petek, 9. december 2011

Čuječnost, drugič

Dovolila sem si malce nečuječnosti in pojedla vrečko čokoladnih rozin popolnoma nezavedno, ob računalniku. Mmmmm. Težava je v tem, da: ker se tega skoraj nisem zavedala, je tako, kot da jih nisem pojedla. Ne čutim nobene POTEŠENOSTI. In zdaj tuhtam, ali bi še eno...

Po enem tednu strogih domačih nalog in novi tedenski nalogi in prvih poskusih čisto prave meditacije z osredotočanjem na dih, sem ugotovila naslednje:
- Zdajle bom odprla še eno vrečko čokoladnih rozin in obljubim, da bom jedla eno po eno, ne več celo pest naenkrat.
- Meditacija je garanje. Če ste mislili, da je raztezanje zadnjih stegenskh mišic napor, ali da je napor 200 sklec, potem..., potem imate seveda prav. Ampak treniranje uma je nova dimenzija napora. Morda celo nova definicija napora.
- Nobene skrivnosti ni. Nobenega čudeženega razsvetljenja, vsaj ne po enem tednu.
- Ni preveč prijetno. Stalno se soočaš z neudobjem, neugodjem, lastno nestrpnostjo, lastnimi napakami.
- Ni preveč zabavno.
- Po meditacji se ne počutim nič bolje, ali mirneje. No, mogoče malce mirneje, ampak res le MALCE.
- Slutim in čutim, da štejeta samo kilometrina in vaja.
- Ne bom odnehala!




Foto by Vexi

Ni komentarjev:

Objavite komentar