Z obračanjem na glavo je povezanih veliko strahov. Od prastrahu pred padcem in strahu pred poškodbo hrbtenice (ki je tudi precej realen, če smo iskreni), do klasičnih strahov pred ogromnim prostorom zadaj, prostorom, ki ga ne vidimo, ne čutimo, ne poznamo.
Zato je treba imeti dobrega učitelja, ali več njih.
Dober učitelj ti že na prvih nekaj urah (če si zrel za to, seveda) vlije dovolj samozavesti, da poskusiš nekaj, česar sam ne bi nikoli. Taka doživetja so gorivo jogijskega študija, razlogi, zakaj vztrajati, zakaj riniti naprej, zakaj sploh početi vse to. Občutek, ko prvič pogledaš na svet od spodaj navzgor, je res dih jemajoč.
Nisem namreč ena tistih, ki bi že v osnovni šoli z lahkoto delali stoje, salte, premete, ne, bila sem ena tistih, ki še po vrvi niso prišle meter od tal, kaj šele po drogu, kjer je še drselo povrhu. Kje so bili šele premeti!
Pa se danes nisem hotela poglabljati v obrnjene položaje, ti zahtevajo več časa in poglobljenejši pristop, tudi na tem preprostem blogu :-). Morda le na hitro omenim, da se Sirsasana, stoja na glavi, imenuje "kralj" vseh položajev in sveča, Salamba Sarvangasana, "kraljica" asan. Ne brez razlogov, jasno, ampak o teh drugič, če mi dovolite.
Nekaj "študentov" Iyengar joge se nas vsake toliko dobi in vadimo, se pripravljamo na izpit. Drug drugega popravljamo in spodbujamo. Zadnjič je P. samo stala poleg mene, ko sem cvilila, da Pinche Mayurasane pa res ne upam, da tega pa ne morem, in - he - v naslednjem trenutku sem dvorano že gledala od spodaj navzgor. Oziroma, če sem natančna, buljila sem v tla direktno pod in malo za sabo. Fizično ni naredila ničesar drugega kot da je malo zadržala mojo nogo, ko se je dotaknila stene!
Tole je ta poza. Od takrat z njo nimam težav, pravzaprav sem jo vzljubila. Napak je še veliko in do ravnotežja v prostoru mi še nekaj manjka, ampak ko te stvari enkrat stečejo, je to le še vprašanje časa :-D. Hvala ti, P., super učiteljica si!
Ni komentarjev:
Objavite komentar