Predanost

Obstajajo (vsaj) tri vrste učencev: taki, ki vadijo občasno, priložnostno, vsake toliko jih potegne redna tedenska vadba z učiteljem, v skupini. Potem so tu taki, ki vadijo resno, redno, ki imajo svoje učitelje, svoj izbrani stil in vedo, zakaj vadijo. In nazadnje so tu taki, ki si želijo še več. Žarečih oči, v prvih vrstah, tihi, predani, odločni. Počasi začenjam prepoznavati vse vrste učencev Joge, tudi tiste bolj eksotične. Pa te, ki se jih ne da popredalčkati.
Resneje, kot stopate po jogijski poti, večja je verjetnost, da se vam bo zgodilo kaj od naštetega:
nehali si boste barvati lase, nehali boste jesti meso, začeli si boste miksati zelenjavno sadne sokove, na vaši knjižni polici se bodo znašle knjige z naslovi kot na primer Bhagavadgita, Upanishade, Anatomija & Asane, začeli boste fetišizirati stopala, zbirati kratke hlače in znali boste uporabljati samosprožilec na kateremkoli fotoaparatu.

In če joga nežno zagovarja askezo, na skoraj vseh področjih, potem moja sračja ženska narava, ki ji srce zaigra ob lesketajočih, bliskajočih in dragocenih rečeh, eksplodira, ko pride do stopal. Kar ni skrivnost, to že veste. Nekaj časa sem bila sramežljiva in zadržana, a teh časov je do nadaljnega konec. Moj učitelj se rad norčuje iz lakiranih nohtov na nogah, in zadnjič je zagledal moje: "Oh, so you pull your ear and they start blinking?" se je smejal. Jaaaa!!!! Laku je ime Dim Sum Plum, če se sprašujete. In ja, prstan je zlat :-D, narejen posebej zame. Ahh...