nedelja, 12. junij 2011

Zdaj pa zares

Lep sončen dan, velik, srednje zanemarjen vrt in joga. Uttansana, Parsvottanasana, Prasarita Padottanasana in Malasana so bile danes moje. Nekaj ur sem namreč preživela med puljenjem plevela. Danes je bila moja vadba mešanica karma joge in čisto prave, naporne, Iyengar joge. Sekvenca je morda pomanjkljiva, a jo čutim po celem telesu. Šavasana me čaka takoj ko končam tale zapis...

Drugače pa je moje današnje poslanstvo sporočilo, da me lahko celo dolgo vroče poletje najdete v najbolj kul joga studiu v mestu - City joga centru. Tistemu, ki mi bo povedal, da je izvedel tule, in nato prišel, objubljam posebni tretma :-D.

In še nekaj - če še vedno kdo ne verjame, da otroci resnično ležijo čisto pri miru in z zaprtimi očmi - prilagam dokazno gradivo! V vrtcu Vrtača, v skupini Žoga, sem bila že pred časom: ura Pravljične joge je bila darilo za rojstni dan (how cool is that?!). HVALA otrokom in vzgojiteljicama!












petek, 10. junij 2011

Velika mesta

Zdaj vam bom izdala skrivnost - ne maram preveč velikih mest. Delajo me živčno. To, da moram biti stalno z vsemi čuti na preži, še posebej, če se mi okoli nog motata srakici, je stresno.
A velika mesta imajo svoje prednosti. Tako se kljub vsemu občasno pustim zvleči v katero od evropskih prestolnic - službeno, izobraževalno, družinsko. Zadnji tak podvig je bil Amsterdam, ravno smo se vrnili (in dočakali kovčke, ki jih Italijani sistematično izgubljajo). Izlet je bil očarljiv. Kolesarili smo po ulicah, čez mostičke in klance, šli gledat krokodila in ribe iz Amazonke in cvetlično tržnico in živeli smo na ladji. Absolutno romantično. Še bolj romantično je bilo dejstvo, da je 2 minuti od naše ladjice gnezdil en ljubek Iyengar joga studio. S še bolj ljubko knjigarno v polkleti, s strupenim izborom joga knjig in nadvse simpatičnim lastnikom, ki mi je zaupal, da mu je žena (učiteljica joge) že pred leti rekla, da če želi, da se zakon nadaljuje, bo moral začeti vaditi jogo. "Seveda se šalim," me je nagajivo pogledal. A v vsaki šali je nekaj resnice, kajne?
Učila me je Berber Schoenholzer. Najprej me je z zaupanjem navdalo dejstvo, da pozna vse moje učitelje. Potem me je začarala s sekvenco, z mirnim, sproščenim odnosom in pronicljivim pogledom, ki mu ni ušlo prav nič. Nisem si mogla kaj, da ne bi malo posanjarila, kako lepo bi bilo nekaj časa živeti tam in se pasti po vseh možnih urah joge...
Trgovinam, moji tretji najljubši velikomestni slaščici, se zadnje čase izogibam. (Sicer ne vem, če je to v redu, ker potem dolgo zatajevane strasti izbruhnejo na plano še bolj divje...) In glej ga zlomka - prav tam, kjer smo živeli, na otočku (daaaaaaleč od centra, no, 15 minut kolesarjenja): duhovito ime (Sissy boy), lepa trgovina, kavarnica kar v trgovini, veliko pobarvank in barvic za otroke in veliko lepih oblek. Pa igrač. Pa stvari, ki jih, saj veste, nujno potrebujemo. Še dobro, da niso prodajali spodnjega perila in da so od čevljev kategorično ponujali le allstarke! Po mojem sem porušila osebni rekord hitrostnega zapravljanja, slabi vesti pa se bom tokrat odpovedala, hvala lepa :-).