanima. Misli na moj hrbet. Eh, malo mi je nerodno, ta hrbet, zaradi katerega sem naredila celo paniko, celo odpovedala uro Pravljične joge, ta moj hrbet oziroma bolečina v njem je po dveh dneh čudežno izginila. Mogoče ni bil čudež, mogoče je bila joga (hehe), a po štirih dneh sem se že veselo zvijala v vse mogoče izzivalne asane, in to več kot 8 ur na dan. Učitelja sem vprašala, kaj naj zdaj s to "poškodbo", pa me je le malce zadržano vprašal, če bolečina pojenja in potem rekel, da njega to ne bi skrbelo. Toliko o tem. Malo hipohondersko je izpadlo vse skupaj, ampak prisežem, da sem se prestrašila.
To pišem zato, ker danes spet čutim ta križ, madoniš. Sicer ne hudo, ampak ga čutim. (Sumim, da je izvor bolečine drugje, morda sploh ne fizični.) Zato bom zdajle napisala čudežno sekvenco samega gurujija - svetuje jo pri splošnih bolečinah hrbta in pri težavah, ki nimajo nobene zveze z izmaknjenimi diski ali resnejšimi poškodbami hrbta. Prilagojena je moji vadbeni stopnji, to, koliko časa pa vztrajamo v položaju, na to pa gospod BKS Iyengar svetuje, da uporabimo zdravo pamet in da opazujemo odzive svojega telesa. Aja, pa da poiščemo izkušenega učitelja ;-):
širšasana (stoja na glavi)
sarvangasana (sveča)
jatara parivartanasana (leže na hrbtu, noge na stran, lažjo različico že veselo vadimo, super za stranske trebušne mišice! fotka ob priliki, obljubim)
supta padangusthasana
janu širšasana in parivrrta janu širšasana,
paschimottanasana,
urdhva mukha paschimottansana,
parivrrta paschimottanasana,
marichyasana I in III,
malasana,
adho mukha švanasana (strešica),
uštrasana (kamela),
šalabhasana (kobilica),
dhanurasana in parsva dhanurasana,
urdhva dhanurasana (most).

Na koncu si bom drznila dodati še eno popolnoma enostavno, nepretenciozno masažico hrbta, posebej križa. Ne spomnim se več, kje sem jo pobrala, ampak jo obožujem in uporabim na skoraj vsaki uri. Taka neopazna, mimogredna, ampak deluje, res sprosti mišice hrbta. Ležimo na hrbtu, objemamo kolena in se zibamo levo in desno, čisto majhni premiki, ne prevalimo se na eno stran ampak ostajamo na hrbtu. Videti je takole:

torek, 16. november 2010

"Lift the kneecaps!"

To je nujni angleški naslov, nočem se afnat, ampak uradni jezik Iyengar joge je v resnici angleščina (z malce sanskrta). V slovenščini to zveni nekako tako: "Dvigni pogačice!" Ali pa: "Naj bodo kolena čvrsta!" Ali pa: "Pospravi pogačice!" Navodilo pomeni, da napnemo mišice okoli kolena in s tem preprečimo poškodbe kolen, jih stabiliziramo in omogočimo prani, energiji, da po nogah potuje nemoteno. Vsak, ki vadi to vrsto joge, ve, kaj navodilo pomeni, zdi se mi celo, da bi bilo mirno lahko zaščitni znak Iyengar joge :-).
Povedala bom, kdaj in zakaj sem se zaljubila vanjo (poleg tega, da res deluje).
Dolga leta, ko sem delala jogo sama ali z nekaterimi redkimi učitelji, pa tudi še prej, ko sem še plesala, je bilo prožno telo pač nujno, takorekoč "kamen temeljac". Posebej zadnje stegenske in hrbtne mišice so morale biti karseda dolge in pripravljene na skoraj gimnastične prepogibe. Rada sem jih imela, in jih še imam, te raztege. Saj je včasih hudo, še posebaj zgodaj zjutraj, ampak občutka, ko se iz dolgega, intenzivnega predklona (uttanasna) ponovno zravnaš, ne zamenjam za nič drugega.
Vedno sem to počela s sicer iztegnjenimi koleni, ampak pasivnimi stegni. (Ravno tako ravnotežne asane, vrksasana, drevo, ali pa uthitta hasta padangustasana, na primer.) Dokler nisem lepega dne prišla na Iyengar klas.
Prvi popravek, ki mi ga je učiteljica namenila, je bil točno ta : "Lift your kneecaps!!" ali po naše: "Dvigni kolena, za božjo voljo!" je zgroženo zaklicala. Vau! Dvakrat sem zatrepetala s trepalnicami in globoko zadihala, da bi prikrila ganjenost. Po točno taki natančnosti sem namreč hrepenela celo svoje jogijsko življenje. Po tem prvem so se uvidi kar vrstili. Ne le kolena, Iyengar se spušča v take podrobnosti, da postane vse skupaj ogromen izziv in vir neskočne zabave. V še tako naporni pozi je milijon stvari, na katere je treba paziti, in dlje ko vadiš, več je teh stvari, bolj abstraktne postajajo (bi vam kaj pomenilo navodilo, da zasukajte kožo sem ali tja, ali pa da potisnite notranji gleženj proti zunanjemu...?) in hkrati vse bolj vznemirljive, vse bolj čutne. Ko telo postaja občutljivejše, imaš včasih občutek, da si med vadbo na avtomatskem pilotu. Spustiš se in zaupaš, da ti bodo občutki dovolj natančno pokazali, ali si na pravi poti.
Fotka je z vikend seminarja, foto Miha Potočnik. Na njej se trudim z zadnjo nogo dotakniti stene in potem kontrolirano splezati v most, oziroma v dwi pada viparita dandasano. Pozo smo kasneje naredili tudi brez stene... Ah, super je bilo :-).

sreda, 10. november 2010

Poškodba = učiteljica

En parivrrta trikonasana preveč, ali pa preveč zavit, in moj križ ni več to kar je bil :-(. Zvečer po vadbi je bilo še vse okej, zjutraj sem že čutila bledo bolečino, ki se je čez dan stopnjevala do kar močne bolečine. Otroke sem komaj še dvigovala, zvečer pa sploh ni šlo več nič, samo še ležanje na tleh, s pokrčenimi koleni. Najprej sem kuhala od jeze. Potem me je skrbelo. Zdaj sem precej mirna in študiram položaje, ki olajšajo boleč spodnji del hrbtenice. Še dobro, da v petek pride Michael, vprašala ga bom, kaj storiti. Pa k fizioterapevtki grem (prvič v življenju!), pa jutri še k zdravnici. Sicer ni grozno, lahko hodim in počnem stvari, vsaj zdi se mi, ne poskušam preveč, ampak jaz bi rada jogo delala na polno! Do konca svojih dni.

Kot rečeno, najprej sem bila jezna. A vse bolj sumim, da bo ta izkušnja dragocena. Namreč, do zdaj sem vsem, ki so prišli k meni na jogo z bolečinami v križu ali z občutljivostjo v tem predelu hrbta (ni jih malo!), pripravljala asane, ki naj bi pomagale, študirala sem knjige, poskušala asane na sebi, ampak vedno sem se počutila rahlo goljufivo, kar malo sleparsko. Namreč, sama nikoli nisem imela težav, asane sem izvajala precej brez težav, poškodovana nisem bila še nikoli. Vsaj resneje ne. (Saj tole tudi ni preveč resno, baje. Danes mi je zdravnica zatrdila, da če bi bilo resno, ne bi mogla niti hodit. Jaz pa jutri učim dojenčke in mamice :-D.)

Terapevtske možnosti, ki jih ponuja joga, so neskončne. Ne-skon-čne. Slutim, da se bliža čas, ko se jim bom posvetila bolj od blizu. Saj veste, pri jogi šteje osebna izkušnja. Upam, da bom za svojo lahko hvaležna.

nedelja, 07. november 2010

Joga stopala

Super se počutim, ravno sem vstala iz dooolge šavasane, ki jo je z mano delila Tastarejša. Pred tem sem pripravljala jutrišnjo sekvenco za dame, in povem vam, ne bo jim lahko :-D. Veliko pozdravov soncu, skoraj vse stoječe asane, nekaj tvistov in veliko zaklonov. Vrhunec bo most. Ali pa kamela in nato setubandha... Se moram še odločiti.

Kadar vadim takole podnevi, kar je redkost, saj mi ponavadi uspe šele zvečer, še bolj natančno opazujem vse podrobnosti. Neusmiljeno, jastrebovsko natančno, in potem si določene stvari odpustim, recimo kako dlako po nogah, pa žilico na stegnih, pa malce tresočega celulitka tik nad koleni... Rada imam svoje telo, neverjetne stvari lahko počne :-).
Pri jogi me moti ena sama zadeva, no, mogoče je to pretežka beseda, najbrž sem samo preobremenjena. Stopala! Ste že opazili? NIKOLI ne smejo biti neurejena, še posebej, če učiš jogo. Nikoli ne sme biti videti rumene debele kože, dolgih nohtov, okrušenega laka. Obožujem pedikure in sanjarim o tem, da bi nekoč v svojem malem toplem joga studiu imela tudi "custom made yoga feet" pedikuro. Tako brzinsko, tik pred uro. Ali pa po uri, bolj sprostilno. Sami, brez strokovne pomoči, mi je za stopala težko nenehno skrbeti, se moram kar brcati v zadnjico, a hkrati je to tudi edino, kar me od kozmetičnih tretmajev v zadnjem času še zanima. Maska? Ja, za stopala, prosim! Barve? Ja, za nohte! Vitaminsko ultra pomlajevalno olje? Ja, za obnohnto kožico, hvala lepa! Ni lepšega, kot opazovati presenetljiv odtenek rožnate na nohtih, medtem ko v sveči dvigujem boke, stegujem hrbet, potiskam komolce v tla, se s prsti na nogah dotikam stropa. In sproščam grlo, potapljam oči nazaj v jamice, diham, diham, diham...

petek, 05. november 2010

Great expectations

Takole gre:
"Ker nas živali pokličejo na pomoč, se mali jogiji odpravimo v puščavo (še prej pripravimo kovčke), natančneje, v oazo, kjer vlada suša. Ostalo je le še eno majhno bedno jezerce, pa še tega skrbno straži lev, ki ni preveč dobre volje. Stalno je na preži, eno oko ima odprto tudi med spanjem, in vsako žival, ki pride bližje, da bi pila, prežene z rjovenjem, če pa to ne zaleže, pa skoči nanjo in jo ugrize! Zebra sicer pobegne, a vse živali so žejne in si želijo piti vodo iz jezera in nočejo, da jih lev napade! Tako se pogumna žirafa spomni, kako bi leva lahko prestrašili. Opice pomagajo splesti klobuk iz zelenja pa pelerino iz listja in vej, in potem se žirafa, ki je zdaj videti kot zelena pošast, čisto počasi približa levu, in na tri štiri zdaj vsi skupaj zatulimo - BU! Lev se prestraši in zbeži v puščavo. Živali so srečne, pijejo vodo, rajajo, skupaj zaplešemo ples za dež, in čisto na koncu obležimo, izčrpani, in čutimo, kako po nas padajo tople, mehke dežne kaplje..."
Evo, to je pravljica za ta teden. Žirafa je zvezda, mali jogiji pa seveda sledijo in spoznavajo živali in - akcija, v glavnem.

No, ta teden so bile vse moje izkušnje in potrpežljivost spet na preizkušnji - trudila sem se narediti privlačno uro, zgodaj popoldne, za dva noro bistra in čisto navihana malčka in še eno deklico, ki ni niti razumela niti govorila njunega jezika. Ta trojica mi je dala vetra!!!! Majhno število otrok je že itak problem, ker se otroci težje sprostijo, potem pa še jezikovne ovire (ura je bila v angleščini) in nagajive simpatije, pa utrujenost, ki se v male otroke priplazi že zgodaj popoldne, takoj po vrtcu, pa resni, tudi že rahlo utrujeni starši, pa nemočna učiteljica joge, ki je za trenutek ali dva popolnoma izgubila nadzor. Tiha deklica je doma v svojem telesu in si je želela delati stojo na glavi, poredneža sta se lovila, mamica (rahlo obupana a vztrajna) mi je želela pomagati, ampak ura je bila seveda obsojena na improvizacijo in "neuspeh". Čeprav, če zdajle takole pomislim, otroci so se super zabavali, divjali smo, sprostili smo se, asano ali dve smo izvedli brez prekinitev in vsi skupaj. Mogoče sem prezahtevna? Včasih si v glavi pripravim scenarij, kako naj bi bilo vse skupaj videti in kako bi se moralo čutiti. Ampak včasih pričakovanj ne izpolnim niti na odrasli uri, pa si ravno tako pripravim scenosled, dramaturški lok, uvod, jedro in zaključek. Ah, ta pričakovanja. Še dobro, da imam na uri vedno s seboj polno torbo igrač in ragelj in zvončkov in ... Pa včasih še vedno premalo :-).

ponedeljek, 01. november 2010

Do you feel fresh?

"Tile Slovenci, stalno govorijo," je malo za šalo, malo zares z očmi zavila Margareta Eckl, ko je skupina bodočih učiteljev Iyengar joge postala preveč živahna. "Ali vas moram res pripraviti do sopenja, da boste tiho?!" In nas je. Sistematično, najprej 108 Urdhva Prasarita Padasan (dvigov iztegnjenih nog, od tal do 30 stopinj, pa do 60 stopinj, pa do 90 stopinj. Vmes nekaj dihov.) Mi smo delali samo dvige in spuste, na polno, brez pavze. Potem nas je izkušena učiteljica spravila k sebi z nekaj asanami, oziroma, kot se reče v joga žargonu: "You feel refreshed now, don't you?". Po daljšem ležanju v Supta Baddha Konasani smo sicer res prišli k sebi, ampak le zato, da nas je do konca dotolklo skoraj neskončno zaporedje pozdravov Soncu (Surya Namaskar), v kombinacijami z vsemi stoječimi asanami. Oh, ja!

Vikend z Margareto. Edino žensko učiteljico Iyengar joge v Sloveniji ta hip (no, je že ni več, pride le trikrat na leto). Izjemno natančna, dosledna, pa vendar vse doseže na mehak, ženski način. Meni njena energija zelo paše, če bi živela bližje kot v Mǖnchnu, bi gotovo obiskovala njene ure.

Takole mi je nadvse prijazno pomagala. Videti je pa kot mučenje, ne? (Hvala M. za fotko!)


Nekaj insightov, uvidov tega joga vikenda, najdragocenejših, pa bodo izkusile moje drage joga dame v nekaj naslednjih tednih in morda že danes ;-).

Še tole:
Imam nov najljubši joga gedžet. Čudovit vijoličen bolster, moram ga čimprej preizkusiti. Prej sem delala z dvema belima, malo drugačnima (tamalidve sta mi ju porisali), zdaj imam enega... Če se bom sploh dokopala do njega :-D.