ponedeljek, 25. april 2011

Osovražena

V soboto imam izpit. Prvi v dooolgi vrsti Iyengar izpitov. Čez 6 mesecev sledi drugi, pa potem čez dve leti tretji, in tako naprej. Sistem je postavljen tako, da ves čas hlepiš. Najprej po večji raznolikosti asan. (In na začetku si, to lahko priznam, želiš, da bi že minila ta prekleta minuta, ko je treba v asani vztrajati.) Potem hlepiš po še bolj detaljnem poglabljanju v asane. Potem po mirnih trenutkih meditacije. Nazadnje pa po mojem hlepiš le še po kompetentnih sogovornikih :-).
Kakorkoli, znati moram 32 asan, dve pranajami in znati moram naučiti svečo oziroma Salamba Sarvangasano. Seznam asan je predvidljiv, osnovne stoječe, sedeče in nekaj inverzij. Ker se v položajih na izpitu vztraja pol minute (ali morda ena?!), moram jasno trenirati tako, da v asani vztrajam dlje, vsaj dvakrat dlje. Pa sem si, piflarka, naravnala štoparico. Dve minuti, vsaka stran. Tadasana ni problem. Vrksasana (drevo) tudi ne. Trikotnik je itak moja najljubša poza, potem pa se začne. Virabhadrasana II in Parsvakonasana s časom ne postaneta lažji. Dve minuti na vsaki strani se vlečeta kot čreva. In ne le to. Moj um se odloči igrati po svoje, začne klasificirati asane. Na tiste najljubše, malo manj ljube, komaj vzdržne in tiste osovražene. Osovražene so vedno tiste, pri katerih imam težave. Ker sem do sedaj postala telesno kar močna, mislim, da je težava drugje. Ko postane naporno, zaslišim glasek, najprej čisto tihcen: "Dovolj je!" "Odnehaj!" ali pa: "Zdaj pa res, no!" Včasih, kadar me mori kaj drugega in nisem čisto pri stvari, je ta glas močnejši, takrat celo vabeče ponudi skrajšano verzijo vadbe, in potem počitek na kavču. Dolgo kopel. Branje knjige. Pisanje bloga. Moj um se zvija kot kača, če jo dregneš. In potem se greva. Včasih zmaga on, včasih jaz. Okej, vedno večkrat jaz.
Rangiranje asan pa je še vedno najljubša dejavnost mojega izvijajočega se uma. Ta hip je najbolj osovražena Chatushpadasana. Poskusila jo bom vključiti v vsakodnevno prakso, da vidim, če jo lahko moje telo vzljubi. Ubožica se mi kar smili :-).


torek, 19. april 2011

Rainbow Kids Yoga

I thought about writing this blog in English, but after thinking it trough, I don't think I can do it. Not at the moment :-(. So, this few words are meant as one big HELLO to my new friends, my fellow Rainbow Kids Yoga certified teachers. This weekend was fantastic, thanks to you, guys!!!

Vrnila sem se iz Londona in kar prekipevam od idej, navdiha, navdušenja. Učiteljica je bila res odlična (se mi je že zgodilo, da TT - teacher training - ni bil to kar sem mislila, da bo. V smislu kvalitete, jasno.) Pravzaprav je bilo tako fino, da sem ob najmanjši možni hotelski sobi le skomignila z rameni, in ob zapletih z londonsko podzemno le prosila za pomoč :-).
Ločitev od otrok je bila boleča. Ampak le zame, sem ugotovila. Tavečja me že spet pošilja v London, češ da je super, ker jo čuvajo stric pa bratranci pa da je cel žur. Hm.
Zdaj je sicer na vrsti odrasla joga, izpit in potem nekaj seminarjev (jupi!!!!!), a do takrat bom tule z vami gotovo delila še kaj zanimivega s področja otroške joge. Za začetek je postalo jasno, da moram začeti učiti tudi malo večje otroke, od 6 do 9 let. Posebej, ne pomešane med starše in male otročke. Joga samo zanje. Zdaj imam najboljše možno orodje in velik kup znanja... Komaj čakam :-D.

Thanks for the photo, Koryn!


sobota, 09. april 2011

Čokoladna torta

Pomlad se vrti okoli rojstnih dni, kratkih potovanj, izobraževanj (joga za otroke, London, naslednji teden, bom poročala!!!), izpitov. (Iyengar joga ima zagotovo najzahtevnejše izobraževanje za učitelje. 500 ur treninga, preden lahko pristopiš k izpitu za level one, prvo stopnjo. Še prej potrebuješ 3 leta vaje, da lahko postaneš (ja, tudi za to je obstaja izpit!) "teacher in training". Ni dovolj, da ZNAŠ, Iyengar jogo moraš ŽIVETI. S tem se zadnje čase kar veliko ukvarjam. Z novo generacijjo učiteljev Iyengar joge - kakih 10 nas bo - se bo raven kvalitete poučevanja joge v Sloveniji gotovo dvignila.)
Vmes sekajo prehladi, vročine, nočna vstajanja, ob vsem skupaj pa mi ne da dihati še zoprna poškodba, zaradi katere ne morem na polno vaditi, ampak moram iskati kompromise, stranpoti, subtilnejše vidike joge. Spet lekcija. Imam pač bolj trdo bučo in mora moje telo kar malo po mizi udarit, da dojamem, kdaj je treba odnehati. Drugače kar rinem in rinem (v težave, ponavadi).

En dober primer ure, ki zmanjšuje napetost, razdražljivost in nihanja razpoloženja. Zelo primerna za čas tik pred menstruacijo, pa tudi za pomlad, z vsemi izzivi, ki jih prinaša. Povzeto po Bobby Clenell, eni od Senior Učiteljic Iyengar joge, Učiteljic z veliko začetnico.

Takole gre:
Supta Baddha Konasana, 5 minut
Supta Virasana, 5 minut
Parsva Virasana, 20 sekund, vsaka stran
Adho Mukha Virasana, 1 minuto
Adho Mukha Švanasana, podprta glava, 1 minuta
Uttanasana, podprta glava, 1 minuta
Prasarita Padottanasana, podprta glava, 1 minuta
Salamba Širšasana, 5 minut
Adho Mukha Virasana, 1 minuta
Salamba Sarvangasana, 10 minut
Ardha Halasana, s stolom, 5 minut
Adho Mukha Swastikasana, 2 minuti, vsaka stran
Janu Širšasana, 1 minuta, vsaka stran
Paschimottanasana, 5 minut
Setu Bandha Sarvangasana, s prekrižanima bolstroma, 8 minut
Viparita Karani, 10 minut
Šavasana, 10 minut.


Danes je bilo sicer (poleg joge) na sporedu družinsko kosilo in za konec sem spekla čisto pravo bio vegansko čokoladno torto. Prvič. Sicer nisem veganka, mi je pa všeč koncept, ki ne vsebuje belega sladkorja ali bele moke. Da ne dolgovezim: torta je najboljša čokoladna torta, kar sem jih kdaj jedla. In jutri bo še boljša:-).