petek, 27. maj 2011

Nekaj čarobnega

Tapas = The abillity to withstand discomfort.

Velikokrat me ljudje sprašujejo, kako mi uspe vsak dan vaditi. Seveda poznam cel kup trikov, ampak večinoma jih ne potrebujem. Moje telo zahteva jogo, tako preprosto je to. Počasno. Discipliniranje. Telesa. Ki vodi k discipliniranju uma.
Ko sem se pripravljala na prvi porod, sem šla na nekaj tečajev - priprava na dojenje, pa na porod, pa dihanje med porodom in podobno. Nekaj stvari je bilo uporabnih, večino sem pozabila, eno stvar pa sem si zapomnila: v zadnjih mesecih nosečnosti sem se vsak dan tuširala z mrzlo vodo. "S tem pripraviš telo na neudobje. Porod boli. Ampak s to bolečino je lahko delati - na koncu je namreč nagrada."
Zdaj, mrzla voda ni nekaj, kar bi počela z veseljem (razen poleti). Nimam preveč toplotne izolacije in jaz se tuširam zjutraj, ko so radiatorji še mrzli. Kakorkoli, zdelo se mi je pomembno, argument je bil dober in takrat sem se začela tuširati z mrzlo vodo. To počnem še danes.
Podobna zgodba gre s suhim krtačenjem. Edini problem je to, da se koža navadi na krtačo in potrebuje vedno bolj grobe ščetine, da bi spet zadovoljno sijala. Vem, marsikomu bo to zvenelo ekstremno, ampak, hej, to je joga blog :-). Zelo podobno je bilo z mano že v najstniških letih, ko je nekaj malega plesa od mene zahtevalo redne treninge in veliko bolečega raztezanja. Takrat smo temu ljubkovalno rekli mazohizem :-).

Vadim zvečer, sem že pisala. Težko se je odpovedati večerji, branju, televiziji in čokoladi, dobremu filmu v dvoje, pisanju bloga, urejanju papirjev, delu, načrtovanju - ampak, ko se vprašam, kaj bi zdajle najraje počela, je odgovor jasen. (Seveda se prilagodim, živim vendar v tem svetu in če najdražji pomaha z najnovejšim filmom ali če se obeta dobra nogometna bitka ;-), se moja vadba pač skrči na tri poze plus šavasano.) Kar hočem povedati je to, da že ves čas hrepenim po jutranju vadbi. Lažje obvladljiva, pristnejša, malo bolj trda. Jutra so moj najljubši del dneva. Do sedaj to ni bilo mogoče, ker sta se piški zbujali in vsa zalepljena sem ob 4.30h samo poklopila budilko. 
Ta teden pa se dogaja nekaj čarobnega. Vsako jutro se sama od sebe zbudim še pred peto (5h), popolnoma nič zaspana. Dvakrat sem ignorirala to pobudo, tretjič, danes, pa sem si rekla, zakaj pa ne. Vstala s ptiči, popila limono, razgrnila manduko in .... ah.....  Uro in pol. Žal brez pranajame in meditacije, ravno takrat je iz sobice prikorakala Tamlajša, ampak .... ah....

Dan je bil drugačen :-D.

2 komentarja: