It takes two

Ena joga pravljica, tri različne skupine otrok (jutri me čaka četrta), tri popolnoma različne zgodbe.
Že odkar učim otroke, opažam, da je zelo pomembno, v kakšnem stanju sem, ko se ura začne. Vsaka napetost, živčnost, nerazpolženje, četudi nezavedno ali pa vsaj potlačeno, se na otroke prenese kot elektrika po bakreni žici.
Pomembno je tudi, da mi je pravljica všeč, da verjamem vanjo, da zabava tudi mene.
Včeraj so bili izpolnjeni vsi pogoji - uspelo mi je najti bližnjico in prišla sem 10 minut prej, ničesar nisem pozabila, otroci so se, čudoviti kot vedno, odkrito veselili, skratka, vse bi moralo teči kot po maslu. Pa ni. Deklica, ki vadi z mano že dolgo in za katero vem, da ji je Pravljična joga všeč, da je všeč njenima staršema, na vadbo hodijo najraje skupaj in so ena taka zelo nežna družina, se je ta dan odločila, da noče. Ne le vaditi, da noče ničesar. Prvi del ure je minil še dokaj normalno, potem pa se je začelo - mala je sitnarila in jokala in to smo boleče občutili vsi v dvorani. Ni hotela povedati, kaj je narobe, le tiho je cvilila. Druga deklica, ki vedno lepo sledi in me gleda z velikimi temnim očmi, se je demonstrativno usedla na jogico in ni hotela ponoviti več ničesar. Za občutljivo otroško srce je bilo vse skupaj preveč - vsi smo sočustvovali z jokajočo punčko in z nemočnim očkom. Čisto na koncu ure je mala povedala, da je jokala zato, ker si je zaželela isto igračko kot deklica, ki jo je vzela sekundo pred njo.

Včasih otroci ne ponovijo asane. Včasih to "nesodelovanje" traja nekaj tednov. Ampak ves čas kot uročeni opazujejo mene in druge otroke in starši mi poročajo, da potem doma skušajo vse ponoviti. Včasih je za nekatere informacij preveč, včasih jm je nerodno. Ljudje smo pač različni in majhni otroci še celo niso narejeni na gumb, ki bi ga pritisnili ob točno dolčeni uri, na točno določen dan, teden za tednom. Enostavno ne gre tako.
Še vedno me katera od podobnih situacij spravlja v obup. A se vse bolj spretno izkopljem iz brezplodnih misli :-). Raje začutim veliko spoštovanje in še več ponižnosti. In potrpežljivo zložim skupaj naslednjo pravljico. Potrpežljivost je beseda ko jo iščem. Vrlina, ki se jo učim vsak dan znova.

Jutri začnem z vadbo mamic z dojenčki. Pripravila sem luštno uro (in pol), mamice se bodo "nagarale" in se naučile nekja učinkovitih "prijemov" za popestritev igre in izmenjave nežnosti s svojim dojenčkom. Bomo videlil, kako bo šlo, vsekakor poročam :-D. Medtem spoznajte mojo malo plastično pomočnico. Ime ji je Budi (ni moja ideja!).

Še to: predlagam pozo dneva, ki jo lahko delate res pogosto. Je namreč odlična kot priprava na težje asane in posebej primerna za ženske, ki si ves čas želimo vitek pas in krepke trebušne mišice. (Še posebej po porodu ali več porodih!)
Poza je kombinacija delfina in deske. Podlahti so na tleh, prsti na rokah razprti, teža enakomerno razporejena po vsej površini, ki se stika s tlemi. Telo je ravno kot deska. V pozi potiskamo dlani in podlahti močno v tla in na ta način povečamo moč in stabilnost poze. Ne pozabimo dihati. Zadržimo vsaj nekaj krogov, vdihov in izdihov, enakomerno in počasi. Odlična je za krepitev mišic telesnega jedra, trebušnih in hrbtnih, krepko delujejo mišice ramenskega obroča. Dojenček lahko leži med rokama in se spogleduje z mamico. Če mamica zmore, se lahko gresta eskimske poljubčke. Lažja različica: kolena na tleh.