Sometimes less is more

Ali poznate občutek, ko sredi lenobnega nočnega kopanja lebdite v morju, nad vami zvezde in luna, pod vami zvezde in luna? Breztežnost, brezprostornost in vsi kar je še teh "brez"... Po ta občutek grem včasih zelo daleč. Pa po škržate in vonj borovcev. Letos je zelo malo manjkalo, da bi posnela njihovo pesem v kombinaciji z valovi in ta zvok predvajala med sproščanjem, na urah joge. Naslednje leto bom pripravljena :-).

Še vedno pišem o počitnicah, čeprav so že stoletje daleč, se mi zdi. Vmes se je zgodilo eno vesolje stvari, ne vedno prijaznih. Zdaj se skušam znajti v njem. Ni enostavno in ves čas upam, da se bo za vraga ustavilo in nehalo eksplodirati in goltati vse, kar mu pride nasproti. Rada bi verjela, da ga ustvarjam sama, to vesolje.

In če sem še bolj praktična - med tem ko pišem tole, bi se morala učiti. U.č.i.t.i. Guliti. Namreč, čez nekaj dni me čaka 4urni pisni izpit na temo jogijske filozofije. Tole je torej en kratek skokec od knjig (še eno fino jin vadbo sem si privoščila, o tem več kdaj drugič), da malo pomaham :-), zdaj pa hitro nazaj. Držite pesti.
xoxo

Zdaj pa zares

Lep sončen dan, velik, srednje zanemarjen vrt in joga. Uttansana, Parsvottanasana, Prasarita Padottanasana in Malasana so bile danes moje. Nekaj ur sem namreč preživela med puljenjem plevela. Danes je bila moja vadba mešanica karma joge in čisto prave, naporne, Iyengar joge. Sekvenca je morda pomanjkljiva, a jo čutim po celem telesu. Šavasana me čaka takoj ko končam tale zapis...

Drugače pa je moje današnje poslanstvo sporočilo, da me lahko celo dolgo vroče poletje najdete v najbolj kul joga studiu v mestu - City joga centru. Tistemu, ki mi bo povedal, da je izvedel tule, in nato prišel, objubljam posebni tretma :-D.

In še nekaj - če še vedno kdo ne verjame, da otroci resnično ležijo čisto pri miru in z zaprtimi očmi - prilagam dokazno gradivo! V vrtcu Vrtača, v skupini Žoga, sem bila že pred časom: ura Pravljične joge je bila darilo za rojstni dan (how cool is that?!). HVALA otrokom in vzgojiteljicama!

Velika mesta

Zdaj vam bom izdala skrivnost - ne maram preveč velikih mest. Delajo me živčno. To, da moram biti stalno z vsemi čuti na preži, še posebej, če se mi okoli nog motata srakici, je stresno.
A velika mesta imajo svoje prednosti. Tako se kljub vsemu občasno pustim zvleči v katero od evropskih prestolnic - službeno, izobraževalno, družinsko. Zadnji tak podvig je bil Amsterdam, ravno smo se vrnili (in dočakali kovčke, ki jih Italijani sistematično izgubljajo). Izlet je bil očarljiv. Kolesarili smo po ulicah, čez mostičke in klance, šli gledat krokodila in ribe iz Amazonke in cvetlično tržnico in živeli smo na ladji. Absolutno romantično. Še bolj romantično je bilo dejstvo, da je 2 minuti od naše ladjice gnezdil en ljubek Iyengar joga studio. S še bolj ljubko knjigarno v polkleti, s strupenim izborom joga knjig in nadvse simpatičnim lastnikom, ki mi je zaupal, da mu je žena (učiteljica joge) že pred leti rekla, da če želi, da se zakon nadaljuje, bo moral začeti vaditi jogo. "Seveda se šalim," me je nagajivo pogledal. A v vsaki šali je nekaj resnice, kajne?
Učila me je Berber Schoenholzer. Najprej me je z zaupanjem navdalo dejstvo, da pozna vse moje učitelje. Potem me je začarala s sekvenco, z mirnim, sproščenim odnosom in pronicljivim pogledom, ki mu ni ušlo prav nič. Nisem si mogla kaj, da ne bi malo posanjarila, kako lepo bi bilo nekaj časa živeti tam in se pasti po vseh možnih urah joge...
Trgovinam, moji tretji najljubši velikomestni slaščici, se zadnje čase izogibam. (Sicer ne vem, če je to v redu, ker potem dolgo zatajevane strasti izbruhnejo na plano še bolj divje...) In glej ga zlomka - prav tam, kjer smo živeli, na otočku (daaaaaaleč od centra, no, 15 minut kolesarjenja): duhovito ime (Sissy boy), lepa trgovina, kavarnica kar v trgovini, veliko pobarvank in barvic za otroke in veliko lepih oblek. Pa igrač. Pa stvari, ki jih, saj veste, nujno potrebujemo. Še dobro, da niso prodajali spodnjega perila in da so od čevljev kategorično ponujali le allstarke! Po mojem sem porušila osebni rekord hitrostnega zapravljanja, slabi vesti pa se bom tokrat odpovedala, hvala lepa :-).

Nekaj čarobnega

Tapas = The abillity to withstand discomfort.

Velikokrat me ljudje sprašujejo, kako mi uspe vsak dan vaditi. Seveda poznam cel kup trikov, ampak večinoma jih ne potrebujem. Moje telo zahteva jogo, tako preprosto je to. Počasno. Discipliniranje. Telesa. Ki vodi k discipliniranju uma.
Ko sem se pripravljala na prvi porod, sem šla na nekaj tečajev - priprava na dojenje, pa na porod, pa dihanje med porodom in podobno. Nekaj stvari je bilo uporabnih, večino sem pozabila, eno stvar pa sem si zapomnila: v zadnjih mesecih nosečnosti sem se vsak dan tuširala z mrzlo vodo. "S tem pripraviš telo na neudobje. Porod boli. Ampak s to bolečino je lahko delati - na koncu je namreč nagrada."
Zdaj, mrzla voda ni nekaj, kar bi počela z veseljem (razen poleti). Nimam preveč toplotne izolacije in jaz se tuširam zjutraj, ko so radiatorji še mrzli. Kakorkoli, zdelo se mi je pomembno, argument je bil dober in takrat sem se začela tuširati z mrzlo vodo. To počnem še danes.
Podobna zgodba gre s suhim krtačenjem. Edini problem je to, da se koža navadi na krtačo in potrebuje vedno bolj grobe ščetine, da bi spet zadovoljno sijala. Vem, marsikomu bo to zvenelo ekstremno, ampak, hej, to je joga blog :-). Zelo podobno je bilo z mano že v najstniških letih, ko je nekaj malega plesa od mene zahtevalo redne treninge in veliko bolečega raztezanja. Takrat smo temu ljubkovalno rekli mazohizem :-).

Vadim zvečer, sem že pisala. Težko se je odpovedati večerji, branju, televiziji in čokoladi, dobremu filmu v dvoje, pisanju bloga, urejanju papirjev, delu, načrtovanju - ampak, ko se vprašam, kaj bi zdajle najraje počela, je odgovor jasen. (Seveda se prilagodim, živim vendar v tem svetu in če najdražji pomaha z najnovejšim filmom ali če se obeta dobra nogometna bitka ;-), se moja vadba pač skrči na tri poze plus šavasano.) Kar hočem povedati je to, da že ves čas hrepenim po jutranju vadbi. Lažje obvladljiva, pristnejša, malo bolj trda. Jutra so moj najljubši del dneva. Do sedaj to ni bilo mogoče, ker sta se piški zbujali in vsa zalepljena sem ob 4.30h samo poklopila budilko. 
Ta teden pa se dogaja nekaj čarobnega. Vsako jutro se sama od sebe zbudim še pred peto (5h), popolnoma nič zaspana. Dvakrat sem ignorirala to pobudo, tretjič, danes, pa sem si rekla, zakaj pa ne. Vstala s ptiči, popila limono, razgrnila manduko in .... ah.....  Uro in pol. Žal brez pranajame in meditacije, ravno takrat je iz sobice prikorakala Tamlajša, ampak .... ah....

Dan je bil drugačen :-D.

Prava pot

Hec je, da čez dan velikokrat razmišljam, o čem bi bilo fino pisati. Pa pride večer in z njim novi val idej. Največkrat tako pišem čisto od začetka, v živo.
Včeraj sem spoznala fascinantno žensko.  Lepa, pametna, samozavestna, osveščena. Zdravnica. Z vsem tem paketom torej sedi nasproti mene in mi mirno razloži, da ona botoks (in vse najnovejše neinvazivne lepotne posege) priporoči vsaki ženski, ki o tem razmišlja, pa si tega ne upa, bodisi zaradi predsodkov bodisi zaradi strahu. Razlagala je o tem, kako da so ženske nezadovoljne z velikim razkorakom med tem, kar vidijo v ogledalu in tem, kako se počutijo. "Videti smo žalostne," baje povedo. In potem mi je brala svoje sms-je, ki jih pišejo njene prezadovoljne pacientke. Srečne.
Sedela sem ji nasproti in nisem točno vedela, kaj naj rečem. Ne glede na to, kar čutim in kako mislim okoli lepotnih popravkov, mi ena misel ni dala miru - ženska ima prav. Bila je točno na pravem mestu ob pravem trenutku. Za ta čas, te razmere, te ženske. Kako bi lahko sodila, le kako? Prepričana sem, da je na pravi poti. Zanjo, seveda.

Danes sem dobila sms, ki me je pretresel do obisti, in prav zaradi njega sem se zdajle usedla za računalnik (in skrajšala svojo vadbo :-). Pisala mi je ena od mojih učenk, ki še ne vadi dolgo z mano, nekaj mesecev. Napisala je, da je po 12 letih popolne amenoreje zdaj dobila menstruacijo in da je prepričana, da je to tudi posledica močne ženske energije, ki jo čuti na naših urah. Ob takem priznanju se lahko le tiho zahvalim. Prava pot obstaja :-).

Ponižnost

Bilo je težje, kot sem si mislila da bo.
V Muenchen smo prišli že v petek, jaz s krasno popotnico (herpes, močne ženske težave), si za sprostitev privoščili en klas pri Elisi (vau! Mimogrede, imela je rdeče nohte in srebrn prstan na nožnem prstu. Premikala se je kot kaka divja žival. Učila je nežno ampak močno, s toplim, živim glasom. Sekvenca je bila kot ustvarjena za petkov večer!) in nato prebedeli noč na neudobnih blazinah. V soboto ob 9h se je začelo - 5 srednje do zelo hladnih žirantov, studio, ki je kar migotal od nervoze in stroga, naporna serija asan. Iti bi moralo brez napake. Svojih sošolcev nisem videla, ker sem stala v prvi vrsti. To je trajalo dve uri, potem smo imeli dve uri premora, v katerem smo izvedeli, katero asano (poleg sveče) bomo morali učiti naše učence (skupina prostovoljcev, ki je jogo vadila kake tri mesece). Uganite, katero asano sem morala učiti! Se spomnite prejšnjega posta? O tem, kako ne maram Chatushpadasane? No, točno njo sem morala učiti. Zdaj, ali je žirija brala moj blog (kar ni zelo verjetno :-)) ali pa zakon karme deluje tudi zelo neposredno in moram zdaj Chatushpadasano vzljubiti, ljubiti in posvojiti.
Tule bom zapis o izpitu končala. Najzanimivejšega dela, to, ali sem izpit naredila ali ne, itak ne vemo. Na rezultate bomo morali vsi čakati tri tedne, takrat namreč dobimo po pošti pismo (papirnato!), v katerem nas čaka resnica.

Izpit je preteklost. Čaka me zaključek šolskega leta, pa priprave na naslednji semester, pa poletna joga... Ogromno idej. Kar brbota :-).

Zdajle odpeljem punčki v posteljo, eno pravljico preberem, drugo si izmislim, potem pa, upam, razvijem jogico. Ob priliki bom z vami delila nekaj trikov, kako prelisičiti um, ki pravi, da je preutrujen za jogo. (Pomaga tudi nov pripomoček, moj najljubši ta hip je stol. Ne kakršen koli, jasno, ampak čisto pravi joga stol, s katerim moji zakloni počasi dobivajo lepšo energijo!)

Osovražena

V soboto imam izpit. Prvi v dooolgi vrsti Iyengar izpitov. Čez 6 mesecev sledi drugi, pa potem čez dve leti tretji, in tako naprej. Sistem je postavljen tako, da ves čas hlepiš. Najprej po večji raznolikosti asan. (In na začetku si, to lahko priznam, želiš, da bi že minila ta prekleta minuta, ko je treba v asani vztrajati.) Potem hlepiš po še bolj detaljnem poglabljanju v asane. Potem po mirnih trenutkih meditacije. Nazadnje pa po mojem hlepiš le še po kompetentnih sogovornikih :-).
Kakorkoli, znati moram 32 asan, dve pranajami in znati moram naučiti svečo oziroma Salamba Sarvangasano. Seznam asan je predvidljiv, osnovne stoječe, sedeče in nekaj inverzij. Ker se v položajih na izpitu vztraja pol minute (ali morda ena?!), moram jasno trenirati tako, da v asani vztrajam dlje, vsaj dvakrat dlje. Pa sem si, piflarka, naravnala štoparico. Dve minuti, vsaka stran. Tadasana ni problem. Vrksasana (drevo) tudi ne. Trikotnik je itak moja najljubša poza, potem pa se začne. Virabhadrasana II in Parsvakonasana s časom ne postaneta lažji. Dve minuti na vsaki strani se vlečeta kot čreva. In ne le to. Moj um se odloči igrati po svoje, začne klasificirati asane. Na tiste najljubše, malo manj ljube, komaj vzdržne in tiste osovražene. Osovražene so vedno tiste, pri katerih imam težave. Ker sem do sedaj postala telesno kar močna, mislim, da je težava drugje. Ko postane naporno, zaslišim glasek, najprej čisto tihcen: "Dovolj je!" "Odnehaj!" ali pa: "Zdaj pa res, no!" Včasih, kadar me mori kaj drugega in nisem čisto pri stvari, je ta glas močnejši, takrat celo vabeče ponudi skrajšano verzijo vadbe, in potem počitek na kavču. Dolgo kopel. Branje knjige. Pisanje bloga. Moj um se zvija kot kača, če jo dregneš. In potem se greva. Včasih zmaga on, včasih jaz. Okej, vedno večkrat jaz.
Rangiranje asan pa je še vedno najljubša dejavnost mojega izvijajočega se uma. Ta hip je najbolj osovražena Chatushpadasana. Poskusila jo bom vključiti v vsakodnevno prakso, da vidim, če jo lahko moje telo vzljubi. Ubožica se mi kar smili :-).