xoxo za 2011

Komaj diham od teh praznikov oziroma kvazi praznikov. Popolno je. Najbolj mi je všeč tisti čas vmes, ko nekaj narediš in je do naslednjega "moram" še nedoločljivo veliko časa. Ko se nikamor ne mudi, ko nimaš načrtov za nekaj ur vnaprej natančno določenih, ko enostavno si. Z ljudmi, ki jih ljubiš. Mljask, pa eno samo kuhanje, stalno pospravljanje za tem kuhanjem, in potem hrana...
Enkrat so me med ljubljanske štante in na medice zvlekle kar moje joga dame. Nisem se preveč upirala, in njim na čast sem imela naslednjega dne mačka. Vem, tudi to je precej ne-jogijsko, ampak, glede na to, da mački z leti postajajo vse bolj temperamentni, jih bržkone ne bo več veliko. Čeprav, to moram priznati, je kar pasalo klepetati in se delati neuničljive. Naslednjič, smo si obljubile, naslednjič gremo plesat. Jupi!!!

Vsem žurerkam in vsem jogistom za darilo pa zdajle objavljam ultimativno sekvenco za "dan potem". Dan, ko telo noče stati in švicati. Ste že slišali za yin jogo? Nasprotje od yang joge, je ženski, lunarni princip. Gre za to, da za razliko od dinamičnejših menjav položajev in obremenitev mišičnih skupin izberemo globljo, počasnejšo različico. Raztezamo vezi, kite, za dolgotrajnejše učinke. V položajih vztrajajmo po pet, deset minut. Oblazinimo, kolikor je treba, da je zadeva udobna. "Premikamo" se z dihanjem, kolikor se temu lahko reče premikanje, vsak izdih nas pelje globlje. Če najdete bolečino, veste, kam morate. Ja, točno tja! Ampak previdno! Obstajata "dobra" in "slaba" bolečina in med njima je treba znati ločiti... Pripravljeni?
Še tole: če niste izkušeni, potem tega raje ne poskušajte sami. Najprej učitelj.

1. Viparita dandasana, 5 minut

2. supta virasana, 10 minut

3. supta baddha konasana, 10 minut (podprite tudi stegna. Ta poza je zakon med menstruacijo, no, v resnici so takrat skoraj vse super :-)

4. adho mukha svastikasana, 5 minut vsaka noga, višino podpore lahko spuščate

5. parsva adho mukha svastikasana, 5 minut vsaka stran, nogi zamenjate vmes (lahko pa tudi 5 minut vsaka stran, pa potem zamenjate nogi, in še 5 minut, vsaka stran :-D). Podpora je lahko tudi stol!

6. adho mukha upavista konasana, 5 minut. Čelo naslonite na blazino, bolster, stol...

7. paschimottansana, 10 minut. Nogi malo narazen, čelo podprite z blazino ali čim podobnim v primerni višini

8. salamba sarvangasana, 10 minut

9. karnapidasana, 5 minut

Namesto 8. in 9. lahko, če ste še posebej šibki ali je čas vaše lune (takrat se ne obračamo), izberete tole:

10. setu bandha sarvangasna. Stopala in medenica naj bosta približno na isti višini, 10 minut.

in na koncu, 

11. šavasana, 10 minut.

Naj se vam izpolni želja! Imejte se prelepo in SREČNO 2011!!!!!

xoxo,

u

Polna luna in piškoti velikani

Čutite polno luno? Včeraj ponoči in danes so se združili trije naravni pojavi - polna luna, zimski solsticij in lunin mrk. To se je nazadnje baje zgodilo leta 1703.
Všeč mi je beseda solsticij. Zveni pravljično in skrivnostno in čarovniško.
Jaz še kar  prisluškujem svoji intuiciji in si želim še jasnejša navodila ;-). Vmes vozim na avtomatskem pilotu, spiram noske, brišem rite, danes bom najbrž celo noč bolj ali manj pokonci, Tamlajše se je nekaj lotilo :-(.
V ponedeljek sem imela prvo uradno, odprto uro joge za odrasle. Nadomeščala sem učitelja, ki je skočil v Indijo. Vadba poteka v stari, raje-ne-opisujem-kakšni dvorani. Prišlo je skoraj 20 ljudi. Predvidevam, da večina iz radovednosti. Imela sem nepopisno tremo, pa saj jo imam vedno, a včeraj je bila še bolj gosta. Roke so se mi tresle vse do prve badanghullyasane :-). Potem je steklo gladko, a je bilo težko. Ves čas sem imela občutek, da bi se morala bolj ustavljati in popravljati, na skupni uri so bili namreč skoraj čisti začetniki in nekateri, ki vadijo že vsaj pet let. In ves čas sem čutila razklanost in nemočno željo, da ugodim obojim. Ker je bila dvorana mrzla (no je, hladna, recimo temu), sem se ekstra potrudila, da res dobro ogrejemo telesa. Ne vem, če jim je bilo všeč. Nekaterim gotovo, a učiti za nekom drugim je vedno večrezen meč. Občutek imam, da sem jih morda preveč gnala. Hm. Večino časa sem se itak počutila kot na izpitu. Bomo videli, kako bo šlo naprej.
Hočem reči to - nad predanostjo, odločnostjo in pogumom teh, ki sem jih včeraj videla prvič (in morda ne zadnjič) sem očarana. In spoznala sem, kako pomembno je imeti "svojo" skupino. Ljudi, ki jih poznaš, oziroma jih skušaš čimbolje spoznati. Dlje kot vadijo, bolj joga deluje in globlje lahko prodrejo njeni terapevtski učinki. Tega se na eni uri (uri in pol) ne da niti začeti čutiti. Zato nimam preveč dobrega občutka glede včerajšnje ure. Vse skupaj je bilo čutiti kot telovadba. Pa najbrž tudi zato ker smo z "mojimi" dekleti že tako usklajene, da točno vem, kaj katera zmore, kdaj potrebujejo nov izziv, kdaj je čas za korak nazaj...
Rada imam svoje učence. Tako velike kot male. Malim sem za zadnjo letošnjo uro spekla piškote. Zdrave, jasno. Tako gigantsko verzijo. Potem smo na Pravljični jogi iskali dedka Mraza in našli Ognjenega zmaja in pili vročo čokolado s severnimi medvedi in okrasili smerkico. In čisto  na koncu, ko so mali jogiji ležali čisto pri miru in z zaprtimi očmi (noro, res!), so se pod smrekico prikradla darila... Lepo je bilo :-D.

Joga divjina

Ah, tale december.
Pa imam napisan cel spisek tem, ki bi se jih rada lotila, in vedno znova ugotovim, da bi to od mene zahtevalo več časa, več časa, več časa.

Želim si, dragi dedek Mraz, da bi čas postal še bolj elastičen.

Nisem v najboljši koži zadnje čase. In takrat, ko se ne počutim res vrhunsko, sem rada sama. Malo nadišavim sobo, razvijem jogico in začnem. Zadnje čase rada vadim kar po knjigi g. Iyengarja, zdaj sem nekje pri 8 ali 9 tednu. To je lep sklop stoječih asan, nekaj sladkih za telesno jedro (=trebušne mišice) in za konec malo inverzij. Da je "trening" napornejši, naredim prej še eno dolgo širšasano, zdaj že brez stene, v položaju lahko vztrajam vedno dlje (super je - poza je pravi navdih).
Tule je sekvenca, direktno iz knjige:
utthita trikonasana
utthita parsvakonasana
virabhadrasana I 
virabhadrasna II 
virabhadrasana III
ardha chandrasana
parivrtta trikonasana
parsvottanasna
prasarita padottanasana I, II
urdhva prasarita padasana (dvigi nog leže na tleh)
paripoorna navasana
ardha navasana (malo večji razmik med trupom in nogami, roki sklenjeni za vratom)
salamba sarvangasana
halasana
ujjayi pranayama, 5 minut, v šavasani

Vse razen zadnje delam dvakrat, včasih trikrat. Vse skupaj vzame dobro uro, včasih uro in pol.

Načrtno zaviram svojo ambicioznost in hlepenje po zahtevnejših asanah. Ugotovila sem, da je to dobro za disciplino. Zase vem, da moram imeti svoj ego ves čas na vajetih, in sem zato še bolj pozorna na zametke joga snobizma :-).
Pred leti sem bila na uri ashtanga joge (krasna zadeva, potem ko enkrat res dobro poznaš vse asane in si dovolj močan in prožen, da zmanjšaš možnost poškodb na minimum), učiteljica je bila precej introvertirana (sicer ja pa to praksa pri skoraj vseh "vinjasa stil" jogah - učitelj pač stoji na vrhu sobe in vodi, demonstrira sekvenco, ni popravljanja), ampak globoko potopljena v svojo prakso in očitno predana jogistka. Jaz sem prišla samo poskusit in sem skoraj izdihnila, tako naporno je bilo. Še posebej, če delaš na polno in ne le "markiraš", kot smo včasih rekli učenju koreografij na plesnih treningih. Kar hočem reči je to, da sem še bolj kot izčrpanost čutila vzvišenost in zaprtost ljudi, ki je vadila v tistem prostoru, v tistem času (nočem posploševati!!!). Gre za odtenke, za drobce, brezskrbnemu očesu in čutom ponavadi neopazne reči, ampak so obstajali in gotovo še obstajajo, tovrstni joga snobi. Taki, ki gledajo zviška na nekoga, ki v pascimottanasani ne prilepi trupa povsem k nogam, na primer.
Danes opažam, da so joga krogi dejansko zaprti. Krogi joga učiteljev so zaprti skoraj hermetično. Zdi se mi, kot bi se vsi bali, da jim bo kdo drug pobral dobre trike in jim odpeljal učence. "Dog eat dog" svet, torej, z enako ohlapnimi etičnimi načeli kot v kakem drugem svetu. Včasih nisem prepričana, ali si res želim zagaziti v to. Zaenkrat še ostajam navdušena nad krasnimi ljudmi, ki jih spoznavam, nad njihovimi izkušnjami, znanjem... Bomo videli, kako se bo to spremenilo, ko bom (če bom, ko bom) konkurenca.

Pogrešam res dobrega učitelja tukaj, v Sloveniji.
Kar se joge tiče (pa še česa drugega) smo res divjina.

Eh, no, pa sem hotela pisati o tem, kako zelo rada imam svoje učence, kako občudujem njihovo zagnanost in odprto srce, in kako bom najmlajšim jutri pekla piškote za novoletno uro Pravljične joge... Pa drugič :-).


Podnevi, ko moji pripomočki stojijo v kotu, lepo naloženi, postanejo hiška :-)).

Snežaki, smrekica in nedelja

snežaki (in en zajec) so nastajali počasi...

in danes so obviseli na smrečici

:-D.

Spet te noge

Hja, kaj naj rečem, zadnje čase pač veliko razmišljam o podplatih :-D.
Ko sem še delala v Pilates centru, me je vedno znova pretresel pogled na nebogljenost ljudi, ki pridejo v center, pa se morajo takoj sezuti. Nekako tako, kot obiski, ki pridejo na novoletni žur, vsi urejeni in lepi, pa jim ponudimo copate. V hipu odpade vsa "bojna" oprema, res, ko ljudi sezuješ, smo vsi le še - bosi. Nekaterim se je na obrazu videlo, kako težko jim je in kako veliko raje bi bili obuti, v karkoli.

Stopala smo navajeni skrivati, že od malega jih tlačimo v nogavice, čevlje, vse ožje in ožje, s čudnimi težišči, vse pač v imenu mode, lepote in privlačnosti. Tudi prav, v to se ne bom spuščala, tudi sama občasno uživam v občutku, ki ga dajo seksi visokopetni čevlji.
In potem se odločimo vaditi in moramo se začeti ukvarjati s svojimi ubogimi, kot človeška ribica bledimi, zakrčenimi in na vseh koncih otiščanimi stopali (saj ne rečem, da je pri vseh tako, naj mi oprostita, prosim) in potem dobivamo še navodila tipa "dvignite, razširite in razprostrite prste po blazini" ali pa "naj bodo stopala živa, prsti dolgi".
Mene so ta navodila povsem očarala, kaj pa drugega. Ne le, da imam (kot je najbrž očitno, ne) majhen fetiš na stopala, ta očaranost traja še iz časov, ko smo veliko plavali v ljubljanskem pokojnem bazenu Ilirija in je moja ljuba babi prostodušno kazala in razlagala, kako jo dedi heca, da ima prste na nogah narezane kot grablje in da če je drugi prst daljši kot palec, potem je ženska lepa. Potem smo si vse male vnukinje navdušeno merile prste in ugotavljale, katera je res lepa.

Pravijo, da če res dolgo delaš Iyengar jogo, dobiš take plavutkaste podplate, take, da nočeš nositi nobenih drugačnih čevljev kot takih, ki so spredaj zelo prostorni. No, meni se je to zgodilo že precej pred Iyengarjem, hvala lepa.

Zdaj pa zares: da bi senzibilizirali tako majhno in hkrati tako zelo pomembno področje svojega telesa - in to si seveda želite! - lahko uporabite katerega od naslednjih trikov, še raje pa kar vse (zakaj so stopala tako pomembna? Se hecate? Od tega, kako jih uporabljate, je odvisno stanje vaše hrbtenice, drže, telesne pripravljenosti. In pravi izziv je poskusiti kontrolirati čisto vsak majhen prstek tam doli):
1. Uporabite masažno žogico, z bodicami, in jo gnetete pod podplati kadarkoli le utegnete. Bosimi, seveda.
2. Prste rok prepletete s prsti nog in dobro premasirate vse skrite kotičke med prsti.  Bodite pozorni na to, kako se noga, ki jo "obdelate" prvo, popolnoma spremeni. Pozornost takoj zahteva tudi druga!
3. Uporabite trak z zaponko, vanj ujamete palca, naslonite stopali na steno in skušate mezinčka odmakniti čimdlje od palcev (fotka).

Sladki časi

Končno! Urok je prekinjen. Po dolgih letih poskusov in neuspehov so mi zdaj dvakrat zapored uspeli krasni piškoti! (Morala bi reči - so nam uspeli, Tamali sta veselo pomagali :-D.)
Projekta "zdravi piškoti" sem se namreč lotila že nekajkrat, pa je vedno klavrno propadel. Vselej, ko sem namesto bele uporabila kako drugo moko, in namesto belega sladkorja katero od naravnih sladil, se je vse skupaj sfižilo. Drugačnih pač nisem hotela peči. Potem sem se nekaj časa raje posvečala kruhu, pa pitam, štrudlom, tortam. Do zdaj! Lešnikovih poljubčkov nisem utegnila slikati, so prehitro izginili (so bili mogoče še boljši kot tile na spodnji fotki, mandljevi rogljički).

Keč je v tem, da do zadnje podrobnosti sledim receptu. Da za trenutek pustim kreativnost ob strani. Se podredim in sprejemm dejstvo, da je nekdo šel in poskusil vse to pred mano. Da utišam ego in postanem ponižna, spoštljiva in - pridna kuharica. Zveni kot "yamas", jogijska načela, kajne ;-)?

Lekcija

Uh, danes sem pa hrepenela po vadbi kot ne pomnim kdaj. Prav sanjala sem eno dolgo stojo na glavi. Ravnokar sem vstala iz moje najljubše, takoimenovane "hitra_001" sekvence :-). Takole gre: ena srednjedolga, 5 minut, širšasana (= stoja na glavi), pa dolga adho mukha švanasana (= strešica), dolga sarvangasana (= sveča), plug in karnapidasana (=kolena k ušesom) in ena ne tako dolga šavasana (= truplo). Zdajle čutim trebušne mišice, neverjetno, in vozel, ki je začel nastajati v želodcu, se je začel topiti.
Danes sem namreč dobila lekcijo. Še eno uro nazaj, pred vadbo, sem bila polna čustev in nestrpnosti, zdaj je drugače. Čutim večji mir in lažje sprejemam izziv.
Spet sem učila skupino otrok, ki je, khm, če rečem "živahna" je to premil izraz, ampak naj bo, za zdaj. Čakalo me je šest otrok, potem sta prišla še dva. Ni jih zanimalo. Pa ne zato, ker jih ne bi zanimala Pravljična joga (vsaj nikoli do sedaj niso kazali tovrstnih znakov), ampak predvsem zato, ker so pač želeli pritiskati na moje gumbe, kot to v eni od faz najbrž želijo čisto vsi otroci. Ko zdaj analiziram, opažam celo vrsto napak, ki sem jih zagrešila, nevednica, in tako samo sebe obsodila na tako uro, kot se je zgodila danes. Saj če pogledam od zunaj, se je zgodila pač ura otroške joge, nič nenavadnega, grozno je bilo to, da si nisem upala disciplinirati otrok, narediti reda, in čutila sem, da otroci to od mene pričakujejo, jaz pa sem si želela le vadit jogo z njimi! Pa tako super pravljico sem jim pripravila! Tamali so me pojedli za zajtrk. Namazali na kruh, prežvečili in izpljunili. Tako se tudi počutim :-).
Lekcija številka ena: primeren prostor. Pomeni, da je prostor čimbolj prazen, dovolj velik, primerno prezračen in svetel, tla primerno oblazinjena. Čimmanj igrač. Nič kompromisov.
Lekcija številka dva: otroci morajo zamenjati prostor, ali pa morajo imeti med dvema dejavnostima, ki zahtevata njihovo celotno pozornost, nekaj odmora. Malico, klepet, prosto igro.
Lekcija številka tri: po končani uri si moram vzeti veliko časa. Pa če so ceste še tako polne ledenih plošč.

Danes me je vse skupaj res dotolklo. Saj se nabira že nekaj časa, in pridejo trenutki, ko kričim sama v sebi, pa kaj hudiča mi je treba vsega tega? Zakaj vraga ne morem lepo pridno sedeti v pisarni in dati miru?! Zakaj me tole tako žene? Jao.
Ampak, hec je v tem, da zdaj, po stanju čistega obupa (ja, strastno reagiram včasih) spet razumem, vidim in čutim, da moram nadaljevati. Amen.