Čeprav se načeloma strinjam s tem, da bi tisti, ki učijo jogo, morali živeti in delati v skladu z osnovnimi jogijskimi principi (yama, niyama), da torej ves čas skrbijo za dobro vseh prebivalcev planeta in vesolja, da nesebično ves čas pomagajo, da ne smetijo planeta, da torej ne prodajajo nepotrebnih in celo, o groza!, plastičnih predmetov, da niso pohlepni, da torej naivnim študentom joge ne prodajajo dragih tečajev za učitelje brez pravih referenc, skratka, da v joga svetu držijo pokrov nad brezobzirno vladavino trga, pa po drugi strani verjamem, da se joga razvija, da se spreminja in da nad motivi posameznika, ki se loti vadbe, nikoli, ampak res nikoli ne bi smeli vihati nosu. Še posebej učitelji! Saj če verjamemo v moč joge, bo ta itak slej ko prej posameznika zapeljala v svoje globine, hočeš nočeš si bo telo zaželelo redne(jše) vadbe, um bo slej ko prej postal mirnejši, bolj tih in bolj čist, čustva bodo znižala nihaje in obrate. Joga bo že poskrbela za posameznika in njegovo preobrazbo. Kdo smo mi, da bi sodili (pa čeprav učitelji)? Zame sta lepo oblikovana zadnjica in vitek pas enako pomembni motivaciji kot razsvetljenje. Učenec je učenec in vsak je tam s svojimi razlogi in vsak je na jogici sam. S svojim dihanjem, svojimi (pre)kratkimi stegenskimi vezmi, svojimi šibkimi rokami, svojimi strahovi ini dvomi...
Jogi, ki jo učim, rečem Joga za Ženske. Otroke učim Pravljično jogo. Ljubim dobre brende, ljubim lepe pakete, ljubim ljudi, ki vedo, kaj delajo in ki to delajo strastno. Poslanstvo je to, da čimveč ljudi vadi jogo, kajne? V tem primeru takoj podpišem, da cilj opravičje sredstva. Odnehati je treba le, ko je v nevarnosti učenčevo (ali učiteljevo) dobro počutje, ali celo zdravje. Osnovni pogoj je torej znanje, velika količina kvalitetnega, s prakso podčrtanega znanja.
Ko sem še pred davnim leti (kakih 10 let nazaj, če sem natančnejša) nekoč mimogrede svojemu svaku (ki je učitelj telovadbe, učitelj smučanja, tenisa, difovec, skratka, vsesplošno telesno razgledan in opremljen človek) omenila, da bi rada učila jogo, me je pogledal s skepso v očeh (on je pač take sorte tič, dvomi o vsem in njegova komunikacija je redkobesedna in neposredna), češ, TI, pa učiteljica joge! Za to je treba vendar biti star vsaj 50 let in ogroooomno vedeti, je rekel. Takrat me je njegovo mnenje splašilo in me, priznam, malce zaustavilo. Pa ne za dolgo :-). Joga itak ni nekaj, kar bi se človek naučil in potem znal... Joga je pot. Polna švica, študija, bolečin in ljubezni.
Za konec še modrost našega sostanovalca: visenje na glavi je zakon! On že ve :-)
Joga je pot... in po mojem mnenju bi, tako kot v življenju, tudi tukaj moralo veljati, da je pot pomembnejša od cilja.
OdgovoriIzbrišiMene na eni strani moti to, da se joga zapre in da če ne delaš prave joge (torej po mojem mnenju kar delam jaz je pravo), to ni to. In da učitelji hkrati od učenca pričakujejo, da če je prišel na jogo, naj sodeluje, razteza noge, zbezlja iz sebe ves tamas... namesto da bi bili odprti in sprejeli vsakega, ne glede na to ali je to poglobljena vadba joge, dihalne vaje, boljši občutek, le čas zase ali preprosto sprostitev. Vsak je po mojem mnenju enako pomemben in enakovreden ostalim.
Po drugi strani pa tudi komercializacija ni vedno pozitivna... mene moti to, da se joga (vedno bolj) predstavlja v neki preobleki. Seveda so razlogi in poti lahko različne... tudi cilji, nenazadnje. Ampak pri VSEM in vseh se mi zdi pomembno, da se ne pozabi, da je bistvo ne le očiščenje telesa (balasta za namen lepe postave ali še globjih stvari, za cilj razsvetljenja) ampak tudi našega DUHA - kot si rekla: yame in niyame. To je (med drugimi stvarmi) tudi tisto nekaj, kar jogo krepko loči od vseh ostalih vadb. To je tisto, da vsak v sebi najde dobroto in jo brezpogojno deli - brez hinavščine, negativnosti, sovraštva.
Tako kot na primer nekateri potrebujejo meditacijo, da najdejo sebe... tako drugi potrebujejo različne vrste joge, da najdejo (razvijejo) dobro v sebi.
Uf... to je pa že za roman ;)
Irena, se strinjava :-).
OdgovoriIzbrišiO nečem pa le odloča "trg" - k dobrim učiteljem se učenci vračamo, čeprav kdaj vmes poskusimo kaj drugačnega, novega. in prav je tako :-D.