sobota, 18. december 2010

Joga divjina

Ah, tale december.
Pa imam napisan cel spisek tem, ki bi se jih rada lotila, in vedno znova ugotovim, da bi to od mene zahtevalo več časa, več časa, več časa.

Želim si, dragi dedek Mraz, da bi čas postal še bolj elastičen.

Nisem v najboljši koži zadnje čase. In takrat, ko se ne počutim res vrhunsko, sem rada sama. Malo nadišavim sobo, razvijem jogico in začnem. Zadnje čase rada vadim kar po knjigi g. Iyengarja, zdaj sem nekje pri 8 ali 9 tednu. To je lep sklop stoječih asan, nekaj sladkih za telesno jedro (=trebušne mišice) in za konec malo inverzij. Da je "trening" napornejši, naredim prej še eno dolgo širšasano, zdaj že brez stene, v položaju lahko vztrajam vedno dlje (super je - poza je pravi navdih).
Tule je sekvenca, direktno iz knjige:
utthita trikonasana
utthita parsvakonasana
virabhadrasana I 
virabhadrasna II 
virabhadrasana III
ardha chandrasana
parivrtta trikonasana
parsvottanasna
prasarita padottanasana I, II
urdhva prasarita padasana (dvigi nog leže na tleh)
paripoorna navasana
ardha navasana (malo večji razmik med trupom in nogami, roki sklenjeni za vratom)
salamba sarvangasana
halasana
ujjayi pranayama, 5 minut, v šavasani

Vse razen zadnje delam dvakrat, včasih trikrat. Vse skupaj vzame dobro uro, včasih uro in pol.

Načrtno zaviram svojo ambicioznost in hlepenje po zahtevnejših asanah. Ugotovila sem, da je to dobro za disciplino. Zase vem, da moram imeti svoj ego ves čas na vajetih, in sem zato še bolj pozorna na zametke joga snobizma :-).
Pred leti sem bila na uri ashtanga joge (krasna zadeva, potem ko enkrat res dobro poznaš vse asane in si dovolj močan in prožen, da zmanjšaš možnost poškodb na minimum), učiteljica je bila precej introvertirana (sicer ja pa to praksa pri skoraj vseh "vinjasa stil" jogah - učitelj pač stoji na vrhu sobe in vodi, demonstrira sekvenco, ni popravljanja), ampak globoko potopljena v svojo prakso in očitno predana jogistka. Jaz sem prišla samo poskusit in sem skoraj izdihnila, tako naporno je bilo. Še posebej, če delaš na polno in ne le "markiraš", kot smo včasih rekli učenju koreografij na plesnih treningih. Kar hočem reči je to, da sem še bolj kot izčrpanost čutila vzvišenost in zaprtost ljudi, ki je vadila v tistem prostoru, v tistem času (nočem posploševati!!!). Gre za odtenke, za drobce, brezskrbnemu očesu in čutom ponavadi neopazne reči, ampak so obstajali in gotovo še obstajajo, tovrstni joga snobi. Taki, ki gledajo zviška na nekoga, ki v pascimottanasani ne prilepi trupa povsem k nogam, na primer.
Danes opažam, da so joga krogi dejansko zaprti. Krogi joga učiteljev so zaprti skoraj hermetično. Zdi se mi, kot bi se vsi bali, da jim bo kdo drug pobral dobre trike in jim odpeljal učence. "Dog eat dog" svet, torej, z enako ohlapnimi etičnimi načeli kot v kakem drugem svetu. Včasih nisem prepričana, ali si res želim zagaziti v to. Zaenkrat še ostajam navdušena nad krasnimi ljudmi, ki jih spoznavam, nad njihovimi izkušnjami, znanjem... Bomo videli, kako se bo to spremenilo, ko bom (če bom, ko bom) konkurenca.

Pogrešam res dobrega učitelja tukaj, v Sloveniji.
Kar se joge tiče (pa še česa drugega) smo res divjina.

Eh, no, pa sem hotela pisati o tem, kako zelo rada imam svoje učence, kako občudujem njihovo zagnanost in odprto srce, in kako bom najmlajšim jutri pekla piškote za novoletno uro Pravljične joge... Pa drugič :-).


Podnevi, ko moji pripomočki stojijo v kotu, lepo naloženi, postanejo hiška :-)).


Ni komentarjev:

Objavite komentar