Popolna slika

Danes popoldne sem bila z družino v živalskem vrtu, kot najbrž še polovica Ljubljane. Zadnji indijansko poletni dan! Super je bilo, no, ampak nočem povedati tega. Srečala sem znanko. Znanko, drage moje, ob kateri lahko vadim jogo še sto let, pa me bo še vseeno zalila strupenozelena zavist. Dva otroka, majhen bel kuža, otroci čisti, urejeni, lepo oblečeni, voziček snežno čist, ona pa urejena do zadnje podrobnosti. Do zadnjega laska, če me razumete. Oblačila izbrana z mero in okusom, z veliko denarja, dodatki popolni, make up diskreten, frizura enostavna pa vendar ah, postava ah ah, v glavnem, saj razumete?! In kar je najhuje, to je videti tako, kot da se ženska sploh ne trudi!

Srečna sem v svojem življenju, ves čas se zavedam tega. A to, da je tako polno, nabito z akcijo, emocijami, obveznostmi in dead line-i, to prinaša tudi stvari, ki jih načeloma skušam ignorirati. Včasih pa mi butnejo v obraz. Kot danes popoldne, na primer.

Nikoli mi ni uspevala popolna urejenost, urejenost, ki zahteva posebne čevlje za k vsaki kombinaciji oblačil in frizerja dvakrat na teden, vedno sem bila glede tega malce "umetniška". Zame se pri umetnih nohtih, nepretrgani zalogi svežih najlonk raznih barv in zelo visokih petah vse neha. Odkar imam otroke in močan hobi, pa se neha že prej. Včasih že pri nepopuljenih obrveh, nedepiliranih nogah, kupih nezloženega perila v stanovanju, kosmičih prahu po kotih, zasušenih skodelicah od predvčerjašnjega zajtrka. Šmikam se skoraj ne več, razen na poti v službo si na hitro (med rdečo lučjo, in hvalabogu za kak vlak) napacam maskaro in malo rdečila. Nohtov si ne lakiram (razen dvakrat na leto, in še to le poleti), k frizerju ne hodim (spet, dvakrat na leto), vse to, samo da bi lahko bila več z otroki in najdražjim, da bi lahko naredila vse nujne reči za službo in da bi lahko uživala v svoji joga oazi. Včasih pač mora kak del življenja potrpeti. Ali pa sem enostavno prelena za te reči?

Rada bi slišala, kako uspeva vam :-).