Osovražena

V soboto imam izpit. Prvi v dooolgi vrsti Iyengar izpitov. Čez 6 mesecev sledi drugi, pa potem čez dve leti tretji, in tako naprej. Sistem je postavljen tako, da ves čas hlepiš. Najprej po večji raznolikosti asan. (In na začetku si, to lahko priznam, želiš, da bi že minila ta prekleta minuta, ko je treba v asani vztrajati.) Potem hlepiš po še bolj detaljnem poglabljanju v asane. Potem po mirnih trenutkih meditacije. Nazadnje pa po mojem hlepiš le še po kompetentnih sogovornikih :-).
Kakorkoli, znati moram 32 asan, dve pranajami in znati moram naučiti svečo oziroma Salamba Sarvangasano. Seznam asan je predvidljiv, osnovne stoječe, sedeče in nekaj inverzij. Ker se v položajih na izpitu vztraja pol minute (ali morda ena?!), moram jasno trenirati tako, da v asani vztrajam dlje, vsaj dvakrat dlje. Pa sem si, piflarka, naravnala štoparico. Dve minuti, vsaka stran. Tadasana ni problem. Vrksasana (drevo) tudi ne. Trikotnik je itak moja najljubša poza, potem pa se začne. Virabhadrasana II in Parsvakonasana s časom ne postaneta lažji. Dve minuti na vsaki strani se vlečeta kot čreva. In ne le to. Moj um se odloči igrati po svoje, začne klasificirati asane. Na tiste najljubše, malo manj ljube, komaj vzdržne in tiste osovražene. Osovražene so vedno tiste, pri katerih imam težave. Ker sem do sedaj postala telesno kar močna, mislim, da je težava drugje. Ko postane naporno, zaslišim glasek, najprej čisto tihcen: "Dovolj je!" "Odnehaj!" ali pa: "Zdaj pa res, no!" Včasih, kadar me mori kaj drugega in nisem čisto pri stvari, je ta glas močnejši, takrat celo vabeče ponudi skrajšano verzijo vadbe, in potem počitek na kavču. Dolgo kopel. Branje knjige. Pisanje bloga. Moj um se zvija kot kača, če jo dregneš. In potem se greva. Včasih zmaga on, včasih jaz. Okej, vedno večkrat jaz.
Rangiranje asan pa je še vedno najljubša dejavnost mojega izvijajočega se uma. Ta hip je najbolj osovražena Chatushpadasana. Poskusila jo bom vključiti v vsakodnevno prakso, da vidim, če jo lahko moje telo vzljubi. Ubožica se mi kar smili :-).

Rainbow Kids Yoga

I thought about writing this blog in English, but after thinking it trough, I don't think I can do it. Not at the moment :-(. So, this few words are meant as one big HELLO to my new friends, my fellow Rainbow Kids Yoga certified teachers. This weekend was fantastic, thanks to you, guys!!!

Vrnila sem se iz Londona in kar prekipevam od idej, navdiha, navdušenja. Učiteljica je bila res odlična (se mi je že zgodilo, da TT - teacher training - ni bil to kar sem mislila, da bo. V smislu kvalitete, jasno.) Pravzaprav je bilo tako fino, da sem ob najmanjši možni hotelski sobi le skomignila z rameni, in ob zapletih z londonsko podzemno le prosila za pomoč :-).
Ločitev od otrok je bila boleča. Ampak le zame, sem ugotovila. Tavečja me že spet pošilja v London, češ da je super, ker jo čuvajo stric pa bratranci pa da je cel žur. Hm.
Zdaj je sicer na vrsti odrasla joga, izpit in potem nekaj seminarjev (jupi!!!!!), a do takrat bom tule z vami gotovo delila še kaj zanimivega s področja otroške joge. Za začetek je postalo jasno, da moram začeti učiti tudi malo večje otroke, od 6 do 9 let. Posebej, ne pomešane med starše in male otročke. Joga samo zanje. Zdaj imam najboljše možno orodje in velik kup znanja... Komaj čakam :-D.

Thanks for the photo, Koryn!

Čokoladna torta

Pomlad se vrti okoli rojstnih dni, kratkih potovanj, izobraževanj (joga za otroke, London, naslednji teden, bom poročala!!!), izpitov. (Iyengar joga ima zagotovo najzahtevnejše izobraževanje za učitelje. 500 ur treninga, preden lahko pristopiš k izpitu za level one, prvo stopnjo. Še prej potrebuješ 3 leta vaje, da lahko postaneš (ja, tudi za to je obstaja izpit!) "teacher in training". Ni dovolj, da ZNAŠ, Iyengar jogo moraš ŽIVETI. S tem se zadnje čase kar veliko ukvarjam. Z novo generacijjo učiteljev Iyengar joge - kakih 10 nas bo - se bo raven kvalitete poučevanja joge v Sloveniji gotovo dvignila.)
Vmes sekajo prehladi, vročine, nočna vstajanja, ob vsem skupaj pa mi ne da dihati še zoprna poškodba, zaradi katere ne morem na polno vaditi, ampak moram iskati kompromise, stranpoti, subtilnejše vidike joge. Spet lekcija. Imam pač bolj trdo bučo in mora moje telo kar malo po mizi udarit, da dojamem, kdaj je treba odnehati. Drugače kar rinem in rinem (v težave, ponavadi).

En dober primer ure, ki zmanjšuje napetost, razdražljivost in nihanja razpoloženja. Zelo primerna za čas tik pred menstruacijo, pa tudi za pomlad, z vsemi izzivi, ki jih prinaša. Povzeto po Bobby Clenell, eni od Senior Učiteljic Iyengar joge, Učiteljic z veliko začetnico.

Takole gre:
Supta Baddha Konasana, 5 minut
Supta Virasana, 5 minut
Parsva Virasana, 20 sekund, vsaka stran
Adho Mukha Virasana, 1 minuto
Adho Mukha Švanasana, podprta glava, 1 minuta
Uttanasana, podprta glava, 1 minuta
Prasarita Padottanasana, podprta glava, 1 minuta
Salamba Širšasana, 5 minut
Adho Mukha Virasana, 1 minuta
Salamba Sarvangasana, 10 minut
Ardha Halasana, s stolom, 5 minut
Adho Mukha Swastikasana, 2 minuti, vsaka stran
Janu Širšasana, 1 minuta, vsaka stran
Paschimottanasana, 5 minut
Setu Bandha Sarvangasana, s prekrižanima bolstroma, 8 minut
Viparita Karani, 10 minut
Šavasana, 10 minut.


Danes je bilo sicer (poleg joge) na sporedu družinsko kosilo in za konec sem spekla čisto pravo bio vegansko čokoladno torto. Prvič. Sicer nisem veganka, mi je pa všeč koncept, ki ne vsebuje belega sladkorja ali bele moke. Da ne dolgovezim: torta je najboljša čokoladna torta, kar sem jih kdaj jedla. In jutri bo še boljša:-).

Čiščenje

Vsako pomlad me zgrabi želja po urejanju, še hujša kot tista pri mesečnih ciklusih. Spomladi si zaželim čiščenja omar, urejanja predalov, praznjenja polic, z največjim veseljem mečem stvari stran / jih podarjam. Včasih me strast do fengšuiziranih ali vastuiziranih prostorih tudi zanese in potem se še mesece tolčem po glavi, kaj mi je vendar bilo, da sem vrgla stran tisto super xy zadevo. Najdražji je tako pred dvema letoma z veliko prepričevanja rešil usnjeno jakno, za katero sem bila v zaslepljeni pomladanski vnemi prepričana, da je ne bom nikoli več oblekla. Uh, bi se mi kolcalo!
Poleg čiščenja prostorov me je vsako pomlad mikal post. Letos sem prvič dovolj svobodna (tamali nista več dojenčka), da sem si upala. Ker sem sumila, da moje telo ne bi dobro odgovorilo na radikalen stradež (zgolj voda), se mi je zdel post z zelenimi kašastimi sokovi vedno bolj privlačen. In ker ponavadi tudi naredim vse, kar me zanima, sem ga kar poskusila. Prejšnji teden. Dva dni priprav, tri dni posta, potem pa še nekaj dni vračanja nazaj na "normalno" hrano. (Za ta zadnji del mi je malo žal, da ga nisem bolje izpeljala, morala bi si vzeti še več časa, tako pa me je premagala ogromna skleda regrata. S skoraj vsem, kar paše k regratu:-).)
Kaj naj rečem - vse je res, kar govorijo o postu. Prva dva dneva sta bitka. Vrti se ti, glava boli, zvečer sanjaš o palačinkah s čokolado (ki si jih pred dvema urama pekel za otroke). Tretji dan letiš. Predvidevam, da tudi četrtega, pa petega... Sama si ne drznem tako daleč. Zaenkrat mi zadostuje mala zmaga, lepša koža in premagana sladkor in kava. Saj ne, da sem odvisna - s kavo imava en tak ljubezensko sovražni odnos, ki ga moram vsake toliko prekiniti. Všeč mi je okus, učinek pa ne. S sladkorjem pa, uf, to bi zahtevalo čisto svojo zgodbo... V glavnem, morala sem se malo považiti :-).

Vesela bom vaših izkušenj!

7 predsodkov o jogi za otroke

1. Otroci ne morejo delati joge, ker je joga mirna dejavnost, otroci pa niso mirni.
Otroci resda niso mirni, a tudi otroška joga ni mirna! Precej daleč od tega, pravzaprav. Če poznate odraslo (hatha) jogo, potem boste na uri Pravljične joge presenečeni. Tudi asane se da vaditi dinamično, pa to ni nujno odrasli, vinjasa stil.

2. Joga je tiha. Otroci niso tihi.
Res je, otroci niso tihi - a tudi Pravljična joga ni tiha. Na urah vriskamo in pojemo in oponašamo živali (tudi kikirikamo, kar precej dobro vedo v sosednji sobi, kjer istočasno vadijo odrasli in jih naše kikirikanje včasih malo moti. Pa ne preveč, še posebej, ker je poleg veliko otroškega smeha), pihamo kot veter in udarjamo kot strele. Potem smo tiho kot miške in mehki kot žamet in elastični kot deževniki. In močni kot velikani, seveda.

3. Učitelj je nezmotljiv.
Hja, na urah odrasle joge nikoli preveč ne razglašam, kadar pokažem pozo prezgodaj ali če katero izpustim, ali kadar pozabim nekoga popraviti še na drugi strani. Odrasli me redko opomnijo, pravzaprav se ne spomnim niti enega primera. Otroci pa vsakič navdušeno opozorijo: "Zakaj pa zdaj pozdravljamo sonce, če smo se ravnokar igrali nevihto?!? To pa ni letalo, če imamo roki naslonjeni na steno! Letalo leti: ta-ko-le!" mi kažejo. Ne, nobene podrobnosti v zgodbici na pozabijo in vsaka različica asane mora biti naslenjič izvedena to-čn-o ta-ko. Ali pa si moram izmisliti RES dober razlog, zakaj je drugače. Pa bolje, da je ta razlog enostaven in hiter, sicer se začnejo igrati druge stvari.

4. Na urah joge smo zbrani in osredotočeni. Otroci se ne zmorejo koncentrirati.
Otroci se seveda zmorejo koncentrirati, res pa je, da so časovna obdobja zbranosti pri otrocih drugačna, krajša in nekako bolj poskočna od obdobij zbranosti pri odraslih. Kako ohranjati pozornost in jo peljati skozi uro, to je pravzaprav na uri Pravljične joge največji izziv. In ta izziv nikoli ne postane dolgočasen.

5. Odrasla joga je fina tudi zato, ker ne potrebujemo ničesar  - vse delamo le z lastnim telesom.
To je sicer načeloma res (če ne obiskujete Iyengar joge, tam je pripomočkov kolikor hočete), ampak otroški svet je pač drugačen. Pripomočki so zakon! Na urah Pravljične joge uporabljam peresa, zvončke, plišaste živali, veliko kartonasto sonce, malo čebelico za na prst, ragljo, kraguljčke, trakove, žoge, jogice... uh.

6. Za otroke je bolje, da se učijo angleščino, hodijo na telovadbo in plavanje ter igrajo violino! Kakšna joga, lepo vas prosim!
Tu mi ne preostane drugega, kot da pritrdim. Kdor misli tako, mu še tako strastno naštevanje pozitivnih učinkov joge ne bo spremenilo mnenja.

Ah, naj vseeno naštejem nekaj najočitnejših:
*povečata se PROŽNOST in telesna MOČ.
*otroci bolje SPIJO in lažje nadzorujejo ČUSTVA.
*poveča se sposobnost koncentracije.
*poveča se SAMOZAVEST.
*okrepi se občutek za lastno telo.
*poveča se KREATIVNOST.
*poveča se kapaciteta PLJUČ.
*otroci se naučijo SPROSTITI.
*VEZ med staršem in otrokom se še poglobi.

7. Na urah joge se vadi JOGO in nič drugega.
Na urah otroške joge pa se tudi pogovarjamo, izvemo vse o novih igračah, novih bratcih ali sestricah, najnovejših buškah, včasih celo o zadnjih zanimivih sanjah. Veliko je vprašanj in malo manj odgovorov (ker ne uspem), veliko je objemov in včasih malo opominjanja. Čisto malo. Otroci imajo Pravljično jogo kar radi, se mi zdi :-).

Kot hrošček na hrbtu

Zdi se mi, da cepetam na mestu. Nič me ne poteši. Niti drobni vpogledi v posameznih asanah (pri Ardha Chandrasani sem roko (tisto na tleh) premaknila za deset centimetrov naprej in  - voila - končno lahko pogledam gor), niti očiten napredek pri drugih rečeh (ujjaji počasi postaja gladek, vsaj zdi se mi. In zdi se mi tudi, da sem začela čutiti zgornji del pljuč, tisti, ki ga je treba napolniti nazadnje). Pomladni nemir, preveč kofeina (še vedno včasih pretiravam), preveč logistike, prepolni urniki? Kaj pa vem, v slabo voljo me spravlja to stanje. Saj ne, da hočem takoj narediti stojo na rokah na sredi sobe (hočem, hočem!!!), bi bilo pa fino začutiti nekaj več moči v rokah in ramah, no. Madoniš, še predobro se spomnim, kako me je odneslo od sreče, ko sem se prvič odgnala do vrha, noro.)

Dober tekst sem brala nekaj dni nazaj. O tem, zakaj učitelji joge ne meditirajo. Nimamo časa? Ne znamo? Še nismo priši do tja? Ker se zdi vadba asan in pranajame dovolj meditativna? Vse to, sram me je, ampak vse drži, vsaj zame.  Samyama, zadnji trije lističi osemdelnega cveta joge (dharana, dhyana in samahdi) so pomemben del joge. Vsaj tako kot asane. Zadnjih nekaj mesecev mi je pozornost ves čas po malem uhajala k meditaciji. Kateregakoli teksta sem se lotila, katerekoli knjige, skoraj vsak pogovor - kot da bi se pripravljala na ta pomemben korak. In potem sem ga storila, začela sem meditirati. Ali bolje -začela sem sedeti in opazovati dih. Seveda se ni zgodilo nič, kot je tudi prav. Po nekaj dneh me je volja minila, kar ni prav. Zdaj o tem berem še več in počasi prihajam do spoznanja, da potrebujem učitelja. Kot za asane. Asane so znanost! Če se lahko v posamezni pozi ukvarjam s takimi detajli kot je to, kam potegnem delček kože pri gležnju, kako spravim kost bolj v sredino mesa in v center sklepa, potem je najbrž tudi o meditaciji treba nekaj reči vedeti. Nekaj detajlov, trikov, praktičnih napotkov. Samo sedeti in dihati? Hmmm. Sumljivo preveč preprosto.

Grem raje kuhat :-)).

Prava pot

Še en vikend s Kevinom Gardinerjem. Veliki učitelji joge so "privat" majhni in neopazni. Ko pa stopijo v dvorano, pred množico nadebudnih jogijev, zasijejo. In zrastejo vsaj za 20 centimetrov.
Vikend je bil popoln dokaz, da smo na pravi poti, da je joga pot človeške evolucije in pika. Sama si včasih želim, da na poti ne bi stalo TAKO veliko ovir. Ta vikend, na primer, sta moji tamali obe bolehali, tako da sem bila v stalnem krču od slabe vesti (čeprav vem, da ne smem iz navadne viroze delati velike reči in da moj Kralj z lahkoto vse zrihta) in preutrujena od celonočnega vstajanja.
V petek smo odpirali ramenski obroč, odpirali prsni koš, prebujali trebušne mišice, v soboto smo ponavljali "snov" za bližajoči se izpit (serijo asan, ki je zahtevana), v nedeljo, že precej uničeni, smo delali izzivalne inverzije in na koncu, čisto na koncu, nekaj malega "rekuperativnih", zdravilnih poz.

Vse manj časa imam za tale blog, ampak obljubim, da se bom poboljšala. Zdaj sem našla nov, navdihujoč dizajn (kot vidite :-). In novo podlogo za jogo sem si privoščila, grešno drago. Baje v Manduki posadijo drevo za vsako podlogo, ki jo prodajo ("naj ti pošljejo fotko tega drevesa," je zabrudal moj Kralj, ko sem mu to povedala v opravičilo in kot razlago, zakaj točno potrebujemo toliko podlog za jogo). Je iz naravne gume in ču-do-vi-ta.

PS Prisežem, da mi jogice niso poslali v reklamne namene :-)...