petek, 05. november 2010

Great expectations

Takole gre:
"Ker nas živali pokličejo na pomoč, se mali jogiji odpravimo v puščavo (še prej pripravimo kovčke), natančneje, v oazo, kjer vlada suša. Ostalo je le še eno majhno bedno jezerce, pa še tega skrbno straži lev, ki ni preveč dobre volje. Stalno je na preži, eno oko ima odprto tudi med spanjem, in vsako žival, ki pride bližje, da bi pila, prežene z rjovenjem, če pa to ne zaleže, pa skoči nanjo in jo ugrize! Zebra sicer pobegne, a vse živali so žejne in si želijo piti vodo iz jezera in nočejo, da jih lev napade! Tako se pogumna žirafa spomni, kako bi leva lahko prestrašili. Opice pomagajo splesti klobuk iz zelenja pa pelerino iz listja in vej, in potem se žirafa, ki je zdaj videti kot zelena pošast, čisto počasi približa levu, in na tri štiri zdaj vsi skupaj zatulimo - BU! Lev se prestraši in zbeži v puščavo. Živali so srečne, pijejo vodo, rajajo, skupaj zaplešemo ples za dež, in čisto na koncu obležimo, izčrpani, in čutimo, kako po nas padajo tople, mehke dežne kaplje..."
Evo, to je pravljica za ta teden. Žirafa je zvezda, mali jogiji pa seveda sledijo in spoznavajo živali in - akcija, v glavnem.

No, ta teden so bile vse moje izkušnje in potrpežljivost spet na preizkušnji - trudila sem se narediti privlačno uro, zgodaj popoldne, za dva noro bistra in čisto navihana malčka in še eno deklico, ki ni niti razumela niti govorila njunega jezika. Ta trojica mi je dala vetra!!!! Majhno število otrok je že itak problem, ker se otroci težje sprostijo, potem pa še jezikovne ovire (ura je bila v angleščini) in nagajive simpatije, pa utrujenost, ki se v male otroke priplazi že zgodaj popoldne, takoj po vrtcu, pa resni, tudi že rahlo utrujeni starši, pa nemočna učiteljica joge, ki je za trenutek ali dva popolnoma izgubila nadzor. Tiha deklica je doma v svojem telesu in si je želela delati stojo na glavi, poredneža sta se lovila, mamica (rahlo obupana a vztrajna) mi je želela pomagati, ampak ura je bila seveda obsojena na improvizacijo in "neuspeh". Čeprav, če zdajle takole pomislim, otroci so se super zabavali, divjali smo, sprostili smo se, asano ali dve smo izvedli brez prekinitev in vsi skupaj. Mogoče sem prezahtevna? Včasih si v glavi pripravim scenarij, kako naj bi bilo vse skupaj videti in kako bi se moralo čutiti. Ampak včasih pričakovanj ne izpolnim niti na odrasli uri, pa si ravno tako pripravim scenosled, dramaturški lok, uvod, jedro in zaključek. Ah, ta pričakovanja. Še dobro, da imam na uri vedno s seboj polno torbo igrač in ragelj in zvončkov in ... Pa včasih še vedno premalo :-).

Ni komentarjev:

Objavite komentar