7 predsodkov o jogi za otroke

1. Otroci ne morejo delati joge, ker je joga mirna dejavnost, otroci pa niso mirni.
Otroci resda niso mirni, a tudi otroška joga ni mirna! Precej daleč od tega, pravzaprav. Če poznate odraslo (hatha) jogo, potem boste na uri Pravljične joge presenečeni. Tudi asane se da vaditi dinamično, pa to ni nujno odrasli, vinjasa stil.

2. Joga je tiha. Otroci niso tihi.
Res je, otroci niso tihi - a tudi Pravljična joga ni tiha. Na urah vriskamo in pojemo in oponašamo živali (tudi kikirikamo, kar precej dobro vedo v sosednji sobi, kjer istočasno vadijo odrasli in jih naše kikirikanje včasih malo moti. Pa ne preveč, še posebej, ker je poleg veliko otroškega smeha), pihamo kot veter in udarjamo kot strele. Potem smo tiho kot miške in mehki kot žamet in elastični kot deževniki. In močni kot velikani, seveda.

3. Učitelj je nezmotljiv.
Hja, na urah odrasle joge nikoli preveč ne razglašam, kadar pokažem pozo prezgodaj ali če katero izpustim, ali kadar pozabim nekoga popraviti še na drugi strani. Odrasli me redko opomnijo, pravzaprav se ne spomnim niti enega primera. Otroci pa vsakič navdušeno opozorijo: "Zakaj pa zdaj pozdravljamo sonce, če smo se ravnokar igrali nevihto?!? To pa ni letalo, če imamo roki naslonjeni na steno! Letalo leti: ta-ko-le!" mi kažejo. Ne, nobene podrobnosti v zgodbici na pozabijo in vsaka različica asane mora biti naslenjič izvedena to-čn-o ta-ko. Ali pa si moram izmisliti RES dober razlog, zakaj je drugače. Pa bolje, da je ta razlog enostaven in hiter, sicer se začnejo igrati druge stvari.

4. Na urah joge smo zbrani in osredotočeni. Otroci se ne zmorejo koncentrirati.
Otroci se seveda zmorejo koncentrirati, res pa je, da so časovna obdobja zbranosti pri otrocih drugačna, krajša in nekako bolj poskočna od obdobij zbranosti pri odraslih. Kako ohranjati pozornost in jo peljati skozi uro, to je pravzaprav na uri Pravljične joge največji izziv. In ta izziv nikoli ne postane dolgočasen.

5. Odrasla joga je fina tudi zato, ker ne potrebujemo ničesar  - vse delamo le z lastnim telesom.
To je sicer načeloma res (če ne obiskujete Iyengar joge, tam je pripomočkov kolikor hočete), ampak otroški svet je pač drugačen. Pripomočki so zakon! Na urah Pravljične joge uporabljam peresa, zvončke, plišaste živali, veliko kartonasto sonce, malo čebelico za na prst, ragljo, kraguljčke, trakove, žoge, jogice... uh.

6. Za otroke je bolje, da se učijo angleščino, hodijo na telovadbo in plavanje ter igrajo violino! Kakšna joga, lepo vas prosim!
Tu mi ne preostane drugega, kot da pritrdim. Kdor misli tako, mu še tako strastno naštevanje pozitivnih učinkov joge ne bo spremenilo mnenja.

Ah, naj vseeno naštejem nekaj najočitnejših:
*povečata se PROŽNOST in telesna MOČ.
*otroci bolje SPIJO in lažje nadzorujejo ČUSTVA.
*poveča se sposobnost koncentracije.
*poveča se SAMOZAVEST.
*okrepi se občutek za lastno telo.
*poveča se KREATIVNOST.
*poveča se kapaciteta PLJUČ.
*otroci se naučijo SPROSTITI.
*VEZ med staršem in otrokom se še poglobi.

7. Na urah joge se vadi JOGO in nič drugega.
Na urah otroške joge pa se tudi pogovarjamo, izvemo vse o novih igračah, novih bratcih ali sestricah, najnovejših buškah, včasih celo o zadnjih zanimivih sanjah. Veliko je vprašanj in malo manj odgovorov (ker ne uspem), veliko je objemov in včasih malo opominjanja. Čisto malo. Otroci imajo Pravljično jogo kar radi, se mi zdi :-).

Kot hrošček na hrbtu

Zdi se mi, da cepetam na mestu. Nič me ne poteši. Niti drobni vpogledi v posameznih asanah (pri Ardha Chandrasani sem roko (tisto na tleh) premaknila za deset centimetrov naprej in  - voila - končno lahko pogledam gor), niti očiten napredek pri drugih rečeh (ujjaji počasi postaja gladek, vsaj zdi se mi. In zdi se mi tudi, da sem začela čutiti zgornji del pljuč, tisti, ki ga je treba napolniti nazadnje). Pomladni nemir, preveč kofeina (še vedno včasih pretiravam), preveč logistike, prepolni urniki? Kaj pa vem, v slabo voljo me spravlja to stanje. Saj ne, da hočem takoj narediti stojo na rokah na sredi sobe (hočem, hočem!!!), bi bilo pa fino začutiti nekaj več moči v rokah in ramah, no. Madoniš, še predobro se spomnim, kako me je odneslo od sreče, ko sem se prvič odgnala do vrha, noro.)

Dober tekst sem brala nekaj dni nazaj. O tem, zakaj učitelji joge ne meditirajo. Nimamo časa? Ne znamo? Še nismo priši do tja? Ker se zdi vadba asan in pranajame dovolj meditativna? Vse to, sram me je, ampak vse drži, vsaj zame.  Samyama, zadnji trije lističi osemdelnega cveta joge (dharana, dhyana in samahdi) so pomemben del joge. Vsaj tako kot asane. Zadnjih nekaj mesecev mi je pozornost ves čas po malem uhajala k meditaciji. Kateregakoli teksta sem se lotila, katerekoli knjige, skoraj vsak pogovor - kot da bi se pripravljala na ta pomemben korak. In potem sem ga storila, začela sem meditirati. Ali bolje -začela sem sedeti in opazovati dih. Seveda se ni zgodilo nič, kot je tudi prav. Po nekaj dneh me je volja minila, kar ni prav. Zdaj o tem berem še več in počasi prihajam do spoznanja, da potrebujem učitelja. Kot za asane. Asane so znanost! Če se lahko v posamezni pozi ukvarjam s takimi detajli kot je to, kam potegnem delček kože pri gležnju, kako spravim kost bolj v sredino mesa in v center sklepa, potem je najbrž tudi o meditaciji treba nekaj reči vedeti. Nekaj detajlov, trikov, praktičnih napotkov. Samo sedeti in dihati? Hmmm. Sumljivo preveč preprosto.

Grem raje kuhat :-)).

Prava pot

Še en vikend s Kevinom Gardinerjem. Veliki učitelji joge so "privat" majhni in neopazni. Ko pa stopijo v dvorano, pred množico nadebudnih jogijev, zasijejo. In zrastejo vsaj za 20 centimetrov.
Vikend je bil popoln dokaz, da smo na pravi poti, da je joga pot človeške evolucije in pika. Sama si včasih želim, da na poti ne bi stalo TAKO veliko ovir. Ta vikend, na primer, sta moji tamali obe bolehali, tako da sem bila v stalnem krču od slabe vesti (čeprav vem, da ne smem iz navadne viroze delati velike reči in da moj Kralj z lahkoto vse zrihta) in preutrujena od celonočnega vstajanja.
V petek smo odpirali ramenski obroč, odpirali prsni koš, prebujali trebušne mišice, v soboto smo ponavljali "snov" za bližajoči se izpit (serijo asan, ki je zahtevana), v nedeljo, že precej uničeni, smo delali izzivalne inverzije in na koncu, čisto na koncu, nekaj malega "rekuperativnih", zdravilnih poz.

Vse manj časa imam za tale blog, ampak obljubim, da se bom poboljšala. Zdaj sem našla nov, navdihujoč dizajn (kot vidite :-). In novo podlogo za jogo sem si privoščila, grešno drago. Baje v Manduki posadijo drevo za vsako podlogo, ki jo prodajo ("naj ti pošljejo fotko tega drevesa," je zabrudal moj Kralj, ko sem mu to povedala v opravičilo in kot razlago, zakaj točno potrebujemo toliko podlog za jogo). Je iz naravne gume in ču-do-vi-ta.

PS Prisežem, da mi jogice niso poslali v reklamne namene :-)...

Trebušne mišice

Sem razmišljala, ali bi kaj razlagala, zakaj me toliko časa ni bilo, pa sem se odločila, da se bom raje delala, kot da ni nič :-).
Novega ni kaj veliko, včeraj smo bile z mojima hčerkama gostje nacionalkine oddaje 11-ta šola, še vedno se borim, ma kaj borim, tepem se z urniki, logistiko, usklajevanjem, cel teden, da se potem zgodi petek, ko, ah, si lahko vzamem čas za malo daljšo vadbo in morda še kak skokec na net :-). Petki so sploh zakon, ta obet dveh dnevov crkljanja in lenarjenja in izletov in ljubezni... Saj vem, da bi morala živeti tukaj in zdaj, in večinoma mi kaj drugega itak ne preostane, ampak petki so zaradi tega pričakovanja res sladki.

Da se vrnem k naslovu: trebušne mišice. Ženske smo občutljive okoli tega. Rade imamo svoje trebuhe (ali pa jih sovražimo, odvisno v kateri fazi življenja smo :-)), še posebej, ker se znajo tako lepo napihniti in potem zlezti spet skupaj (pa ne čisto!), ko na svet spravljamo naše mladiče. Ker sem se tudi sama spustila po tem toboganu, celo dvakrat, zelo hitro zapored, vem, da nosečnost in porod na trebušne mišice ne delujeta preveč spodbudno. Mišice se raztegnejo, še posebej najgloblji transverzus, sprednji erektusi se razmaknejo in tako naredijo prostor otroku, vse skupaj zalije maščoba, in, kar je najhuje, vse skupaj popolnoma ošvohni! Če ste pred in med nosečnostjo še nekako skrbeli zase, imeli občutek za telesno jedro, če ste torej spoštovali svoje trebušne mišice, potem veste, o čem govorim. Ker me je prvi porod in darilo, ki je prišlo z njim, povsem prevzelo, se mi niti ni preveč mudilo vračati nazaj v "formo", sem kar nekako zaupala svojemu telesu in širokim trenirkam. Potem sem po drugem ugotovila, da tudi če hočem, ne morem nič. Da moje telo prepoveduje telovadbo in napor in da se je odločilo še posebej zavarovati trebušni predel. Ja, maščobica na trebuščku je bila (preteklik!) očitno nekaj dragocenega, pa sem jo pustila pri miru (nobenih trebušnjakov, nobene telovadbe, samo joga, zelo postopno).

Danes učim mlade mamice, ki jih zelo zanima, kaj točno naj počno, da bo trebuh IZGINIL!!! Kdaj bo že izginil, vraga, čutim krik v njihovih vprašanjih.  In če je joga sploh DOVOLJ, da bo trebuh ŠEL! me med drugim sprašujejo.

Seveda je. Če vadimo jogo, bo telo samo vzpostavilo ravnotežje. Obstaja cel kup asan in njihovih različic, ki namerno krepijo telesno jedro, a to se krepi, če vadimo pravilno, pri skoraj vseh asanah. Kar je po porodu najbolj nujno, je to, da ste potrpežljive in spoštljive do svojega telesa.

Za okus prilagam variacijo ene najtežjih asan kar jih poznam (vsaj zame, po dveh niti ne tako zelo oddaljenih porodih) - variacijo je na zadnjem seminarju pokazal moj učitelj, Michael Forbes. Zelo sem mu hvaležna. Asani se reče Paripoorna Navasana. Čoln, po domače. Tudi s TRAKOM, uporabljenim tako kot kaže fotka, ni enostavna, klasična izvedba pa se zgodi brez traku, jasno. Uf.

Le to

Gripa :-(

Zaljubljena

Malih otrok načeloma ne učim stoj, niti sveč, niti na glavi niti na rokah, je prenevarno, še posebej, ker jih je ponavadi na urah veliko. Delamo pa priprave na stoje (fotka) in sveče. In, glej ga zlomka, še preden izrečem, da naj ne plezajo z nogicami po steni, naredijo točno to. Otroci OBOŽUJEJO obrnjene položaje. Svoji dve moram skoraj vsak dan malo obrniti, nadvse radi visita z glavo navzdol, kot dve netopirki sta, in se režita kot nori. No, ste kdaj poskusili narediti stojo na rokah? Če niste atlet ali močan moški ali izkušena jogistka, potem ni lahko. Sploh ne. Otroci pa to naredijo takorekoč mimogrede, njim tudi male šibke rokice sploh niso niti ovira niti težava, kaj šele velika in težka glava... (na jogi se učimo, da "ne morem" ne obstaja ;-)), v glavnem, ne morem dovolj izraziti svojega navdušenja nad raziskovanjem tega "pojava".

V majhne otroke se res ni težko zatreskati. Enkrat se ti nasmehnejo, dvakrat te primejo za roko in že si njihov. To me je pravzaprav precej pretreslo, ko sem začela učiti otroke, ki niso moji hčerki. Kako se navežeš! Kadar jih je na uri res veliko, postanem malo živčna, pa ne zato, ker se ne bi dalo delati, ampak zato, ker potem na bom mogla vsakič posebej skočiti k S., da mu še enkrat pokažem pozo, pa ne bom mogla dovolj občudovati novih nalepljivih M-jevih tatujev in ne bom mogla dovolj poslušati vseh njihovih zgodb. Popolnoma odkrit odnos, čisto zaresen, ki je na urah joge še posebej izrazit, popolno zaupanje, predanost, tako na moji kot na njihovi strani. Vsakič ko zapuščam vrtec, kjer učim, bolj občudujem vzgojiteljice. Ja, saj znajo piti kri, vsak otrok je v resnici tudi vampir z diplomo, ampak zdi se mi, da bi z malimi otroki moral vsak preživeti veliko časa. Vsaj toliko, da se priklopiš na njihovo brzino. Na to, da ni pomembno nič drugega kot točno to, kar je tukaj in zdaj. Povejte mi, ali obstaja boljši trenutek za jogo?

Novoletni sklepi

Kamorkoli pogledam, vsi jih pišejo. Naj najprej povem, da so mi novoletni sklepi načeloma simpatični. Ampak kaj, ko je vse skupaj premalo konkretno za moje konkretno življenje. Preveč poenostavljanja in kalupiranja. Prebrala sem pa vse. Čez novoletne praznike (iii, ena lepa na temo letošnjih, že malo passé, ampak lepa: V., moja učenka, krasna punca, je lepo zaokrožila misel o letošnjih praznikih: »Že itak komaj čakamo vikend, zdaj naj pa še novoletni žur noter stlačimo, ali kako?!«) sem imela nekaj časa zase. Ne govorim o dolgih kopelih (ideja!) niti o tihih sprehodih po bližnjem gozdu. Joga, dragi moji. Ah.

Seveda sem razmišljala tudi o svoji Poti. Pravzaprav sem zadnje čase redko počela kaj drugega. A dogajalo se je to, da bolj kot sem mozgala, manj jasna je bila situacija. Na koncu sem bila čisto živčna, s pogrizeno obnohtno kožico, razbolelim želodcem in mojo mačko, ki me je vztrajno skušala ozdraviti stresa in mi skočila na prsi vsakič, ko je dobila priložnost (v postelji, ponoči ko sem spala, zvečer, ko sem brala knjigo...). Potem sem obupala, nehala razmišljati in se enostavno predala vadbi. Švic. Dihanje. Vsak dan.

Najprej se ni zgodilo nič. Potem pa se je čisto nepričakovano in kot iz bližnje okolice  - kot bi imela to že ves čas pred nosom, torej – začelo odpirati. Dokopala sem se do kratkoročnih in srednjeročnih ciljev (in lepo oblikovanih želja, ki pa so tako zelo intimne, da jih še sama s sabo težko delim), na prvi pogled benignih, a močno upam, da bodo vodili k čemu večjemu. Več si ne upam napisati.

Eden od sklepov je ta, da bom učila v čudovitem Robertovem centru. (Ne veliko. Nimam veliko časa, žal.) Okoli tega imam sicer malo mešane občutke – namreč, izjemno rada učim, ampak nočem preveč skreniti z začrtane poti. Je to novoletni sklep? Juhej, imam začrtano Pot! Ali to pomeni, da lahko že kršim pravila? Kakorkoli, prosil me je, naj mu napišem nekaj stavkov o sebi in poslala sem mu tole:

Jogo vadi skoraj 20 let, poučuje pa od leta 2004. Z jogo se je srečala v Sloveniji, vadila je različne stile (bikram, vinjasa, anusara, iyengar, ashtanga, kundalini in pilates joga), z različnimi učitelji. Najbolj jo zanima Iyengar joga (redno obiskuje delavnice v Ljubljani in se trudi pridobiti certifikat za učitelja), izkušena pa je tudi v različnih vinjasa flow tehnikah. Je inštrukotor Pilatesa in Pilates Joge (Stott pilates). Njena ljubezen so otroci in tako poučuje Pravljično jogo, namenjeno malčkom, jogo za nosečnice in jogo za mamice z dojenčki.