Hjam, nočem biti fatalistična :-). Dejstvo je, da vsakršno pretiravanje vodi k oddaljevanju od cilja, četudi le podaljšuje potovanje. Čisto mogoče, da je joga vse zgoraj našteto. Ima pa resno pomanjkljivost, če gledam nanjo kot na omamno sredstvo - je presneto naporna. Občutek ugodja, ki pretresa telo, vsi ti hormoni sreče, ki se sprostijo in medejo čute, do vsega tega ni enostavno priti.
Če mi je dolgo časa največ pomenil občutek miru, ki sem ga čutila po dobri vadbi - saj veste, ko Um končno upočasni skakanje in se včasih celo pusti pokriti z odejico in uspavati - danes opazim tudi drobne zmage na poti. Ne, joga ni tekmovalna, vsaj ne v smislu primerjanja s kolegi jogiji. A sama s sabo vseskozi tekmujem, ne popuščam, čeprav vem, da grem na živce že skoraj vsem okoli sebe. Ko premagam Lenobo... Ko ugotovim, kako premakniti palca na stopalih... Ko mi uspe v Širšasani začutiti breztežnost, za hip... Ko najdem potrpežljivost za staromodno kuhanje marmelade. (O, ja leto je naokoli!!!!! Spet sem plezala po drevesih in nabirala najslajše slive na svetu in ravnokar mi že tri ure na štedilniku vre lonec najboljše marmelade na svetu, čakam, da se naredijo tisti mali zvitki iz češpljevih luščin, mnjam. Brez dodatkov, razen ščepca cimeta, vanilije, malce javorjevega sirupa... Pa da vidimo.)
Na fotki = Paschimottanasana. Pogled vase, razkošen razteg hrbta in zadnjih stegenskih. Nekaj za nedeljo zvečer.
Foto Mateja Jordovič Potočnik