četrtek, 30. september 2010

Sfera in gosenice

Odkar sem začela učiti Pravljično jogo, no, tudi Jogo za Ženske, odkar sem začela, se doma nabirajo knjige. Skladovnice knjig. Joga je resen študij. Mislim, da se še za noben predmet na faksu nisem učila tako zlahka in z veseljem. Resda gre počasi (ali vsaj počasneje kot si želim), ker imam čas omejen in ker joga ni moja edina dejavnost, a vseeno tu in tam naletim na podrobnost, na idejo, na trik, ki ga skušam takoj prenesti v resničnost. Tako sem že dolgo nazaj v eni od knjig našla tole:


Videti je magična, kajne? Reče se ji Hobermanova sfera.
Najdražji je bil prejšnji teden v Londonu in pozoren kot je, je takoj izkoristil priložnost, ko jo je zagledal na letališču (tako je rekel, ampak mislim, da jo je moral kar iskati). Pri nas je ni mogoče kupiti.

Jedro, bistvo, najpomembnješi del, brez katerega ni joge, je dihanje in zavedanje (in obvladovanje) le-tega. Odraslim je precej lahko dati navodila, naj dihajo tako ali drugače, majhni otroci pa so druga pesem. Ne zavedajo se še diha, ne vdiha ne izdiha. Zato učitelji uporabljamo razno razne tehnike in trike, in ena boljših je tale magična sfera. Otroci si tako veliko lažje predstavljajo, kar naj bi se dogajalo z zrakom. Kaj naj bi se dogajao z dihanjem. (Vraga, še odraslim je lažje!) Lažje začutijo, kako se jim napne trebušček med vdihom. Zelo majhni otroci (in take učim ;-) pa enostavno pihnejo v kroglo in le-ta se skrči. Razširijo jo pa tako, da globoko zajamejo sabo.





Odločila sem se začeti še z eno uro joge - vadile bodo mamice in njihovi dojenčki - "gosenice". Malo si želim potipati mamice, če si sploh želijo česa takega. Vadba je ču-do-vi-ta. Vem iz prve roke, vadila sem s Tamlajšo, praktično od rojstva. V bistvu vadi mami, in joga je kot narejena za post-porodno telo, vmes, med posameznimi asanami, pa vadi tudi dojenček. Malo ga masiramo, malo pretegujemo, malo crkljamo in obračamo, in zelo jim je všeč, ko lahko opazujejo mamico in ko gredo z njo na potovanje po prostoru, ko jih vključimo v posamezne asane... Se veselim :-)

nedelja, 26. september 2010

Na zdravje

Spet sem prehlajena! Tretjič v mesecu in pol! Očitno delam nekaj narobe. Zdi se mi, da že tedne in tedne nisem vohala kot je treba. Najdražji meni, da mi ni za zaupati kuhanja, še posebej dragocene hobotnice. Tako da zdajle ne kuham. Imam pa čas za tole :-).

Eden izmed močnih motivacijskih razlogov, zakaj vaditi jogo, je prav odstotost bolezni. Počutim se ogoljufano. Čeprav se morda zdravniki ne strinjajo, pa so zame rahla vročina, zabasan nos, neprehodni sinusi in utripajoča glava še kako bolezen. Sovražim prehlade! Teorijo poznam  - preveč belega sladkorja (okej, občasno pojem kakšno čokolado, kdo je pa ne?!), preveč mlečnih izdelkov (tu pa res ne grešim. Mlečnih izdelov praktično ne jem, občasno kakšen kapučino, pa košček mocarele na solati...), prevečkrat mrzle noge (o, ja, to drži), splošna izčrpanost (kdaj pa bom, če ne zdaj?! Počivala bom že kdaj kasneje.). Prehlad začutim, kako se plazi vame, kako ždi v žrelnici, kako tiho spodjeda sluznico in jo pripravlja na blitz krieg, v eni noči. Dovolj je ena neprespana noč (Tamlajša je zbolela!) in že me povozi plaz tekočega nosu, kihanja, rdečih pekočih oči...

Saj ne bi jamrala, če me to ne bi ustavilo v moji praksi oziroma mi ne bi odvzelo volje do inverzij, pravzaprav do sploh vsega. Če ne morem dihati skozi nos, je vadba bolj kot ne muka.

Danes sem že boljša, naredila sem nekaj okrevalnih poz in nabrusila neti skodelico.
Da bi sinusi ostali prehodni, bom poskusila vsak dan vaditi takole: strešica (adho mukha svanasana), školjka s rokama naprej (adho mukha virasana, na sliki), prasarita padottansana, stoja na glavi (širšasana), upavistha konasana (s podporo), pa še stoja na rokah, adho mukha vrksasana (na sliki - je še v eksperimentalni fazi, sporočim, ko ugotovim, ali deluje), za konec pa adho mukha svastikasana, setu bandha sarvangasana s podporo, supta badha konasana s podporo, tako da je prsni koš lepo odprt. Vse (razen počivalnih dveh) s podprto glavo. Na ta način naj bi limfa še hitreje odplavila odvečno sluz. Pa da vidimo.




četrtek, 23. september 2010

Čarobna žaba

Ta teden sem končno začela učiti malčke tudi v centru Ljubljane, v Pilates holističnem centru. Prva ura je bila odlična! Otrokom je bilo všeč. Mamam tudi. Imela sem še malo večjo standardno tremo, ker sem uro vodila v svojem bivšem centru (včasih sem poučevala pilates in pilates jogo) in je bilo poleg pritiska prve ure prisotno še nekaj nostalgije pa odgovornost do ene mojih učiteljic in prijateljic, pokojne Jerneje Perc. Uh, sem vesela, da je šlo vse gladko! Pripravila sem uro o pravljični žabi, ki jo je ugrabila pretkana čarovnica... in s ponosom sem na plano privlekla svoj najnovejši ulov, leseno žabo. Otroci so morali z zaprtimi očmi ugibati, kdo dela tak zvok (s palico podrgneš po žabinem hrbtu) in potem so seveda vsi poskusili "igrati na žabo". (Seveda pa se to še zdaleč ni moglo primerjati s čisto pravo, ogromno, živo bogomolko, ki jo je na uro prinesel Jun (upam, da sem pravilno napisala njegovo ime), mali jogi in biolog. Bogomolka je ravno malicala veliko zeleno kobilico, a začuda ni nihče vreščal.  (Zdaj mi je nerodno, ampak edini zvok nelagodja je ušel meni...!)

Torkova ura me je naučila še, da v resnici ne morem omejevati ure v smislu: od četrtega leta so otroci na uri sami. Veliko je namreč staršev, ki si želijo biti s svojim otrokm, z njim vaditi, si vzeti tisto uro samo za enega izmed svojih otrok. Prisežem, da se mi zdi, da tudi kakšna mami včasih pade noter! Pa ne trdim, da je kaj narobe, če otroka le pripelješ - seveda ne! Meni kot učiteljici je včasih lažje delati samo z otročki. V vrtcih so odzivi tako neposredni, tako pristni, tam moram biti elastična do lune in nazaj, skoraj lepljiva, da mi otroci ne pobegnejo v sosednji prostor, kjer so kocke, knjigice, punčke - pač vse drugo, kar ni joga.

To sem napisala le zato, ker bi rada objavila tole fotko. Žaba mi ni dala miru, odkar jo je v učiteljskem tečaju uporabila Cristin Tighe, moja prva učiteljica, ko sem se lotila joge za otroke. Lepa, ne? (Še lepša bi bila bogomolka :-D.)

torek, 21. september 2010

Točno tako

"And remember, family first, then yoga," se nam je čisto na koncu tridnevne Iyengar joga delavnice zarežal naš učtelj, Kevin Gardiner. Car, res. Star toliko kot moj oče. Ne bom rekla, da je videti hudo mlajši, ker je moj oče videti super mlad za svojo starost (sploh nima sivih las!!!), ampak telo...! Njegovo telo je telo 35-letnega, hudo prožnega in hudo močnega moškega (pa šteje skoraj še enkrat toliko let). Ima vsaj polovico mlajšo ženo, ki je tudi njegova učenka in ga povsod spremlja. Američan, ki je zaradi ljubezni pristal v Budimpešti. Če to ni romantično!

Slovenski učiteljski tečaj, izobraževanje za učitelja Iyengar joge prve stopnje (v Sloveniji nima tega certifikata še nihče!) je dvignil na novo raven. Nov učitelj z novimi triki, pač. Všeč mi je bilo, kako je lepo poudaril tisto subtilno pavzo med izdihom in ponovnim vdihom, po naporni vadbi, v sladki, sladki šavasani. Pa čisto novi načini uporabe pripomočkov (se bom potrudila in v prihodnosti skušala katero prikazati tule. Recimo kraljevsko, deluxe variacijo supta baddha konasane - metulja).
Vse skupaj je bilo zelo intenzivno. Zelo za nas, učence, ne toliko za tiste, ki naj bi jih učili mi, bodoči učitelji. Za nas in za našo prakso.

Zato je bila njegova končna izjava čisto na mestu, cel vikend sem se med drugim borila tudi s slabo vestjo. Dokler mi ni kolegica, tudi učenka, rekla - a misliš, da otroci ne čutijo, ali je njihova mami srečna?
To je moj odgovor. Konec koncev sem se zakadila v jogo predvsem zaradi njiju, mojih punčk. Hočem biti boljša mama.

"Mami, kje si bila?" me je vprašala moja tavečja, ko sem se vrnila domov. "Učila sem se joge," sem ji po pravici povedala. "A da boš potem lahko učila mene?" "Ja, ljubica, točno tako." Točno tako.



sreda, 15. september 2010

Popolna slika

Danes popoldne sem bila z družino v živalskem vrtu, kot najbrž še polovica Ljubljane. Zadnji indijansko poletni dan! Super je bilo, no, ampak nočem povedati tega. Srečala sem znanko. Znanko, drage moje, ob kateri lahko vadim jogo še sto let, pa me bo še vseeno zalila strupenozelena zavist. Dva otroka, majhen bel kuža, otroci čisti, urejeni, lepo oblečeni, voziček snežno čist, ona pa urejena do zadnje podrobnosti. Do zadnjega laska, če me razumete. Oblačila izbrana z mero in okusom, z veliko denarja, dodatki popolni, make up diskreten, frizura enostavna pa vendar ah, postava ah ah, v glavnem, saj razumete?! In kar je najhuje, to je videti tako, kot da se ženska sploh ne trudi!

Srečna sem v svojem življenju, ves čas se zavedam tega. A to, da je tako polno, nabito z akcijo, emocijami, obveznostmi in dead line-i, to prinaša tudi stvari, ki jih načeloma skušam ignorirati. Včasih pa mi butnejo v obraz. Kot danes popoldne, na primer.
Nikoli mi ni uspevala popolna urejenost, urejenost, ki zahteva posebne čevlje za k vsaki kombinaciji oblačil in frizerja dvakrat na teden, vedno sem bila glede tega malce "umetniška". Zame se pri umetnih nohtih, nepretrgani zalogi svežih najlonk raznih barv in zelo visokih petah vse neha. Odkar imam otroke in močan hobi, pa se neha že prej. Včasih že pri nepopuljenih obrveh, nedepiliranih nogah, kupih nezloženega perila v stanovanju, kosmičih prahu po kotih, zasušenih skodelicah od predvčerjašnjega zajtrka. Šmikam se skoraj ne več, razen na poti v službo si na hitro (med rdečo lučjo, in hvalabogu za kak vlak) napacam maskaro in malo rdečila. Nohtov si ne lakiram (razen dvakrat na leto, in še to le poleti), k frizerju ne hodim (spet, dvakrat na leto), vse to, samo da bi lahko bila več z otroki in najdražjim, da bi lahko naredila vse nujne reči za službo in da bi lahko uživala v svoji joga oazi. Včasih pač mora kak del življenja potrpeti. Ali pa sem enostavno prelena za te reči?

Rada bi slišala, kako uspeva vam :-).

nedelja, 12. september 2010

Marmelada

50 kil sliv. Zrelih, sončnih, neškropljenih, popolnoma bio.



Včasih naredim pozo ali dve kar sredi dneva, sredi akcije. Ardha chandrasana je moja najljubša že nekaj mesecev, obožujem občutek, ko za hip ujamem popolno ravnotežje in postanem brez teže, lebdim. Veja je zakon!!!!!



                             

Kuhanja marmelade je meditacija. Palačinke, anyone?




petek, 10. september 2010

Vsak dan? Vsak dan.


Ravnokar sem 10 minut ležala v šavasani po ne preveč naporni enourni vadbi in najprej skušala domisliti začetek tega zapisa, pa splanirati jutrišnji dan, pa ...- potem pa sem raje delala to, kar naj bi joga mama v šavasani počela. Nič. Z vsakih izdihom sem praznila glavo in sproščala mikro napetosti po telesu. Včasih sem komaj zdržala minuto, dve. Danes mi 10 minut ležanja na hrbtu mine kot blisk :-).

Ste že slišali za to, da naj bi človek jogo vadil vsak dan? Mislim, res vsak dan (mogoče z izjemo nedelje)? Pa ste to vzeli resno? Sama namreč nisem. Do nekaj mesecv nazaj. "Prestop" sem naredila šele z Iyengar jogo. Odkar vadim to najbolj čisto in zame tudi najbolj naporno obliko joge (aštangisti, sori!), so se stvari začele premikati.
Prej sem sicer že kdaj vadila vsak dan, nekaj dni, pa potem nehala. Potem je prišlo obdobje, ko sem veliko učila, vsak dan po nekaj ur, pa sploh nisem pomislila, da bi vadila sama zase. In potem, ko naj bi prišel moj čas, ko bi se morala začeti resno izobraževati (takrat je bil moj džir pilates, pilates joga..), sem zanosila. Nekaj časa sem učila in vadila noseča, hodila bruhat med uro, kar je bilo precej neugledno. Potem sem si vzela dooolgo pavzo, rodila in se razvajala z ljubeznijo. In ko sem se spet sestavila, je bila slika jasna. Vedela sem, česa ne bi več :-). In čutila sem svoje telo, veliko bolje. Vedelo je, kaj mu paše. Ko sem našla, kar sem iskala, je bilo samo še vprašanje logistike, usklajevanja urnikov in nekaj malega discipline. Ah, kaj lažem. Veliko discipline. Več, kot sem jo kdajkoli potrebovala za karkoli. Evo. Pa sem povedala. Hudičevo naporno se je vsak dan zbrcat v zadnjico in narediti nekaj zase.

Kako najti motivacijo je najbolj pogosto vprašanje, ki je vedno aktualno. Vsak dan skuša moja oh kako prefrigana glava najti izgovor. Vsi so prepričljivi. Včasih jim popustim, pa imam potem slabo vest. Ampak vse večkrat zmaga jogica. Sedem nanjo, umaknem Megi (moja mačka, ki najraje leži na jogici, takoj, ko jo razgrnem in po možnosti tudi takrat, ko vadim), in začnem. Včasih naredim le eno pozo, pa malo pranajame, drugič delam, da teče z mene. A v svojo oazo se vrnem vsak dan.



sreda, 08. september 2010

Prvič

Uh, kakšno tremo imam.
Pa to ni prva ta teden.V ponedeljek se je začela moja Pravljična joga z malčki, isti dan zvečer pa še joga za Ženske. Tremo imam, kadar počnem nekaj, kar mi veliko pomeni. Čisto pravo, osnovnošolsko, grlo stiskajočo in vlažnodlansko tremo. Ne maram je preveč, te treme, in hvalabogu občutek mine skoraj takoj, ko povem prvi stavek (skozi stisnjeno grlo). Potem ostane le še popolna predanost trenutku. Ne vem, če se še kje počutim tako živo kot na jogici. (Jogica je podloga za jogo, joga mat, ime si je izmislila moja starejša hči in mi je všeč.)

Najprej se bom predstavila: ime mi je Urška in poleg družine mi največ pomeni joga. Veliko mi pomeni to, da jo vadim sama, kot tudi to, da jo imam čast učiti. V mojem življenju je že skoraj 20 let, včasih bližje, včasih zelo daleč; zadnjih nekaj let, ko jogo tudi učim, in še posebej odkar imam otroke, pa čutim, da bo postala še večji del mojega življenja. Nikamor se mi ne mudi, čeprav nisem več najmlajša. Čutim, da začenjam dolgo potovanje in namenjena sem uživati v vsakem koraku.

Razlog za tole pisanje je predvsem ta, da želim tudi na ta način širiti svoje znanje in izkušnje. Še posebej pa želim staršem, ki mi zaupajo svoje otroke, ponuditi vpogled v svoje življenje, delo, način razmišljanja in jim tako odločitev morda olajšati.

Trema je že skoraj minila! Jupi! Zdaj se gremo zares.
Najprej bi se rada poklonila čisto vsem učiteljem joge na tem svetu, ki učijo čisto katerokoli obliko joge. In čisto vsem učencem, ki so tudi učitelji. in obratno. Res močno verjamem v dve stvari: v to, da je bilo človeško telo ustvarjeno, da vadi jogo in v to, kar je rekel Mahatma Gandhi: "If we are to reach real peace in this world, we shall have to begin with children; and if they will grow up in their natural innocence, we won't have to struggle and to pass fruitless idle resolutions, but we shall go from love to love and peace to peace until at last all the corners of the world are covered with that peace and love for which consciously or unconsciously the whole world is hungering."