Poškodba = učiteljica

En parivrrta trikonasana preveč, ali pa preveč zavit, in moj križ ni več to kar je bil :-(. Zvečer po vadbi je bilo še vse okej, zjutraj sem že čutila bledo bolečino, ki se je čez dan stopnjevala do kar močne bolečine. Otroke sem komaj še dvigovala, zvečer pa sploh ni šlo več nič, samo še ležanje na tleh, s pokrčenimi koleni. Najprej sem kuhala od jeze. Potem me je skrbelo. Zdaj sem precej mirna in študiram položaje, ki olajšajo boleč spodnji del hrbtenice. Še dobro, da v petek pride Michael, vprašala ga bom, kaj storiti. Pa k fizioterapevtki grem (prvič v življenju!), pa jutri še k zdravnici. Sicer ni grozno, lahko hodim in počnem stvari, vsaj zdi se mi, ne poskušam preveč, ampak jaz bi rada jogo delala na polno! Do konca svojih dni.

Kot rečeno, najprej sem bila jezna. A vse bolj sumim, da bo ta izkušnja dragocena. Namreč, do zdaj sem vsem, ki so prišli k meni na jogo z bolečinami v križu ali z občutljivostjo v tem predelu hrbta (ni jih malo!), pripravljala asane, ki naj bi pomagale, študirala sem knjige, poskušala asane na sebi, ampak vedno sem se počutila rahlo goljufivo, kar malo sleparsko. Namreč, sama nikoli nisem imela težav, asane sem izvajala precej brez težav, poškodovana nisem bila še nikoli. Vsaj resneje ne. (Saj tole tudi ni preveč resno, baje. Danes mi je zdravnica zatrdila, da če bi bilo resno, ne bi mogla niti hodit. Jaz pa jutri učim dojenčke in mamice :-D.)

Terapevtske možnosti, ki jih ponuja joga, so neskončne. Ne-skon-čne. Slutim, da se bliža čas, ko se jim bom posvetila bolj od blizu. Saj veste, pri jogi šteje osebna izkušnja. Upam, da bom za svojo lahko hvaležna.