Ta teden sem končno začela učiti malčke tudi v centru Ljubljane, v Pilates holističnem centru. Prva ura je bila odlična! Otrokom je bilo všeč. Mamam tudi. Imela sem še malo večjo standardno tremo, ker sem uro vodila v svojem bivšem centru (včasih sem poučevala pilates in pilates jogo) in je bilo poleg pritiska prve ure prisotno še nekaj nostalgije pa odgovornost do ene mojih učiteljic in prijateljic, pokojne Jerneje Perc. Uh, sem vesela, da je šlo vse gladko! Pripravila sem uro o pravljični žabi, ki jo je ugrabila pretkana čarovnica... in s ponosom sem na plano privlekla svoj najnovejši ulov, leseno žabo. Otroci so morali z zaprtimi očmi ugibati, kdo dela tak zvok (s palico podrgneš po žabinem hrbtu) in potem so seveda vsi poskusili "igrati na žabo". (Seveda pa se to še zdaleč ni moglo primerjati s čisto pravo, ogromno, živo bogomolko, ki jo je na uro prinesel Jun (upam, da sem pravilno napisala njegovo ime), mali jogi in biolog. Bogomolka je ravno malicala veliko zeleno kobilico, a začuda ni nihče vreščal. (Zdaj mi je nerodno, ampak edini zvok nelagodja je ušel meni...!)
Torkova ura me je naučila še, da v resnici ne morem omejevati ure v smislu: od četrtega leta so otroci na uri sami. Veliko je namreč staršev, ki si želijo biti s svojim otrokm, z njim vaditi, si vzeti tisto uro samo za enega izmed svojih otrok. Prisežem, da se mi zdi, da tudi kakšna mami včasih pade noter! Pa ne trdim, da je kaj narobe, če otroka le pripelješ - seveda ne! Meni kot učiteljici je včasih lažje delati samo z otročki. V vrtcih so odzivi tako neposredni, tako pristni, tam moram biti elastična do lune in nazaj, skoraj lepljiva, da mi otroci ne pobegnejo v sosednji prostor, kjer so kocke, knjigice, punčke - pač vse drugo, kar ni joga.
To sem napisala le zato, ker bi rada objavila tole fotko. Žaba mi ni dala miru, odkar jo je v učiteljskem tečaju uporabila
Cristin Tighe, moja prva učiteljica, ko sem se lotila joge za otroke. Lepa, ne? (Še lepša bi bila bogomolka :-D.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar