Kdo potrebuje kosilo

če lahko imamo oboje, jogo IN kosilo :-)?



ideja je naslednja: joga v središču mesta, v času kosila, namesto kosila (ali namesto hitrega šopinga, ko smo ravno pri tem). in da ne izgubljamo časa še s kosilom, ga po klasu samo pograbimo in nesemo s seboj v pisarno. zdravo, energetsko uravnoteženo kosilo, da o okusu niti ne govorim.... Darja iz Bazilike, respect :-)!

da je to sploh mogoče (o tem sanjarim že kako leto in pol), je kriv City joga center, ki je svoje lovke razširil v samo središče mesta in z Iyengar jogo očaral tudi najbolj zahtevne Ljubljančanke.

več - predsvem več fotk - lahko vidite tule. Patsy, hvala ti!!!!

torej - se vidimo v sredo, ob 12.30h?

Terapija

Je joga pobeg? Je le oblika odklopa iz prekrutega sveta, iz dolgočasne rutine vsakodnevnega življenja, beg od odgovornosti, obveznosti? Je joga mamilo? In kaj se zgodi, če je "zadet" le eden od partnerjev?

Hjam, nočem biti fatalistična :-). Dejstvo je, da vsakršno pretiravanje vodi k oddaljevanju od cilja, četudi le podaljšuje potovanje. Čisto mogoče, da je joga vse zgoraj našteto. Ima pa resno pomanjkljivost, če gledam nanjo kot na omamno sredstvo - je presneto naporna. Občutek ugodja, ki pretresa telo, vsi ti hormoni sreče, ki se sprostijo in medejo čute, do vsega tega ni enostavno priti.

Če mi je dolgo časa največ pomenil občutek miru, ki sem ga čutila po dobri vadbi - saj veste, ko Um končno upočasni skakanje in se včasih celo pusti pokriti z odejico in uspavati - danes opazim tudi drobne zmage na poti. Ne, joga ni tekmovalna, vsaj ne v smislu primerjanja s kolegi jogiji. A sama s sabo vseskozi tekmujem, ne popuščam, čeprav vem, da grem na živce že skoraj vsem okoli sebe. Ko premagam Lenobo... Ko ugotovim, kako premakniti palca na stopalih... Ko mi uspe v Širšasani začutiti breztežnost, za hip... Ko najdem potrpežljivost za staromodno kuhanje marmelade. (O, ja leto je naokoli!!!!! Spet sem plezala po drevesih in nabirala najslajše slive na svetu in ravnokar mi že tri ure na štedilniku vre lonec najboljše marmelade na svetu, čakam, da se naredijo tisti mali zvitki iz češpljevih luščin, mnjam. Brez dodatkov, razen ščepca cimeta, vanilije, malce javorjevega sirupa... Pa da vidimo.)

Na fotki = Paschimottanasana. Pogled vase, razkošen razteg hrbta in zadnjih stegenskih. Nekaj za nedeljo zvečer. 

Foto Mateja Jordovič Potočnik

Kengurujčki

Kengurujčki so v resnici zanimiva, zabavna skupina staršev in otrok, ki se je odločila nekaj zadnjih dni indijanskega poletja preživeti v Planici, med najrazličnejšimi aktivnostmi. Letos so si zaželeli tudi joge :-). In mene je doletela čast, da jim priskrbim prvi vtis.

Vedno je privilegij učiti jogo, da to rada počnem pa sem menda že povedala, kajne? Še posebej dobro je, če so na drugi strani pobuda, želja in volja močne. In pri teh otrocih in starših je vse troje kar špricalo od moči. Ena sama dobra volja jih je. NJIM ni treba razlagati, niti jih učiti, kako živeti v tem trenutku, kako izkoristiti dan  - ti otroci in njihovi starši so se tega naučili "the hard way". Imajo pa zato zdaj en tak "buda izraz" v očeh, tudi ko poslušajo, da naj počepnejo, se napnejo in znesejo jajce (kar počne kokoška v moji družinski jogi... Malasana je poza, drugače.)

Odločila sem se, da jim (za prvič) ne bom težila s poravnavo telesa, s sanskrtskimi imeni položajev - želela sem, da se zabavamo in da malo začutimo telo. Čeprav so nekateri med njimi zelo bolni, pa tega na uri sploh ni bilo opaziti. Še po koncu smo vadili "konja" (= stoja na rokah, Adho Mukha Vrksasana)... pa Čebelji dih...

Jaz sem uživala. Hvala vsem za to izkušnjo!!!!!!

PS Se opravičuem za kvaliteto fotke (in obenem hvala fotografu :-)) - tu je prevsem zato, da vidite, da je šlo čisto zares!

Šolarji

Včeraj smo začeli novo sezono Pravljične joge, s pomembno novostjo - joga za šolarje!!!
Na to uro sem se pripravljala dlje kot na katerokoli drugo uro joge, ever. Namreč, v trenutku, ko začnejo mali otroci spraševati: "Oooh, a že spet to?" ali celo zavijati z očmi, potem je čas za jogo za šolarje :-).
Bistvena razlika med jogo za malčke in jogo za šolarje je ta, da želijo prvi veliko ponavljanja, najbolj bi jim bilo všeč, če bi vsak teden preigravali isto joga pravljico. Šolarji so pa čisto druga pesem. Nekaj novega, vsakič znova. Letos bosta na preizkušnji vsa moja kreativnost in iznajdljivost!

Moj urnik po novem predvideva tudi čas za pisanja bloga. Žal mi je, da sem vas zanemarjala. Zgodilo se je ogromno: nekaj fantastičnih seminarjev in izobraževanj, nekaj fotoshootov, ki jih bom seveda delila z vami, en podpis pogodbe, ki me še čaka, velike spremembe na pomembnih področjih mojega življenja, prenova spletne strani, ki je v teku, nekaj projektov, ki so tik pred začetkom...

Zaenkrat le tale sladkorček:

Eva, moja učenka.
Slikala je Mateja Jordovič Potočnik.
Hvala obema!!!

Sometimes less is more

Ali poznate občutek, ko sredi lenobnega nočnega kopanja lebdite v morju, nad vami zvezde in luna, pod vami zvezde in luna? Breztežnost, brezprostornost in vsi kar je še teh "brez"... Po ta občutek grem včasih zelo daleč. Pa po škržate in vonj borovcev. Letos je zelo malo manjkalo, da bi posnela njihovo pesem v kombinaciji z valovi in ta zvok predvajala med sproščanjem, na urah joge. Naslednje leto bom pripravljena :-).

Še vedno pišem o počitnicah, čeprav so že stoletje daleč, se mi zdi. Vmes se je zgodilo eno vesolje stvari, ne vedno prijaznih. Zdaj se skušam znajti v njem. Ni enostavno in ves čas upam, da se bo za vraga ustavilo in nehalo eksplodirati in goltati vse, kar mu pride nasproti. Rada bi verjela, da ga ustvarjam sama, to vesolje.

In če sem še bolj praktična - med tem ko pišem tole, bi se morala učiti. U.č.i.t.i. Guliti. Namreč, čez nekaj dni me čaka 4urni pisni izpit na temo jogijske filozofije. Tole je torej en kratek skokec od knjig (še eno fino jin vadbo sem si privoščila, o tem več kdaj drugič), da malo pomaham :-), zdaj pa hitro nazaj. Držite pesti.
xoxo

Zdaj pa zares

Lep sončen dan, velik, srednje zanemarjen vrt in joga. Uttansana, Parsvottanasana, Prasarita Padottanasana in Malasana so bile danes moje. Nekaj ur sem namreč preživela med puljenjem plevela. Danes je bila moja vadba mešanica karma joge in čisto prave, naporne, Iyengar joge. Sekvenca je morda pomanjkljiva, a jo čutim po celem telesu. Šavasana me čaka takoj ko končam tale zapis...

Drugače pa je moje današnje poslanstvo sporočilo, da me lahko celo dolgo vroče poletje najdete v najbolj kul joga studiu v mestu - City joga centru. Tistemu, ki mi bo povedal, da je izvedel tule, in nato prišel, objubljam posebni tretma :-D.

In še nekaj - če še vedno kdo ne verjame, da otroci resnično ležijo čisto pri miru in z zaprtimi očmi - prilagam dokazno gradivo! V vrtcu Vrtača, v skupini Žoga, sem bila že pred časom: ura Pravljične joge je bila darilo za rojstni dan (how cool is that?!). HVALA otrokom in vzgojiteljicama!

Velika mesta

Zdaj vam bom izdala skrivnost - ne maram preveč velikih mest. Delajo me živčno. To, da moram biti stalno z vsemi čuti na preži, še posebej, če se mi okoli nog motata srakici, je stresno.
A velika mesta imajo svoje prednosti. Tako se kljub vsemu občasno pustim zvleči v katero od evropskih prestolnic - službeno, izobraževalno, družinsko. Zadnji tak podvig je bil Amsterdam, ravno smo se vrnili (in dočakali kovčke, ki jih Italijani sistematično izgubljajo). Izlet je bil očarljiv. Kolesarili smo po ulicah, čez mostičke in klance, šli gledat krokodila in ribe iz Amazonke in cvetlično tržnico in živeli smo na ladji. Absolutno romantično. Še bolj romantično je bilo dejstvo, da je 2 minuti od naše ladjice gnezdil en ljubek Iyengar joga studio. S še bolj ljubko knjigarno v polkleti, s strupenim izborom joga knjig in nadvse simpatičnim lastnikom, ki mi je zaupal, da mu je žena (učiteljica joge) že pred leti rekla, da če želi, da se zakon nadaljuje, bo moral začeti vaditi jogo. "Seveda se šalim," me je nagajivo pogledal. A v vsaki šali je nekaj resnice, kajne?
Učila me je Berber Schoenholzer. Najprej me je z zaupanjem navdalo dejstvo, da pozna vse moje učitelje. Potem me je začarala s sekvenco, z mirnim, sproščenim odnosom in pronicljivim pogledom, ki mu ni ušlo prav nič. Nisem si mogla kaj, da ne bi malo posanjarila, kako lepo bi bilo nekaj časa živeti tam in se pasti po vseh možnih urah joge...
Trgovinam, moji tretji najljubši velikomestni slaščici, se zadnje čase izogibam. (Sicer ne vem, če je to v redu, ker potem dolgo zatajevane strasti izbruhnejo na plano še bolj divje...) In glej ga zlomka - prav tam, kjer smo živeli, na otočku (daaaaaaleč od centra, no, 15 minut kolesarjenja): duhovito ime (Sissy boy), lepa trgovina, kavarnica kar v trgovini, veliko pobarvank in barvic za otroke in veliko lepih oblek. Pa igrač. Pa stvari, ki jih, saj veste, nujno potrebujemo. Še dobro, da niso prodajali spodnjega perila in da so od čevljev kategorično ponujali le allstarke! Po mojem sem porušila osebni rekord hitrostnega zapravljanja, slabi vesti pa se bom tokrat odpovedala, hvala lepa :-).