torek, 21. december 2010

Polna luna in piškoti velikani

Čutite polno luno? Včeraj ponoči in danes so se združili trije naravni pojavi - polna luna, zimski solsticij in lunin mrk. To se je nazadnje baje zgodilo leta 1703.
Všeč mi je beseda solsticij. Zveni pravljično in skrivnostno in čarovniško.
Jaz še kar  prisluškujem svoji intuiciji in si želim še jasnejša navodila ;-). Vmes vozim na avtomatskem pilotu, spiram noske, brišem rite, danes bom najbrž celo noč bolj ali manj pokonci, Tamlajše se je nekaj lotilo :-(.
V ponedeljek sem imela prvo uradno, odprto uro joge za odrasle. Nadomeščala sem učitelja, ki je skočil v Indijo. Vadba poteka v stari, raje-ne-opisujem-kakšni dvorani. Prišlo je skoraj 20 ljudi. Predvidevam, da večina iz radovednosti. Imela sem nepopisno tremo, pa saj jo imam vedno, a včeraj je bila še bolj gosta. Roke so se mi tresle vse do prve badanghullyasane :-). Potem je steklo gladko, a je bilo težko. Ves čas sem imela občutek, da bi se morala bolj ustavljati in popravljati, na skupni uri so bili namreč skoraj čisti začetniki in nekateri, ki vadijo že vsaj pet let. In ves čas sem čutila razklanost in nemočno željo, da ugodim obojim. Ker je bila dvorana mrzla (no je, hladna, recimo temu), sem se ekstra potrudila, da res dobro ogrejemo telesa. Ne vem, če jim je bilo všeč. Nekaterim gotovo, a učiti za nekom drugim je vedno večrezen meč. Občutek imam, da sem jih morda preveč gnala. Hm. Večino časa sem se itak počutila kot na izpitu. Bomo videli, kako bo šlo naprej.
Hočem reči to - nad predanostjo, odločnostjo in pogumom teh, ki sem jih včeraj videla prvič (in morda ne zadnjič) sem očarana. In spoznala sem, kako pomembno je imeti "svojo" skupino. Ljudi, ki jih poznaš, oziroma jih skušaš čimbolje spoznati. Dlje kot vadijo, bolj joga deluje in globlje lahko prodrejo njeni terapevtski učinki. Tega se na eni uri (uri in pol) ne da niti začeti čutiti. Zato nimam preveč dobrega občutka glede včerajšnje ure. Vse skupaj je bilo čutiti kot telovadba. Pa najbrž tudi zato ker smo z "mojimi" dekleti že tako usklajene, da točno vem, kaj katera zmore, kdaj potrebujejo nov izziv, kdaj je čas za korak nazaj...
Rada imam svoje učence. Tako velike kot male. Malim sem za zadnjo letošnjo uro spekla piškote. Zdrave, jasno. Tako gigantsko verzijo. Potem smo na Pravljični jogi iskali dedka Mraza in našli Ognjenega zmaja in pili vročo čokolado s severnimi medvedi in okrasili smerkico. In čisto  na koncu, ko so mali jogiji ležali čisto pri miru in z zaprtimi očmi (noro, res!), so se pod smrekico prikradla darila... Lepo je bilo :-D.


2 komentarja:

  1. Nadomeščanja res niso nič hvaležna...ampak če se prepustiš in daš sebe v vadbo, so ljudje najbolj hvaležni. Vsaj take so moje izkušnje :) Je pa res da nikoli ni vsem všeč - eni so navajeni drugega stila (čeprav mamo vsi kao enakega), eni so navezani na učitelja...
    Tale lokacija je pa meni nočna mora (meni je še elektrike zmanjkalo!).

    Ti si pa res zelo pozorna do svojih malih! Prav lepo si jih presenetila:)

    OdgovoriIzbriši
  2. Irena, hvala!

    Ja, tamalim je bilo všeč, so tako navdušeno iskali svoja imena, da so še na nalepke pozabili :-D!

    OdgovoriIzbriši