Nekaj čarobnega

Tapas = The abillity to withstand discomfort.

Velikokrat me ljudje sprašujejo, kako mi uspe vsak dan vaditi. Seveda poznam cel kup trikov, ampak večinoma jih ne potrebujem. Moje telo zahteva jogo, tako preprosto je to. Počasno. Discipliniranje. Telesa. Ki vodi k discipliniranju uma.
Ko sem se pripravljala na prvi porod, sem šla na nekaj tečajev - priprava na dojenje, pa na porod, pa dihanje med porodom in podobno. Nekaj stvari je bilo uporabnih, večino sem pozabila, eno stvar pa sem si zapomnila: v zadnjih mesecih nosečnosti sem se vsak dan tuširala z mrzlo vodo. "S tem pripraviš telo na neudobje. Porod boli. Ampak s to bolečino je lahko delati - na koncu je namreč nagrada."
Zdaj, mrzla voda ni nekaj, kar bi počela z veseljem (razen poleti). Nimam preveč toplotne izolacije in jaz se tuširam zjutraj, ko so radiatorji še mrzli. Kakorkoli, zdelo se mi je pomembno, argument je bil dober in takrat sem se začela tuširati z mrzlo vodo. To počnem še danes.
Podobna zgodba gre s suhim krtačenjem. Edini problem je to, da se koža navadi na krtačo in potrebuje vedno bolj grobe ščetine, da bi spet zadovoljno sijala. Vem, marsikomu bo to zvenelo ekstremno, ampak, hej, to je joga blog :-). Zelo podobno je bilo z mano že v najstniških letih, ko je nekaj malega plesa od mene zahtevalo redne treninge in veliko bolečega raztezanja. Takrat smo temu ljubkovalno rekli mazohizem :-).

Vadim zvečer, sem že pisala. Težko se je odpovedati večerji, branju, televiziji in čokoladi, dobremu filmu v dvoje, pisanju bloga, urejanju papirjev, delu, načrtovanju - ampak, ko se vprašam, kaj bi zdajle najraje počela, je odgovor jasen. (Seveda se prilagodim, živim vendar v tem svetu in če najdražji pomaha z najnovejšim filmom ali če se obeta dobra nogometna bitka ;-), se moja vadba pač skrči na tri poze plus šavasano.) Kar hočem povedati je to, da že ves čas hrepenim po jutranju vadbi. Lažje obvladljiva, pristnejša, malo bolj trda. Jutra so moj najljubši del dneva. Do sedaj to ni bilo mogoče, ker sta se piški zbujali in vsa zalepljena sem ob 4.30h samo poklopila budilko. 
Ta teden pa se dogaja nekaj čarobnega. Vsako jutro se sama od sebe zbudim še pred peto (5h), popolnoma nič zaspana. Dvakrat sem ignorirala to pobudo, tretjič, danes, pa sem si rekla, zakaj pa ne. Vstala s ptiči, popila limono, razgrnila manduko in .... ah.....  Uro in pol. Žal brez pranajame in meditacije, ravno takrat je iz sobice prikorakala Tamlajša, ampak .... ah....

Dan je bil drugačen :-D.

Prava pot

Hec je, da čez dan velikokrat razmišljam, o čem bi bilo fino pisati. Pa pride večer in z njim novi val idej. Največkrat tako pišem čisto od začetka, v živo.
Včeraj sem spoznala fascinantno žensko.  Lepa, pametna, samozavestna, osveščena. Zdravnica. Z vsem tem paketom torej sedi nasproti mene in mi mirno razloži, da ona botoks (in vse najnovejše neinvazivne lepotne posege) priporoči vsaki ženski, ki o tem razmišlja, pa si tega ne upa, bodisi zaradi predsodkov bodisi zaradi strahu. Razlagala je o tem, kako da so ženske nezadovoljne z velikim razkorakom med tem, kar vidijo v ogledalu in tem, kako se počutijo. "Videti smo žalostne," baje povedo. In potem mi je brala svoje sms-je, ki jih pišejo njene prezadovoljne pacientke. Srečne.
Sedela sem ji nasproti in nisem točno vedela, kaj naj rečem. Ne glede na to, kar čutim in kako mislim okoli lepotnih popravkov, mi ena misel ni dala miru - ženska ima prav. Bila je točno na pravem mestu ob pravem trenutku. Za ta čas, te razmere, te ženske. Kako bi lahko sodila, le kako? Prepričana sem, da je na pravi poti. Zanjo, seveda.

Danes sem dobila sms, ki me je pretresel do obisti, in prav zaradi njega sem se zdajle usedla za računalnik (in skrajšala svojo vadbo :-). Pisala mi je ena od mojih učenk, ki še ne vadi dolgo z mano, nekaj mesecev. Napisala je, da je po 12 letih popolne amenoreje zdaj dobila menstruacijo in da je prepričana, da je to tudi posledica močne ženske energije, ki jo čuti na naših urah. Ob takem priznanju se lahko le tiho zahvalim. Prava pot obstaja :-).

Ponižnost

Bilo je težje, kot sem si mislila da bo.
V Muenchen smo prišli že v petek, jaz s krasno popotnico (herpes, močne ženske težave), si za sprostitev privoščili en klas pri Elisi (vau! Mimogrede, imela je rdeče nohte in srebrn prstan na nožnem prstu. Premikala se je kot kaka divja žival. Učila je nežno ampak močno, s toplim, živim glasom. Sekvenca je bila kot ustvarjena za petkov večer!) in nato prebedeli noč na neudobnih blazinah. V soboto ob 9h se je začelo - 5 srednje do zelo hladnih žirantov, studio, ki je kar migotal od nervoze in stroga, naporna serija asan. Iti bi moralo brez napake. Svojih sošolcev nisem videla, ker sem stala v prvi vrsti. To je trajalo dve uri, potem smo imeli dve uri premora, v katerem smo izvedeli, katero asano (poleg sveče) bomo morali učiti naše učence (skupina prostovoljcev, ki je jogo vadila kake tri mesece). Uganite, katero asano sem morala učiti! Se spomnite prejšnjega posta? O tem, kako ne maram Chatushpadasane? No, točno njo sem morala učiti. Zdaj, ali je žirija brala moj blog (kar ni zelo verjetno :-)) ali pa zakon karme deluje tudi zelo neposredno in moram zdaj Chatushpadasano vzljubiti, ljubiti in posvojiti.
Tule bom zapis o izpitu končala. Najzanimivejšega dela, to, ali sem izpit naredila ali ne, itak ne vemo. Na rezultate bomo morali vsi čakati tri tedne, takrat namreč dobimo po pošti pismo (papirnato!), v katerem nas čaka resnica.

Izpit je preteklost. Čaka me zaključek šolskega leta, pa priprave na naslednji semester, pa poletna joga... Ogromno idej. Kar brbota :-).

Zdajle odpeljem punčki v posteljo, eno pravljico preberem, drugo si izmislim, potem pa, upam, razvijem jogico. Ob priliki bom z vami delila nekaj trikov, kako prelisičiti um, ki pravi, da je preutrujen za jogo. (Pomaga tudi nov pripomoček, moj najljubši ta hip je stol. Ne kakršen koli, jasno, ampak čisto pravi joga stol, s katerim moji zakloni počasi dobivajo lepšo energijo!)

Osovražena

V soboto imam izpit. Prvi v dooolgi vrsti Iyengar izpitov. Čez 6 mesecev sledi drugi, pa potem čez dve leti tretji, in tako naprej. Sistem je postavljen tako, da ves čas hlepiš. Najprej po večji raznolikosti asan. (In na začetku si, to lahko priznam, želiš, da bi že minila ta prekleta minuta, ko je treba v asani vztrajati.) Potem hlepiš po še bolj detaljnem poglabljanju v asane. Potem po mirnih trenutkih meditacije. Nazadnje pa po mojem hlepiš le še po kompetentnih sogovornikih :-).
Kakorkoli, znati moram 32 asan, dve pranajami in znati moram naučiti svečo oziroma Salamba Sarvangasano. Seznam asan je predvidljiv, osnovne stoječe, sedeče in nekaj inverzij. Ker se v položajih na izpitu vztraja pol minute (ali morda ena?!), moram jasno trenirati tako, da v asani vztrajam dlje, vsaj dvakrat dlje. Pa sem si, piflarka, naravnala štoparico. Dve minuti, vsaka stran. Tadasana ni problem. Vrksasana (drevo) tudi ne. Trikotnik je itak moja najljubša poza, potem pa se začne. Virabhadrasana II in Parsvakonasana s časom ne postaneta lažji. Dve minuti na vsaki strani se vlečeta kot čreva. In ne le to. Moj um se odloči igrati po svoje, začne klasificirati asane. Na tiste najljubše, malo manj ljube, komaj vzdržne in tiste osovražene. Osovražene so vedno tiste, pri katerih imam težave. Ker sem do sedaj postala telesno kar močna, mislim, da je težava drugje. Ko postane naporno, zaslišim glasek, najprej čisto tihcen: "Dovolj je!" "Odnehaj!" ali pa: "Zdaj pa res, no!" Včasih, kadar me mori kaj drugega in nisem čisto pri stvari, je ta glas močnejši, takrat celo vabeče ponudi skrajšano verzijo vadbe, in potem počitek na kavču. Dolgo kopel. Branje knjige. Pisanje bloga. Moj um se zvija kot kača, če jo dregneš. In potem se greva. Včasih zmaga on, včasih jaz. Okej, vedno večkrat jaz.
Rangiranje asan pa je še vedno najljubša dejavnost mojega izvijajočega se uma. Ta hip je najbolj osovražena Chatushpadasana. Poskusila jo bom vključiti v vsakodnevno prakso, da vidim, če jo lahko moje telo vzljubi. Ubožica se mi kar smili :-).

Rainbow Kids Yoga

I thought about writing this blog in English, but after thinking it trough, I don't think I can do it. Not at the moment :-(. So, this few words are meant as one big HELLO to my new friends, my fellow Rainbow Kids Yoga certified teachers. This weekend was fantastic, thanks to you, guys!!!

Vrnila sem se iz Londona in kar prekipevam od idej, navdiha, navdušenja. Učiteljica je bila res odlična (se mi je že zgodilo, da TT - teacher training - ni bil to kar sem mislila, da bo. V smislu kvalitete, jasno.) Pravzaprav je bilo tako fino, da sem ob najmanjši možni hotelski sobi le skomignila z rameni, in ob zapletih z londonsko podzemno le prosila za pomoč :-).
Ločitev od otrok je bila boleča. Ampak le zame, sem ugotovila. Tavečja me že spet pošilja v London, češ da je super, ker jo čuvajo stric pa bratranci pa da je cel žur. Hm.
Zdaj je sicer na vrsti odrasla joga, izpit in potem nekaj seminarjev (jupi!!!!!), a do takrat bom tule z vami gotovo delila še kaj zanimivega s področja otroške joge. Za začetek je postalo jasno, da moram začeti učiti tudi malo večje otroke, od 6 do 9 let. Posebej, ne pomešane med starše in male otročke. Joga samo zanje. Zdaj imam najboljše možno orodje in velik kup znanja... Komaj čakam :-D.

Thanks for the photo, Koryn!

Čokoladna torta

Pomlad se vrti okoli rojstnih dni, kratkih potovanj, izobraževanj (joga za otroke, London, naslednji teden, bom poročala!!!), izpitov. (Iyengar joga ima zagotovo najzahtevnejše izobraževanje za učitelje. 500 ur treninga, preden lahko pristopiš k izpitu za level one, prvo stopnjo. Še prej potrebuješ 3 leta vaje, da lahko postaneš (ja, tudi za to je obstaja izpit!) "teacher in training". Ni dovolj, da ZNAŠ, Iyengar jogo moraš ŽIVETI. S tem se zadnje čase kar veliko ukvarjam. Z novo generacijjo učiteljev Iyengar joge - kakih 10 nas bo - se bo raven kvalitete poučevanja joge v Sloveniji gotovo dvignila.)
Vmes sekajo prehladi, vročine, nočna vstajanja, ob vsem skupaj pa mi ne da dihati še zoprna poškodba, zaradi katere ne morem na polno vaditi, ampak moram iskati kompromise, stranpoti, subtilnejše vidike joge. Spet lekcija. Imam pač bolj trdo bučo in mora moje telo kar malo po mizi udarit, da dojamem, kdaj je treba odnehati. Drugače kar rinem in rinem (v težave, ponavadi).

En dober primer ure, ki zmanjšuje napetost, razdražljivost in nihanja razpoloženja. Zelo primerna za čas tik pred menstruacijo, pa tudi za pomlad, z vsemi izzivi, ki jih prinaša. Povzeto po Bobby Clenell, eni od Senior Učiteljic Iyengar joge, Učiteljic z veliko začetnico.

Takole gre:
Supta Baddha Konasana, 5 minut
Supta Virasana, 5 minut
Parsva Virasana, 20 sekund, vsaka stran
Adho Mukha Virasana, 1 minuto
Adho Mukha Švanasana, podprta glava, 1 minuta
Uttanasana, podprta glava, 1 minuta
Prasarita Padottanasana, podprta glava, 1 minuta
Salamba Širšasana, 5 minut
Adho Mukha Virasana, 1 minuta
Salamba Sarvangasana, 10 minut
Ardha Halasana, s stolom, 5 minut
Adho Mukha Swastikasana, 2 minuti, vsaka stran
Janu Širšasana, 1 minuta, vsaka stran
Paschimottanasana, 5 minut
Setu Bandha Sarvangasana, s prekrižanima bolstroma, 8 minut
Viparita Karani, 10 minut
Šavasana, 10 minut.


Danes je bilo sicer (poleg joge) na sporedu družinsko kosilo in za konec sem spekla čisto pravo bio vegansko čokoladno torto. Prvič. Sicer nisem veganka, mi je pa všeč koncept, ki ne vsebuje belega sladkorja ali bele moke. Da ne dolgovezim: torta je najboljša čokoladna torta, kar sem jih kdaj jedla. In jutri bo še boljša:-).

Čiščenje

Vsako pomlad me zgrabi želja po urejanju, še hujša kot tista pri mesečnih ciklusih. Spomladi si zaželim čiščenja omar, urejanja predalov, praznjenja polic, z največjim veseljem mečem stvari stran / jih podarjam. Včasih me strast do fengšuiziranih ali vastuiziranih prostorih tudi zanese in potem se še mesece tolčem po glavi, kaj mi je vendar bilo, da sem vrgla stran tisto super xy zadevo. Najdražji je tako pred dvema letoma z veliko prepričevanja rešil usnjeno jakno, za katero sem bila v zaslepljeni pomladanski vnemi prepričana, da je ne bom nikoli več oblekla. Uh, bi se mi kolcalo!
Poleg čiščenja prostorov me je vsako pomlad mikal post. Letos sem prvič dovolj svobodna (tamali nista več dojenčka), da sem si upala. Ker sem sumila, da moje telo ne bi dobro odgovorilo na radikalen stradež (zgolj voda), se mi je zdel post z zelenimi kašastimi sokovi vedno bolj privlačen. In ker ponavadi tudi naredim vse, kar me zanima, sem ga kar poskusila. Prejšnji teden. Dva dni priprav, tri dni posta, potem pa še nekaj dni vračanja nazaj na "normalno" hrano. (Za ta zadnji del mi je malo žal, da ga nisem bolje izpeljala, morala bi si vzeti še več časa, tako pa me je premagala ogromna skleda regrata. S skoraj vsem, kar paše k regratu:-).)
Kaj naj rečem - vse je res, kar govorijo o postu. Prva dva dneva sta bitka. Vrti se ti, glava boli, zvečer sanjaš o palačinkah s čokolado (ki si jih pred dvema urama pekel za otroke). Tretji dan letiš. Predvidevam, da tudi četrtega, pa petega... Sama si ne drznem tako daleč. Zaenkrat mi zadostuje mala zmaga, lepša koža in premagana sladkor in kava. Saj ne, da sem odvisna - s kavo imava en tak ljubezensko sovražni odnos, ki ga moram vsake toliko prekiniti. Všeč mi je okus, učinek pa ne. S sladkorjem pa, uf, to bi zahtevalo čisto svojo zgodbo... V glavnem, morala sem se malo považiti :-).

Vesela bom vaših izkušenj!