"Lift the kneecaps!"

To je nujni angleški naslov, nočem se afnat, ampak uradni jezik Iyengar joge je v resnici angleščina (z malce sanskrta). V slovenščini to zveni nekako tako: "Dvigni pogačice!" Ali pa: "Naj bodo kolena čvrsta!" Ali pa: "Pospravi pogačice!" Navodilo pomeni, da napnemo mišice okoli kolena in s tem preprečimo poškodbe kolen, jih stabiliziramo in omogočimo prani, energiji, da po nogah potuje nemoteno. Vsak, ki vadi to vrsto joge, ve, kaj navodilo pomeni, zdi se mi celo, da bi bilo mirno lahko zaščitni znak Iyengar joge :-).
Povedala bom, kdaj in zakaj sem se zaljubila vanjo (poleg tega, da res deluje).
Dolga leta, ko sem delala jogo sama ali z nekaterimi redkimi učitelji, pa tudi še prej, ko sem še plesala, je bilo prožno telo pač nujno, takorekoč "kamen temeljac". Posebej zadnje stegenske in hrbtne mišice so morale biti karseda dolge in pripravljene na skoraj gimnastične prepogibe. Rada sem jih imela, in jih še imam, te raztege. Saj je včasih hudo, še posebaj zgodaj zjutraj, ampak občutka, ko se iz dolgega, intenzivnega predklona (uttanasna) ponovno zravnaš, ne zamenjam za nič drugega.
Vedno sem to počela s sicer iztegnjenimi koleni, ampak pasivnimi stegni. (Ravno tako ravnotežne asane, vrksasana, drevo, ali pa uthitta hasta padangustasana, na primer.) Dokler nisem lepega dne prišla na Iyengar klas.
Prvi popravek, ki mi ga je učiteljica namenila, je bil točno ta : "Lift your kneecaps!!" ali po naše: "Dvigni kolena, za božjo voljo!" je zgroženo zaklicala. Vau! Dvakrat sem zatrepetala s trepalnicami in globoko zadihala, da bi prikrila ganjenost. Po točno taki natančnosti sem namreč hrepenela celo svoje jogijsko življenje. Po tem prvem so se uvidi kar vrstili. Ne le kolena, Iyengar se spušča v take podrobnosti, da postane vse skupaj ogromen izziv in vir neskočne zabave. V še tako naporni pozi je milijon stvari, na katere je treba paziti, in dlje ko vadiš, več je teh stvari, bolj abstraktne postajajo (bi vam kaj pomenilo navodilo, da zasukajte kožo sem ali tja, ali pa da potisnite notranji gleženj proti zunanjemu...?) in hkrati vse bolj vznemirljive, vse bolj čutne. Ko telo postaja občutljivejše, imaš včasih občutek, da si med vadbo na avtomatskem pilotu. Spustiš se in zaupaš, da ti bodo občutki dovolj natančno pokazali, ali si na pravi poti.
Fotka je z vikend seminarja, foto Miha Potočnik. Na njej se trudim z zadnjo nogo dotakniti stene in potem kontrolirano splezati v most, oziroma v dwi pada viparita dandasano. Pozo smo kasneje naredili tudi brez stene... Ah, super je bilo :-).