ponedeljek, 25. april 2011

Osovražena

V soboto imam izpit. Prvi v dooolgi vrsti Iyengar izpitov. Čez 6 mesecev sledi drugi, pa potem čez dve leti tretji, in tako naprej. Sistem je postavljen tako, da ves čas hlepiš. Najprej po večji raznolikosti asan. (In na začetku si, to lahko priznam, želiš, da bi že minila ta prekleta minuta, ko je treba v asani vztrajati.) Potem hlepiš po še bolj detaljnem poglabljanju v asane. Potem po mirnih trenutkih meditacije. Nazadnje pa po mojem hlepiš le še po kompetentnih sogovornikih :-).
Kakorkoli, znati moram 32 asan, dve pranajami in znati moram naučiti svečo oziroma Salamba Sarvangasano. Seznam asan je predvidljiv, osnovne stoječe, sedeče in nekaj inverzij. Ker se v položajih na izpitu vztraja pol minute (ali morda ena?!), moram jasno trenirati tako, da v asani vztrajam dlje, vsaj dvakrat dlje. Pa sem si, piflarka, naravnala štoparico. Dve minuti, vsaka stran. Tadasana ni problem. Vrksasana (drevo) tudi ne. Trikotnik je itak moja najljubša poza, potem pa se začne. Virabhadrasana II in Parsvakonasana s časom ne postaneta lažji. Dve minuti na vsaki strani se vlečeta kot čreva. In ne le to. Moj um se odloči igrati po svoje, začne klasificirati asane. Na tiste najljubše, malo manj ljube, komaj vzdržne in tiste osovražene. Osovražene so vedno tiste, pri katerih imam težave. Ker sem do sedaj postala telesno kar močna, mislim, da je težava drugje. Ko postane naporno, zaslišim glasek, najprej čisto tihcen: "Dovolj je!" "Odnehaj!" ali pa: "Zdaj pa res, no!" Včasih, kadar me mori kaj drugega in nisem čisto pri stvari, je ta glas močnejši, takrat celo vabeče ponudi skrajšano verzijo vadbe, in potem počitek na kavču. Dolgo kopel. Branje knjige. Pisanje bloga. Moj um se zvija kot kača, če jo dregneš. In potem se greva. Včasih zmaga on, včasih jaz. Okej, vedno večkrat jaz.
Rangiranje asan pa je še vedno najljubša dejavnost mojega izvijajočega se uma. Ta hip je najbolj osovražena Chatushpadasana. Poskusila jo bom vključiti v vsakodnevno prakso, da vidim, če jo lahko moje telo vzljubi. Ubožica se mi kar smili :-).


2 komentarja:

  1. Vsa čast, to z dvemi minutami!
    Jaz hlepim po sekundah...zase :S

    OdgovoriIzbriši
  2. Jah, ti dve minuti sta kar "reality check" ;-).

    OdgovoriIzbriši