Čiščenje

Vsako pomlad me zgrabi želja po urejanju, še hujša kot tista pri mesečnih ciklusih. Spomladi si zaželim čiščenja omar, urejanja predalov, praznjenja polic, z največjim veseljem mečem stvari stran / jih podarjam. Včasih me strast do fengšuiziranih ali vastuiziranih prostorih tudi zanese in potem se še mesece tolčem po glavi, kaj mi je vendar bilo, da sem vrgla stran tisto super xy zadevo. Najdražji je tako pred dvema letoma z veliko prepričevanja rešil usnjeno jakno, za katero sem bila v zaslepljeni pomladanski vnemi prepričana, da je ne bom nikoli več oblekla. Uh, bi se mi kolcalo!
Poleg čiščenja prostorov me je vsako pomlad mikal post. Letos sem prvič dovolj svobodna (tamali nista več dojenčka), da sem si upala. Ker sem sumila, da moje telo ne bi dobro odgovorilo na radikalen stradež (zgolj voda), se mi je zdel post z zelenimi kašastimi sokovi vedno bolj privlačen. In ker ponavadi tudi naredim vse, kar me zanima, sem ga kar poskusila. Prejšnji teden. Dva dni priprav, tri dni posta, potem pa še nekaj dni vračanja nazaj na "normalno" hrano. (Za ta zadnji del mi je malo žal, da ga nisem bolje izpeljala, morala bi si vzeti še več časa, tako pa me je premagala ogromna skleda regrata. S skoraj vsem, kar paše k regratu:-).)
Kaj naj rečem - vse je res, kar govorijo o postu. Prva dva dneva sta bitka. Vrti se ti, glava boli, zvečer sanjaš o palačinkah s čokolado (ki si jih pred dvema urama pekel za otroke). Tretji dan letiš. Predvidevam, da tudi četrtega, pa petega... Sama si ne drznem tako daleč. Zaenkrat mi zadostuje mala zmaga, lepša koža in premagana sladkor in kava. Saj ne, da sem odvisna - s kavo imava en tak ljubezensko sovražni odnos, ki ga moram vsake toliko prekiniti. Všeč mi je okus, učinek pa ne. S sladkorjem pa, uf, to bi zahtevalo čisto svojo zgodbo... V glavnem, morala sem se malo považiti :-).

Vesela bom vaših izkušenj!