Bodoče učiteljice Pravljične joge

Juhuuuuu! Za nami je prvi del izobraževanja za bodoče učitelje Pravljične joge in če sem bila v petek brez besed od navdušenja, sem danes še ganjena povrhu. Najprej en velik HVALA vsem, ki ste prišle in delile z mano svoj čas in energijo. Niti v sanjah si nisem drznila upati, da bo tako zabavno, navdihujoče in tako zares. Da bodo udeleženke tako čudovite. In kar je najboljše - vse si želimo še!!!
S ponosom vam torej predstavljam ducat bodočih diplomantk Akademije Mali Buda. (In se hkrati opravičujem za kvaliteto fotke - nekatere imate zaprte oči, druge ste skrite... si bomo drugič vzele več časa :-))

Sinusi, za vedno

Z vnetimi sinusi se borim odkar sem tule z vami, torej že leto in pol. Pa se ni začelo takrat. Akutno je postalo, ko sta mojidve začeli obiskovati vrtec. Vrtec je zakon v vsem razen v bogastvu in trdoživosti raznoraznih prehladnih virusov. (To je tudi ena od slabših plati poučevanja joge za otroke. Biti morate super odporni! Skoraj vedno kdo kiha, kašlja ali razkazuje zelenca v nosku...)

Tokrat prebolevam eno žlahtnejših oblik, pri kateri mi glava utripa in me bolečina preseka vedno ko dvignem glavo. Tudi pri kimanju. Poznam že vse farmacevtske izdelke na to temo, prisežem. (Pa se jim sicer izogibam kot hudič križa, jogijski predsodki, pač. Kar gre z naravo, naj gre z naravo.)

V glavnem, tu je druga slaba plat samostojne kariere - nimaš časa odležat in odpočivat bolezni.

Nazadnje sem prebrala, da prehladov ne povzročajo virusi in bakterije - kar že vemo, kajne - ampak slab sistem "čiščenja". Limfa in kri ne zmoreta odplakniti vseh strupov in drugih neugodnih stvorov iz prizadetih dihal, če jima to preprečujejo vozli v ramenih, trd vrat in boleč hrbet. Zveni znano? Stres, po domače. Tu vstopi še en pomeben faktor: kronična suhost naših občutljivih sluznic. Hitro nastane začaran krog skrbi in bolezni in skrbi in...

Ukrepi: vsakih 20 minut ali pogosteje srkam vročo vodo. Vadim restorativno jogo, s poudarki na inverzijah. Ne jem ničesar mlečnega ali belomočnega niti belega sladkorja (khm, včasih čokolado...). V ušesa si kapljam olje in jih mašim z vatko. Na radiatorje polagam mokre brisače. Inhaliram žajbljev čaj. Ni da ni.

Mogoče bo zdaj bolje - po včerajšnjem izpitu iz anatomije (ki sem ga pisala povprečno, površno, ampak z olajševalno okoliščino vročine) me je kot po čudežu skoraj povsem nehal boleti vrat.

Da ne bo izpadlo, da samo trpim ;-) - takole je bilo videti en dan preden so moji sinusi klonili. Vem, s smučanjem jim nisem naredila prevelike usluge, niti sebi, a bilo je nepozabno!

 

PS Če ima kdo še kak nasvet, bom zelo hvaležna!

Akademija Mali Buda

Ali za učenje otroške joge potrebujemo jogijsko znanje?


Odkrito? Mislim, da za kakršno koli specializirano, ali sploh kakršnokoli poučevanje, potrebujemo znanje. In ja, mislim, da za poučevanje joge, še posebej otroške, potrebujemo veliko znanja. Poučevanje je odgovornost. Poleg ljubezni in talenta je potrebnega tudi veliko dela, tako pač je. Zgodbice o tem, da joga za otroke ni nič posebnega, da je vse skupaj itak bolj igra, me ne prepričajo. V igri so velike stvari - otroci, njihova telesa, njihovi umi, njihova prihodnost! (Ko sem se pred več kot 3 leti lotila vsega skupaj, me je pomanjkanje jogijskega znanja (pa sem se z jogo ukvarjala že skoraj 15 let) pripeljalo do Iyengar joge. Ta je edina znala potešiti mojo joga lakoto.)

Žal sem tak pristop na izobraževanjih za učitelje otroške joge vedno pogrešala. (Čisto mogoče je, da je to stvar mojega piflarskega značaja. Želim si vedeti, na primer, zakaj moram koleni v trikonasani iztegniti, kaj se zgodi, če ju ne in kako lahko to naredim varno in učinkovito...) Vselej je bila v ospredju zabava, igra, kako narediti jogo čimbolj privlačno - a povem vam, otrokom je joga itak všeč. Radi opazujejo svoje telo, kako počne različne reči in uživajo v napredku. Igre, pripomočki, vse to je super, a dlje kot učim, manj jih uporabljam. Otroci, joga in pravljica, to je to.

Zato bom Akademijo Mali Buda zastavila zares - jogijsko predznanje sicer ni pogoj, ampak zato bo tečaj potekal v dveh delih, in vmes bo treba vaditi jogo. In nadaljevati. Tudi če je prej niste, bo treba začeti. Brez JOGE ni Pravljične joge. In pot se ne zaključi tukaj! Verjamem, da si otroci zaslužijo res kvalitetne učitelje in vsi, ki bodo končali tečaj, bodo lahko učili JOGO. Pravljično, že res, a z vsemi vrednotami in razsežnostmi velike joge.

PS Semester smo uspešno zaključili, mali jogiji so dobili diplome, novo polletje Pravljične joge začnemo prvega februarja :-). Se vidimo!!!

2012, prihajaaaaaaaaaam...!

In ni me strah, bi lahko dodala :-). Ali pa morda čisto malo...

Že cel dan negujem svojo lenobo, v mislih pišem tole in se poslavljam od 2011. Najbolj divje leto doslej. Same spremembe, vrtinci, ma kaj vrtinci, tornadi. Tudi pri vas?

Takole je bilo:
Mladinska knjiga, naša največja založba, je kupila mojo knjigo (Pravljična joga) in jo bo v 2012 izdala!!!!! Navdušenja ne morem dovolj napisati (lahko me pokličete in bom kričala v telefon), ampak poskusite si predstavljati :-D. Skačem od veselja in vse okoli sebe slilim, da skačejo z mano.

Druga velika stvar:
nisem več v službi. Ker nikoli nisem razlagala, kaj delam, tudi zdaj ne bom, tisti, ki me poznate, že veste. In veste tudi, da je bila večina reakcij (ko sem ljudem povedala, kaj načrtujem) povezana z izbuljenimi očmi, nejevernimi vzdihi in mrmranji tipa "ti si nora". Imela sem sanjsko službo, res. Za takratne sanje. Ampak srce me vleče in vleče in se očitno požvižga na občutke varnosti, počivanje na lovorikah, ekonomsko svobodo in kar je še tega. V letu 2012 (in upam, da tudi še po  njem) se bom ukvarjala pretežno z jogo. Zdaj pa imam, kajne?

Pripravljam:
MALI BUDA AKADEMIJO!!!!! Izobraževanje za učitelje Pravljične joge, v dveh modulih, začnemo konec februarja...

Iyengar joga:
zdaj sem članica nemške zveze, tik pred certifikatom (izpit iz filozofije sem naredila, zdaj me čaka anatomija in potem konec marca tazaresni izpit...), vedno bolj zaljubljena. In vedno bolj prepričana.

Kaj še:
ah, turbuletno čustveno življneje. Depresija, iz katere se še nisem čisto izvlekla (kako vem? Ne da se mi lakirati nohtov na nogah!!!!!!!), sicer ni strokovno diagnosticirana, a me vseeno hromi. Revidiranje vrednot. Soočanje s senčnimi stranmi. Ni preveč zabavno, no, ampak, kaj naj rečem... Počasi se učim.

Še vedno sem z vami, tukaj, in še vedno sem vesela in hvaležna, ker me berete. Naj bo 2012 najlepše leto doslej!

xoxo,
u

Čuječnost, drugič

Dovolila sem si malce nečuječnosti in pojedla vrečko čokoladnih rozin popolnoma nezavedno, ob računalniku. Mmmmm. Težava je v tem, da: ker se tega skoraj nisem zavedala, je tako, kot da jih nisem pojedla. Ne čutim nobene POTEŠENOSTI. In zdaj tuhtam, ali bi še eno...

Po enem tednu strogih domačih nalog in novi tedenski nalogi in prvih poskusih čisto prave meditacije z osredotočanjem na dih, sem ugotovila naslednje:
- Zdajle bom odprla še eno vrečko čokoladnih rozin in obljubim, da bom jedla eno po eno, ne več celo pest naenkrat.
- Meditacija je garanje. Če ste mislili, da je raztezanje zadnjih stegenskh mišic napor, ali da je napor 200 sklec, potem..., potem imate seveda prav. Ampak treniranje uma je nova dimenzija napora. Morda celo nova definicija napora.
- Nobene skrivnosti ni. Nobenega čudeženega razsvetljenja, vsaj ne po enem tednu.
- Ni preveč prijetno. Stalno se soočaš z neudobjem, neugodjem, lastno nestrpnostjo, lastnimi napakami.
- Ni preveč zabavno.
- Po meditacji se ne počutim nič bolje, ali mirneje. No, mogoče malce mirneje, ampak res le MALCE.
- Slutim in čutim, da štejeta samo kilometrina in vaja.
- Ne bom odnehala!

Foto by Vexi

Čuječnost, 1. del

"Čuječnost pomeni posvečanje pozornosti na poseben način:
namenoma, 
v sedanjem trenutku,
in brez presojanja."
Jon Kabat Zinn

Že dolgo me je vznemirjal program odpravljanja stresa z meditacijo, mbsr (= mindfulness based stress reduction). Nekaj časa sem čakala, da pridem na vrsto, no, evo, zdaj se je začelo. 8 tednov dela na sebi. In po prvi seansi mi je postalo jasno, da gre zares, da se skozi tole ne bom mogla sprehoditi. (Točno to mi je všeč tudi pri Iyengar jogi. Ne da se blefirati :-).)

Začeli smo s kratko skupinsko meditacijo, v kateri smo se osredotočali na dih. Navodila so vedno tako sumljivo preprosta! Ampak zadeva seveda ni preprosta. Najtežji del, zaenkrat, je tisti "brez presojanja". Vsakič, ko vajeti prevzane nora opica v glavi, ko me tok misi odpelje, in preden se ga zavem, sem že polna sodb in mnenj.

Ta hip se borim z domačo nalogo. Vsak dan moram 45 minut ležati čisto pri miru, in počasi ozaveščati posamezne dele telesa. (Hvalabogu je tu glas, ki me vodi, sama se izgubim že pri prstih desne noge.) Že itak težko ležim pri miru (razen po res dobri jogi), kaj ležim, že stati ne morem na miru, niti sedeti. V stolu si stalno iščem udobnejši položaj, dokler na koncu že ne čepim. Tudi med samo vadbo se velikokrat zalotim ob mislih, da bi rada vmes kaj postorila. Kako malenkost, obesila perilo, pospravila kuhinjo, skuhala čaj, da bo potem prijetneje... Zveni znano? Uh, bitka bo dolga, že vem.
Težko težko težko si izklešem teh 45 minut iz dneva, danes že spet slabo kaže. Sem pa pomila celo kopalnico čuječe, več čas (no, skoraj ves čas) sem se maksimalno zavedala vseh zasušenih kapljic vode, vonja čistila, las, ki so se mi navijali na prste, občasnih seznamov, ki sem jih sestavljala v mislih, pa se potem spet vrnila k drgnjenju... Če to šteje. (Saj vem da ne, ampak vseeno upam.)

foto by Mateja Jordovič Potočnik

...se nadaljuje.

PS Če si kdo želi opravičil za neizpolnjeno obljubo ali ga zanima razlog za dolgo pavzo... ve, kje me najde :-).

xoxo,
u

Mnjam

Ponosno sporočam, da je kruh, ki ga pečem, že zelo podoben čisto pravemu kruhu.
Prilagam dokaz :-).
(Plus vse, kar sem spekla, saj veste, ko je enkrat pečica segreta...)

Hlebec iz polnovredene kamutove moke. Žemljice (sta jih delali punčki) so že šle.

Muffinček, brez mleka in jajc, veliko čokolade. Samo še eden je ostal.

Pica. Malo zažgana, dobra.

PS Takoj ko malo urednim fotke (=pomanjšam, izberem), bom objavila, kako je videti čisto pravo snemanje jogijskih položajev. Od začetka do konca. Obljubim!!!