sreda, 01. december 2010

Lekcija

Uh, danes sem pa hrepenela po vadbi kot ne pomnim kdaj. Prav sanjala sem eno dolgo stojo na glavi. Ravnokar sem vstala iz moje najljubše, takoimenovane "hitra_001" sekvence :-). Takole gre: ena srednjedolga, 5 minut, širšasana (= stoja na glavi), pa dolga adho mukha švanasana (= strešica), dolga sarvangasana (= sveča), plug in karnapidasana (=kolena k ušesom) in ena ne tako dolga šavasana (= truplo). Zdajle čutim trebušne mišice, neverjetno, in vozel, ki je začel nastajati v želodcu, se je začel topiti.
Danes sem namreč dobila lekcijo. Še eno uro nazaj, pred vadbo, sem bila polna čustev in nestrpnosti, zdaj je drugače. Čutim večji mir in lažje sprejemam izziv.
Spet sem učila skupino otrok, ki je, khm, če rečem "živahna" je to premil izraz, ampak naj bo, za zdaj. Čakalo me je šest otrok, potem sta prišla še dva. Ni jih zanimalo. Pa ne zato, ker jih ne bi zanimala Pravljična joga (vsaj nikoli do sedaj niso kazali tovrstnih znakov), ampak predvsem zato, ker so pač želeli pritiskati na moje gumbe, kot to v eni od faz najbrž želijo čisto vsi otroci. Ko zdaj analiziram, opažam celo vrsto napak, ki sem jih zagrešila, nevednica, in tako samo sebe obsodila na tako uro, kot se je zgodila danes. Saj če pogledam od zunaj, se je zgodila pač ura otroške joge, nič nenavadnega, grozno je bilo to, da si nisem upala disciplinirati otrok, narediti reda, in čutila sem, da otroci to od mene pričakujejo, jaz pa sem si želela le vadit jogo z njimi! Pa tako super pravljico sem jim pripravila! Tamali so me pojedli za zajtrk. Namazali na kruh, prežvečili in izpljunili. Tako se tudi počutim :-).
Lekcija številka ena: primeren prostor. Pomeni, da je prostor čimbolj prazen, dovolj velik, primerno prezračen in svetel, tla primerno oblazinjena. Čimmanj igrač. Nič kompromisov.
Lekcija številka dva: otroci morajo zamenjati prostor, ali pa morajo imeti med dvema dejavnostima, ki zahtevata njihovo celotno pozornost, nekaj odmora. Malico, klepet, prosto igro.
Lekcija številka tri: po končani uri si moram vzeti veliko časa. Pa če so ceste še tako polne ledenih plošč.

Danes me je vse skupaj res dotolklo. Saj se nabira že nekaj časa, in pridejo trenutki, ko kričim sama v sebi, pa kaj hudiča mi je treba vsega tega? Zakaj vraga ne morem lepo pridno sedeti v pisarni in dati miru?! Zakaj me tole tako žene? Jao.
Ampak, hec je v tem, da zdaj, po stanju čistega obupa (ja, strastno reagiram včasih) spet razumem, vidim in čutim, da moram nadaljevati. Amen.

2 komentarja:

  1. Draga, TI si super učiteljica Pravljične joge, to najprej. Pod drugo pa, točno to, da si ti učiteljica, pomeni, da delaš red, si ta glavna, si avtoriteta. Naj te tega ne bo strah, to si želimo starši in otroci in to je tvoja stvar, za tem stojiš ti in potem še mi. To, česar se lotevaš z otroško jogo, je napor in lepota, ampak ti to zmoreš, ker sem videla na lastne oči. In tako, kot ni nobene potrebe, da ugajaš vsem odraslim, ni treba, da ugajaš vsem otrokom. Tega ti ni treba, ostalo gre pa zraven. Zdaj si bom pa zažgolela še ‘Jaz sem pametna in pogumna ...’, kar je e dokaz več, kaj si nas naučila:)))

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala, Katja! Danes je že vse drugače :-D!

    OdgovoriIzbriši